Intervju dr. Stanka Setnikar Cankar

V mojem pismu ni več neresničnih navedb, kot je zapisala gospa Nataša Gerkeš, pač pa samo ena: na ministrstvu res ni 1800 zaposlenih, pač pa »samo« 517 ljudi. Povedano drugače, za kakšnih 15 do 20 osnovnih šol! Razkošje, ki ima zoprne in škodljive posledice, saj so to skoraj ali pretežno vse javni uslužbenci, ki branijo svoja delovna mesta s tem, da si izmišljajo delo zase in seveda predvsem za druge … No, koliko je zaposlenih s pogodbami, brez katerih se ne da nič računalniškega, na primer, o tem ne bomo izvedeli nič. Tudi o vrednosti teh pogodb nič (mogoče bi bilo za strošek manjkajočih zaposlenih v mojem navedku). Da pa se da prešteti vse tiste na ministrstvu, ki hodijo med delovnim časom na jogo v posebej določen prostor v stavbi ministrstva. Bi povedali kaj o teh zaposlitvah?

Pomembno pa je, kaj vse izvemo iz odgovora službe za odnose z javnostmi MIZKŠ (očitno »služba« ali skupek služb ene od nujno potrebnih služb za ohranitev služb za posameznike …) in da ima slabe sposobnosti za komuniciranje z javnostmi in velike težave z utemeljevanjem in branjenjem delovanja ministrstva:

1. Verjamem (ker sem naiven), da je bil postopek izrednega inšpekcijskega pregleda na OŠ Deskle sprožen po uradni dolžnosti. Dvomim pa v korektnost postopka in v pedagoško usposobljenost inšpektorjev, ki je zahtevana po zakonu: ker je šlo za izredni inšpekcijski nadzor, naj bi bil predmet pregleda samo dogodek, našlo pa se je vse, kar se je pač hotelo najti (glede na »vzgojni načrt« - strokovno slepilo – je možno na vsaki šoli najti vse, da se začne postopek proti ravnatelju …). Da pa se je ministrica pustila zvleči v igro izredno manipulativne matere pretepenega učenca, skupaj z vsemi mediji, je pa velika napaka poleg ministrice tudi »službe za odnose z javnostmi« … Razrešitev ravnatelja bo, če bo uveljavljena, seveda neveljavna, ker jo je ministrica prejudicirala s svojim sentimentalnim humanizmom oziroma strokovnim kičem in z naivnostjo, ki se je izkazala tudi v drugem primeru:

2. Za drugi primer »služba« mirno pove, da se je ravnatelj 21. novembra srečal z zelo učinkovitim in formalno zagotovo obstoječim visokim tribunalom (sestavljenim iz samih žensk, kar je lahko izjemoma pomembno), ki so ga sestavljale: sama gospa ministrica (ali vladarka), državna sekretarka (ali velika vezirinja), direktorica direktorata (velika kanclerka) ter predstavnica (verjetno službe služb zaposlenih) za odnose z javnostmi (ali propagandna ministrica). V takšnemu mlinu oblasti in pritlehnosti, vidnega in nevidnega naslajanja, kot je bil ta zelo pametno in rahločutno sestavljen tribunal, hudo ranjen in nemočen ravnatelj ni mogel najti opore, pač pa je verjetno zaslutil to kot ženski komplot, ki se je predstavljal kot odrešujoča čajanka. Hote ali nehote so zanj gotovo izražale tih posmeh, pritisk, žensko radovednost itd. »Zunanje pomoči« kot ste intervencijo hinavsko poimenovale in ki je bila »ponujena«, je bilo v primeru neskončno preveč. Grdo rečeno: ženskemu tribunalu ni bilo jasno, da je tak sestanek v očeh normalnih ljudi, ki so ranjeni, samo hinavščina in naslajanje. Gospe so z varne pozicije hierarhično strukturirane oblasti doživljale oblastni orgazem oziroma spekter bolečin in užitkov, ki jih bodo zatajevale in ne priznale in jih tudi zase ne bodo smele poimenovati.

No, vse skupaj je začinil še obisk vrhovne vladarke (ministrice) in vezirinje (državne sekretarke) skupaj z varuhinjo človekovih pravic (ali vrhovno svečenico) na šoli 2. decembra! Kaj in kako bi pomagale? Šolo lahko samo uničijo. Nič drugega. Kot da so na šoli in v organih šole sami bedaki, ki ne zmorejo ničesar urediti, kar je pravzaprav njihova stvar in ne stvar ministrstva in absolutno ne varuhinje človekovih pravic! Postopek ministrske trojke ima jasno paralelo v enopartijskem in sindikalnem »nudenju pomoči« oziroma poseganju oblasti v nekaj, o čemer nima pojma. V Otomanskem cesarstvu so bili veliko bolj moralni, ko so dali brez govoričenja nesrečnega neuspešnega in ponižanega podanika enostavno zadaviti po svojem slu iz centra moči.

Za MIZŠ pa je vse skupaj strokovna sramota, če smo natančni.

Po pisanju gospe Nataše Gerkeš je jasno, da bi bilo bolje, če bi ne odgovarjala na moje pismo ali pa navedla samo eno samo mojo netočnost. Vse ostalo drži kot pribito. Nedvomno je, da gospa ministrica ne ve, pa čeprav prihaja iz Fakultete za javno upravo, da bi se morala ukvarjati s sistemom ne pa diletantsko delovati v sistemu. Zato ji priporočam zamenjavo »Službe za stike z javnostjo« in odstop.