Drugorazredna zapornika

Ustavno sodišče ima velike težave. Res velike. S tem, ko so ustavni sodniki v torek obsojenca v zadevi Patria Antona Krkoviča in Ivan Črnkoviča do končne odločitve pustili v ječi, hkrati pa so v istem primeru tretjega obsojenca Janeza Janšo pred meseci začasno odrešili zaporniškega statusa, so ustvarili občutek, da gre za dvojna merila. Da so politiki, poslanci, voditelji opozicijskih strank privilegirani. Tega se recimo zaveda ustavni sodnik Ernest Petrič, ki se je v odklonilnem ločenem mnenju vprašal, kakšen vtis bi se ustvaril v javnosti, če bi ustavno sodišče zadržalo izvajanje kazni enemu od pritožnikov samo zato, ker je obsojeni poslanec in vodja opozicije.

Petrič ima seveda prav. Zaradi večinske odločitve ustavnih sodnikov, da dvojico pustijo v ječi, privilegiranega pa – potem ko so mu najprej vrnili poslanski mandat – zaradi mandata začasno izpustijo iz zapora, se je upravičeno ustvaril vtis, da je ustavno sodišče izgubilo »občutek za pravičnost«. Pri Janezu Janši so poslanski status obravnavali kot »posebno okoliščino«, zaradi katere so ga izpustili na prostost, pri drugih dveh te posebne okoliščine ni bilo.

Petrič, pa ne samo on, je težavo pravilno zaznal, a pravega vzroka zanjo ni videl. Ustavno sodišče je namreč v vseh presojah o Patrii razpravljalo samo s proceduralnega vidika, tehtalo je, ali čakati na odločitev vrhovnega sodišča ali ne, ali obsojene pustiti v zaporu ali ne, o sami vsebini pravnomočne obsodbe pa neposredno ni odločalo. Tukaj pa je glavna težava. Del ustavnega sodišča misli, da je pravnomočna obsodba napačna, saj naj bi bilo kaznivo dejanje premalo natančno opredeljeno, drugi, za zdaj večinski del, pa se o tem resneje še ni izrekel.

Kaj bodo sodniki storili, je težko napovedati, a nekaj Janši in drugima dvema zapornikoma naklonjenih mnenj kaže, da imajo njihovi podporniki resne težave z utemeljevanjem. Ustavni sodnik Mitja Dei-

singer recimo pravi, da »seznanitev z obljubo nagrade« za posel ni enako kot »sprejem obljube«. Gre za zelo ozko jezikovno razlago pravnih norm, ki spregleda teleološki, funkcionalni namen zakonske določbe in druga dejstva v obsodilni sodbi. Spregleda zaprti krog indicev, elektronska sporočila, prekinjeni tok denarja, sklenjeni posel. Če bi bili obsojenci samo seznanjeni z morebitno nagrado, pa je ne bi želeli, saj naj bi vedeli, da gre za kaznivo dejanje, bi se nagradi odrekli, poskus podkupovanja bi prijavili policiji, posla ne bi želeli skleniti z ljudmi, ki so jih hoteli podkupiti …

Tega niso storili. Nasprotno, nastal je načrt, po katerem naj bi se podkupnina, »samo seznanitvena nagrada« razdelila. Mitja Deisinger je sicer v enem izmed strokovnih člankov iz leta 1997 (članek Legalizirana korupcija? je izšel v Pravosodnem biltenu) jasno zapisal, da pri teh kaznivih dejanjih končen prejem podkupnine ni potreben, kazniv naj bi bil je že sam poskus podkupovanja, obljuba podkupnine, tudi zaradi moralno-etičnih razlogov.

Ustavno sodišče se je zaradi političnega prilagajanja ujelo v lastno zanko. Če je začasno na prostosti pustilo Janšo, bi morala biti na prostosti tudi druga dva obsojenca.

Aprila naj bi bila sprejeta vsebinska odločitev o Patrii. Verjetno ne bo soglasna. Toda to ne pomeni, da ne bo pravno veljavna. Prav bi bilo, če bi večinska odločitev vsebovala dovolj prepričljivih strokovnih argumentov, da bi bila jasna in nedvoumna.