Dan opomina

Dan spomina na fojbe in ezule je italijanski praznik, ki je vsako leto bolj kot spominu na »več tisoč« Italijanov, vrženih v jame in »v strahu za življenje« izseljenih iz Istre, Dalmacije in Julijske krajine, namenjen reinterpretaciji zgodovine in spodbujanju sovraštva do Slovencev.

»Poboji so bili pokol, izveden po tem, ko je bila druga svetovna vojna že končana, opravljen zato, da bi prisilili Italijane k begu. Žrtev je bilo na tisoče, več sto tisoč pa je bilo razseljenih,« piše na spletni strani italijanskega ministrstva za notranje zadeve.

Mešana italijansko-slovenska kulturnozgodovinska komisija je v skupnem poročilu že ob prelomu tisočletja zapisala, da so bili pobiti večinoma tisti, ki so bili povezani s fašizmom, kolaboranti z nacisti in tisti – tudi Slovenci –, ki so ali bi lahko nasprotovali komunističnemu režimu. V fojbah je po nekaterih ocenah končalo okrog 3000 ljudi. Le redki italijanski politiki ob dnevu spomina opozorijo, da bi se morali predvsem spomniti vseh žrtev zločinov proti človečnosti. O grozotah fašizma odkrito ne spregovorijo.

Iz kolektivne zavesti se vloga Italije, ki je bila med drugo svetovno vojno agresor, briše tudi ob pomoči medijev in drugih publikacij.

Že ob prvem praznovanju dneva spomina februarja 2005 je italijanska televizija Rai predvajala film Srce v breznu, ki je drugo svetovno vojno prikazal kot vojno proti barbarstvu Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov. V oddaji Porta a porta, prav tako na televiziji Rai, so leta 2012 ob poročanju o fojbah prikazali fotografijo, na kateri strelski vod meri v hrbte petih nemočnih mož – izkazalo se je, da so na fotografiji fašisti, ki merijo v slovenske talce. Isto uredništvo iste oddaje je »napako« naredilo tudi letos: ko so v prispevku o fojbah govorili o tem, da so »Titovi partizani izvajali eksekucije v Trstu«, so prikazali fotografijo obešenih Italijanov, ki so jih dejansko usmrtili nacisti, in to ne v Trstu. Prav tako je manipuliral tržaški dnevnik Il Piccolo. Ob nedavnem članku o fojbah je objavil fotografijo skupnega grobišča pobitih v Srebrenici. V prikaz, kako so ezuli bežali pred Jugoslovani, pa fotografijo judovskih otrok, ki so se umikali pred Hitlerjevimi medvojnimi pogromi. Fotografije, ki povedo več kot tisoč besed, potvarjajo tudi domnevno strokovne publikacije. Na naslovnici knjige Pozabljena velika tragedija – resnična zgodba o fojbah zgodovinarke Giuseppine Mellace je četniška trojka, ki kolje žrtev, kar s fojbami nima prav nobene zveze.

»O knjigi do danes nisem nič slišal, ker ni vredna branja. Je pa pokazatelj razmer v Italiji, kjer se je ob pomoči spretne propagande, ki jo usklajujejo politične oblasti, uveljavila ’resnica’, ki nima z dinamiko resničnega dogajanja v naših krajih po vojni nič ali ima bolj malo opraviti,« pravi zgodovinar Jože Pirjevec. Proti pisanju, kakršno si je privoščila italijanska zgodovinarka, bi moralo nastopiti naše zunanje ministrstvo, opominja, saj gre za miselnost, ki jo je zaslediti tudi v izjavah vodilnih italijanskih politikov.