Ljubljanske škrbine

Gradbene jame in na pol dokončane stavbe postajajo mestna znamenitost, ki bi jih turistom lahko razkazovali kot evropski unikat. Najprej bi jim pokazali jamo ob Bavarskem dvoru, pa jamo na območju nekdanje vojašnice Ljube Šercerja za Bežigradom, potem jamo na območju nekdanjega Šumija in jamo na območju nekdanjega Kolizeja, za vrhunec bi jim omogočili še ogled na pol zgrajenega stanovanjskega bloka na Dalmatinovi cesti ali pa prazno parcelo, kjer madžarski investitor že leta obljublja gradnjo nakupovalnega in zabaviščnega centra ter novo železniško in avtobusno postajo …

V širšem središču Ljubljane je vsaj deset gradbenih jam, in čeprav nekatere že leta kazijo mestni prostor, mestna uprava ne ukrepa. Zdi se, kot da nima vzvoda, s katerim bi lastnike teh zemljišč prisilila ali vsaj spodbudila, da bi ali dokončali predvideni objekt ali da bi zemljišče prodali drugemu investitorju. Je mestna uprava res tako nemočna, kot se skuša prikazati v javnosti?

»Rešitve, ki bi to preprečile, so enostavne, preverjene, a zdi se, da jih ne želimo vpeljati v zakonodajo in ne izvajati,« pravi Maja Ivanič, predsednica Društva arhitektov Ljubljana.

Poglejmo, kako to problematiko rešuje dunajska mestna uprava. Na Dunaju mora biti vsak objekt dokončan v roku štirih let od začetka gradnje, toliko časa namreč velja gradbeno dovoljenje. Ta rok se lahko, če to ne nasprotuje javnemu interesu, tudi podaljša. V primeru, da podaljšani rok gradnje nasprotuje javnemu interesu (na primer, da nedokončani objekt kazi okoljsko mestno podobo), sta na voljo dve možnosti. Lahko se izda uradni nalog o odstranitvi obstoječih gradbenih elementov ali pa se izda uradni nalog za dokončanje objekta oziroma nadaljnjo gradnjo do te mere, da okoljska mestna podoba ne bo več motena.

Če naloga nista izpolnjena v roku, sledijo prisilni ukrepi. Poleg upravnih kazni, ki segajo do 21 tisoč evrov, se lahko uporabi tudi tako imenovana nadomestna izvedba. V tem primeru mesto Dunaj za izvedbo ustreznih ukrepov (rušenje ali dokončanje objekta) vključi zunanjega izvajalca gradbenih del, in sicer na stroške lastnika. Če lastnik teh del ne želi ali ne more plačati, na primer zaradi plačilne nesposobnosti, lahko mesto ta strošek vpiše v zemljiško knjigo, kar pomeni, da je to zemljišče obremenjeno s temi dolgovi. V primeru stečaja lahko mesto dobi denar nazaj na dva načina: s prenosom ali z odkupom nepremičnine.

Vendar Hannes Kirschner, vodja oddelka gradbene inšpekcije pri dunajski mestni upravi, dodaja, da so prisilni ukrepi zelo redki, izrečejo jih le enkrat na deset let, »saj je na pol dokončanih zgradb na Dunaju resnično malo«. Od sredine lanskega leta, ko so spremenili gradbene predpise, pa imajo na voljo še en ukrep: mesto lahko določi območja, kjer je zemljišče zazidljivo samo za določen čas. Če se v tem obdobju, na primer v desetih letih, na tej lokaciji ne gradi, gradbeno dovoljenje ni več veljavno. »To lahko seveda močno vpliva na nižanje vrednosti zemljišča – po prepovedi gradnje, ki tako nastane, se lahko o novih možnostih za gradnjo odloča ponovno po zahtevnem posebnem postopku,« pravi Hirschner. Dunajčanom je jasno, da škrbine kazijo prostor, pristojni na ljubljanski mestni upravi pa pravijo, da se ne da narediti nič. Na oddelku za urejanje prostora, ki ga vodi Miran Gajšek, v treh tednih niso našli niti toliko časa, da bi vsaj dogovorili na vprašanje, ali so seznanjeni z dunajsko prakso in se jim zdi smiselno, da bi jo uvedli tudi v Ljubljani.