Veš, Nemčija, svoj dolg?

Dejstva so neizprosna. Pribitki na grške desetletne obveznice so v siceršnjem splošnem okolju nizkih obrestnih mer spet poleteli čez mejo 10 odstotkov na leto. Grški javni dolg presega 320 milijard evrov in 177 odstotkov BDP, grški BDP se je od začetka krize zmanjšal za četrtino, več kot četrtina Grkov je brezposelna, več kot tretjina jih je izpostavljena tveganju revščine, že letos pa jim zapadejo v plačilo milijarde dolgov, predvsem tistih, ki jih morajo odplačati Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS) in Evropski centralni banki (ECB). Zaradi vsakodnevnih dvigov denarja z bančnih računov v višini pol milijarde evrov so grške banke glede likvidnosti povsem odvisne od izrednih posojil iz programa ELA, za katera lahko ECB vsak čas zapre pipico.

Težava pa ni predvsem v teh številkah, saj so podobno obupne že več let. Težava je v varčevalnih prizadevanjih v maniri razvpite politike »ekspanzivnega stiskanja« (expansionary austerity), ki se ji je Grčija pravno zavezala s podpisom memoranduma o razumevanju, katerega izpolnjevanje nadzirajo »možje v črnem« zloglasne trojke ECB, MDS in evropske komisije. Ta prizadevanja po zdaj že močno prevladujoči šoli mišljenja ekonomske stroke dušijo agregatno povpraševanje, delujejo deflatorno, trajno vzdržujejo razmere recesije.

Grčija je v zagati tudi zato, ker je spoštovanje omenjenega varčevalnega memoranduma pogoj mednarodnih posojilodajalcev, da ji podaljšajo oziroma refinancirajo zapadla posojila, ki jih brez tega tako ali tako ne more vrniti. Kreditorji gledajo le na svoje interese – in glavni od njih je prisiliti Grčijo, da leto za letom krči javno porabo in viša davke, tako dosega v proračunu trajne visoke primarne presežke javnih prihodkov nad javnimi odhodki (od 3 do 4,5 odstotka BDP; med letoma 2020 in 2030 pa celo 7,2 odstotka BDP), presežki pa se nato porabijo za vračanje obresti in glavnic posojil (zadnja grška posojila zapadejo šele leta 2057).

Tako visoki primarni presežki so nevzdržni: po izračunih B. Eichengreena so v obdobju 1974–2013 le tri države zdržale s primarnimi presežki 5 odstotkov BDP ali več kar desetletje: avtokratski Singapur, naftna bonanca Norveška in Belgija (v ugodnem okolju gospodarske rasti v vsej Evropi).

Če dolgovi tako ali tako ne bodo nikoli odplačani v celoti, je za vse skupaj bolje, da se dogovor o zmanjšanju dolga sklene na civiliziran in organiziran način, ne pa v spontanem kaosu grškega bankrota.

Grčija po svoje plačuje ceno vključenosti v oklep evropske pravne ureditve, ki države z evrom prav sili v odvisnost od zasebnih posojilodajalcev. ECB pač ne opravlja funkcije, zaradi katere so centralne banke zgodovinsko nastale, to je funkcija posojilodajalca v sili, ki bo (če sredstev ni mogoče po zelo ugodni obrestni meri dobiti na trgu) neposredno od države odkupil obveznice in jo s tem kreditiral. Načeloma v zgodovini države glavnic posojil svoje centralne banke niso nikoli vrnile, trajno so plačevale le zelo nizke obresti. Zdaj je drugače, ECB napoveduje bistveno previdnejše monetarno posredovanje, saj je novi program kvantitativnega sproščanja oblikovan tako, da ja ne bi zagotavljal preveč manevrskega prostora »malopridnim« državam. ECB poleg tega zahteva poplačilo zadnjega evra posojil, ki jih je dala.

Grčija ne zahteva nič pretiranega ali nesorazmernega. Grški finančni minister Janis Varufakis celo obljublja izpolnitev vseh finančnih obveznosti, hkrati pa želi ustvariti razmere za rast gospodarstva in za vrnitev izgubljene socialne pravičnosti. Če za trenutek pustimo ob strani vprašanje odgovornosti za nastanek ogromne zadolženosti, je dejstvo, da Grčija vseh posojil pod sedanjimi pogoji in z varčevalnim programom, dušečim gospodarsko rast, preprosto ne more odplačati. Če dolgovi tako ali tako ne bodo nikoli odplačani v celoti, je za vse skupaj bolje, da sklenejo dogovor o zmanjšanju dolga na civiliziran in organiziran način, ne pa v spontanem kaosu grškega bankrota.

Če bo med upniki in Grčijo doseženo politično soglasje za nov dolžniški dogovor, se bodo pojavila tehnična vprašanja, ki niso nerešljiva. Mogoč je dogovor o dodatnem nižanju obresti, moratoriju na odplačila, reprogramiranju posojil na sto let in več, delnih odpisih glavnic, zamenjavi obveznic s končno zapadlostjo z »večnimi« obveznicami (glavnica se nikoli ne plača, plačujejo se obresti), amortizacijskem načrtu, ki predvideva višje obroke v času višje grške gospodarske rasti … Če bo Varufakisu in druščini za Grčijo uspelo izposlovati gospodarski načrt, na podlagi katerega bodo s podporo EU v državo pritegnili sveže javne in zasebne naložbe, se lahko zgodba srečno konča.

Razprava o omilitvi grškega dolžniškega bremena se vsekakor ne bi smela vrteti le okoli tehnikalij, ciničnih kalkulacij, primerjav s pokrom, teorije iger in analiz, kdo tvega večje izgube, če bi doživeli Grexit (grški izstop iz evrskega območja). Mislim, da je treba na zadevo pogledati tudi z vidika zgodovinskega spomina, morale, etike, solidarnosti in enake obravnave različnih držav v enakih položajih.

Dvig Nemčije iz pepela

Piše se leto 1945. Nemčija je porušena, zavojevana in na kolenih. Velike sile resno razpravljajo o načrtu, ki ga je skoval ameriški politik Harry Morgenthau in po katerem bi se Nemčija dejansko deindustrializirala in spremenila v agrarno državo – da bi se enkrat za vselej odvrnila nevarnost njene ponovne nasilne ekspanzije. Načrt je med drugim predvideval odplačevanje vojne škode s prisilnim delom nemških državljanov in z demontažo ter zaplembo nemških industrijskih obratov in opreme.

Čeprav so Rusi nekaj takega izpeljali v Nemški demokratični republiki, tudi Francozi pa so v svoji okupacijski coni pridno likvidirali nemške jeklarne, se k sreči te maščevalne zamisli na Zahodu niso odločilno uveljavile. Ameriški predsednik Truman je leta 1947 začel izvajati zunanjepolitično doktrino zadrževanja (containment) sovjetskega vpliva; v tej doktrini pa je bila Zahodna Nemčija pomemben in upoštevanja vreden politično-gospodarski partner. ZDA so v obdobju 1947–1951 vložile 12,5 milijarde dolarjev v t. i. Marshallov načrt za evropske države, prizadete od vojne (tudi za Nemčijo). Rezultat: politična stabilizacija, povečanje industrijske proizvodnje, povpraševanje po ameriškem blagu in storitvah.

Nemčija pa ne bi postala gospodarski steber zahodnega bloka brez ureditve vprašanj v zvezi z dolgovi ter potencialnimi dolgovi iz naslova vojne škode (reparacije). Takoj po drugi svetovni vojni je bila velik dolžnik. Bremenile so jo ogromne terjatve tujih upnikov iz različnih posojil, še zlasti tistih, s katerimi so bile financirane reparacije za prvo svetovno vojno, pa tudi drugih, iz naslova Marshallovega načrta, zadolževanj dežel in lokalnih oblasti itd. Izjemno velikodušna razbremenitev Nemčije javnih dolgov do tujih javnih in zasebnih upnikov je bila izpeljana z londonskim sporazumom o dolgovih (1953). Vanj je bil vključen celo arbitražni mehanizem za zmanjšanje obveznosti nemških zasebnih dolžnikov. Države zmagovalke druge svetovne vojne so delovale prosvetljeno. Vedele so, da se bo Nemčija ekonomsko in socialno postavila na noge le, če postane njen javnofinančni položaj vzdržen. Vedele so, da bo plačala vsaj del svojih obveznosti le, če bo gospodarsko rasla. Gospodarsko pa bo rasla samo, če se ji odpusti velik delež dolgov. Mimogrede, to ni bilo prvič, da se je Nemčija spretno izvila iz dolžniškega primeža. Nominalne vrednosti obveznic, s katerimi je financirala prvo svetovno vojno, so bile v ekonomskem smislu močno znižane z naklepno hiperinflatorno politiko nemške centralne banke. Pot, ki Grčiji, šibki državi brez lastne centralne banke (ECB pa je pravno zavezana nizki inflaciji, blizu dva odstotka na leto), vsekakor ni na voljo.

Za Nemčijo je bilo izjemno pomembno, da je londonski sporazum vprašanje reparacij za škodo iz druge vojne odrinil v nedoločno prihodnost, kot se je pokazalo v praksi, pa so bile zahteve okupiranih držav utišane za zmeraj. Za to sta s spretno diplomacijo poskrbela tudi nekdanji premier Kohl in zunanji minister Genscher, ki sta zagotovila, da ob združitvi Nemčij leta 1990 ni nihče ponovno postavil vprašanja reparacij. Tedanji mednarodni sporazum »2 + 4« med štirimi okupacijskimi silami, ZRN in NDR o reparacijah molči. Kot piše Spiegel, poznejših grših pozivov k pogajanjem Nemčija ni več hotela upoštevati, pač pa je začela zatrjevati, da je »vprašanje reparacij zaradi poteka časa izgubilo upravičenost«.

Nemčija je to vprašanje dejansko reševala, kolikor sploh, z bilateralnimi sporazumi s posameznimi državami ali s parcialnimi rešitvami (sklad za poplačilo trpljenja prisilnih delavcev …). Skupno so bile dejansko plačane nemške reparacije za drugo svetovno vojno zelo nizke ali celo nadomeščene s posojili napadenim državam, ki pa jih je bilo treba vrniti (Jugoslavija). Nemčije dovolj močne in vplivne države s kolektivno akcijo niso nikoli prisilile, da bi poplačala vojno škodo v višini, ki bi vsaj približno ustrezala grozovitemu razdejanju, ki ga je povzročila v okupirani Evropi. Ne gre le za reparacije za vojno škodo v ožjem smislu; Nemčija je med vojno nekatere države (tudi Grčijo) prisilila, da so ji krile stroške vzdrževanja okupacijskih enot ali celo, da so ji dale posojila. Niti ta škoda in izdatki niso bili okupiranim državam pozneje nikoli povrnjeni. Če se osredotočimo na Grčijo, je Nemčija na podlagi sporazuma iz leta 1961 plačala borih 115 milijonov mark iz naslova reparacij konkretnim posameznikom. Še prej, neposredno po vojni, je Grčija od nje prejela približno 25 milijonov dolarjev v trgovskem blagu in opremi. Pri tem komisija grškega ministrstva za finance ocenjuje, da je Nemčija Grčiji dolžna 108 milijard evrov iz naslova škode na infrastrukturi in 54 milijard evrov iz naslova prisilnega »posojila« Nemčiji med nacistično okupacijo. Kot navaja nemški zgodovinar Hagen Fleischer, so nacisti prav Grčiji povzročili največjo škodo, če se upoštevajo le neslovanske države.

Nemčija je še do nedavnega plačevala preostanek dolga zaradi obresti, ki izvirajo iz poplačila škode, povzročene v prvi svetovni vojni.

Kar se tiče glavne materije londonskega sporazuma – dejanski sporazum o nespornih dolgovih Nemčije, brez reparacij –, se ocene bonitete, ki jo je Nemčija prejela, razlikujejo. Eden vidnejših strokovnjakov za ta vprašanja, ekonomski zgodovinar Timothy Guinanne z univerze Yale, je ocenil, da je bila odpisana približno polovica dolgov (približno 15 milijard nemških mark). Izpogajani so bili zelo dolgi odlogi plačil, tako da so nekatera zapadla šele po združitvi Nemčij.

Po besedah nemškega zgodovinarja Albrechta Ritschla je Nemčija največji dolžniški kršitelj 20. stoletja. Ritschl meni, da je bil njen vzpon mogoč prav zaradi odpovedi pomembnemu delu upniških terjatev in zaradi blokiranja reparacij žrtvam druge svetovne vojne, vojne nezaslišanega uničenja in genocida. Ritschl je v izračunih upošteval odpustke iz londonskega sporazuma, neplačana prisilna medvojna posojila okupiranih držav Nemčiji v blagu in denarju ter povojni odpis tistega dela nemškega javnega dolga, ki je bil v rokah domačih upnikov. Nemčija se je tako brez plačila rešila obveznosti, katerih današnja vrednost je približno deset bilijonov ameriških dolarjev(!). V izračunu pa reparacije za vojno uničenje sploh niso upoštevane …

Ne pozabimo nadalje na pomemben element deljene odgovornosti za nastanek visoke zadolženosti v gospodarsko-monetarnih unijah s povsem svobodnim pretokom kapitala in velikimi razlikami v konkurenčnosti članic unije. Niso odgovorni le dolžniki, pač pa tudi upniki. To, da bo kapital tekel iz držav z izvoznimi presežki in akumuliranimi denarnimi rezervami v države, ki imajo negativno trgovinsko bilanco in morajo dolžniško financirati uvoz ter proračun, je neke vrste naravno dejstvo. Svobodni pretok kapitala namreč izključuje preostre regulatorne ukrepe, ki bi to učinkovito preprečili. Pravi izziv za države bi bil uspešno preusmerjati te reke lahko dosegljive in nizko obrestovane likvidnosti iz nepremičninsko-delniškega kazina v produktivne naložbe, ki koristijo tudi šibkejšim slojem …

Nemcem smo v zgodovini že marsikaj odpustili – in odpustili smo jim veliko dolgov. Zdaj je čas, da tudi oni spremenijo odnos do sedanjih »dolžniških grešnikov« in utrejo novo pot za Evropo. Pot, kjer velike besede in velike vrednote ne bodo več vredne manj kot papir, na katerem so zapisane. Grčiji naj se odpiše velik del dolgov, to pa naj plačajo nemške in francoske banke, ki jim je dosedanje »reševanje Grčije« najbolj koristilo.