Čudeži v ekonomiji

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Komentar

Grčija je na pogajanjih z evropskimi »partnerji« doživljala neprijetno presenečenje za neprijetnim presenečenjem, tako da je bila kapitulacija videti neizogibna. Sedaj se seveda vse razprave v glavnem vrtijo okrog vprašanja, kakšen je morebitni manevrski prostor znotraj veljavnega dogovora, ki je bil dosežen dobesedno v zadnji minuti in po katerem je grška vlada na videz ponovno pristala pri vsiljenem varčevalnem programu, ki ga je sprva hotela razveljaviti. Da bo Nemčija neusmiljen pogajalski partner, je bilo razvidno že od vsega začetka, vendar je marsikdo potihoma upal, da jo bo na neki točki morda le mogoče premakniti. To upanje se je izkazalo za naivno, pogajanja pa so spet vsakemu zalučala v obraz neprijetno dejstvo, da je Grčija in prek nje vsa Evropa danes talka nemškega ekonomskega ekstremizma in ekonomsko-religioznega verovanja tamkajšnjih finančno-političnih krogov. Nemčija se je prelevila v odkritega ekonomskega okupatorja in tisto, kar vsiljuje evropskemu prostoru, ni samo najtrša linija neoliberalne ekonomske doktrine, ampak predvsem popolnoma iracionalna podlaga teh strategij. Potem je tu še odkriti rasizem, ki se širi po Evropi. Spomnimo se najuspešnejšega nemškega ideološkega izvoznega artikla: fantazme o lenih Grkih in drugih evropskih »južnjakih«, ki domnevno živijo prek svojih zmožnosti. Neoliberalci vseh dežel so privzeli to izprijeno fantazmo in jo v naslednjem logičnem koraku aplicirali na svoje lastne državljane in politične nasprotnike. Je treba omeniti, da je to obsceno moraliziranje o »življenju prek svojih zmožnosti« rdeča nit, ki jo opazimo pri vseh slovenskih vladah od leta 2008?

Sedanja kriza je zamajala privilegirani položaj ekonomije kot sodobne »kraljice znanosti«. Tako se je vsaj obnašala, ko je kakšen predstavnik druge stroke podvomil o ustrezni utemeljenosti ekonomske vednosti. Janis Varoufakis je bržkone utelešenje tega dvoma, zato je razumljivo, da je trenutno verjetno najbolj osovražen evropski politik – seveda osovražen od svojih evropskih »kolegov«. Iz dosedanjih odzivov uradnih, zlasti pa nemških ekonomskih mastermindov je skratka več kot očitno, da ekonomska vednost nikakor ni nekaj znanstvenega, pozitivnega, racionalnega, temveč je prežeta z ideološkimi popačenji in moralistično-religioznimi prepričanji. Evropsko gospodarsko politiko skozi te krizne čase vodi razum, ki se je prostovoljno popolnoma odpovedal svoji lastni racionalnosti in prisega na ekonomsko mistiko in religiozno moralo. Kaj skuša to ekonomsko verovanje prikriti, je Varufakis najočitneje poudaril, ko je kot model za rešitev grške dolžniške krize predlagal sporazum iz leta 1953, po katerem so zavezniki tedaj gospodarsko pohabljeni, politično ponižani in osovraženi Nemčiji odpisali znaten del dolga, poplačilo preostalega pa preložili na daljno prihodnost. Varufakis je s tem opominom usmeril pozornost na racionalno ozadje tega, kar je sicer bolj znano pod oznako nemški Wirtschaftswunder, gospodarski čudež. Bistvo Varufakisovega predloga seveda ni bilo, da bi Nemčiji zbujal slabo vest, temveč da bi opozoril na nekatere ideološke mehanizme, za katere so Nemci popolnoma slepi. Kakor hitro se spustimo v zgodovinske okoliščine, nemški gospodarski čudež izgubi vso svojo navidezno čudežnost. Če dosledno upoštevamo zgodovinske in politične razmere, ki so ga proizvedli, ni na njem nič čudežnega – in to razkrinkanje je ključnega pomena, ker Nemci v svojih utemeljitvah varčevalne politike vse preradi prerokujejo čudeže. Implementacija varčevalnih rezov naj bi torej v Grčiji slej ko prej porodila nov čudež: gospodarsko rast, blaginjo itd.

Grški predlog za alternativno reševanje dolžniške krize je dvakrat razburkal evropsko ideološko osje gnezdo. Najprej je jasno izrazil, da celoten evropski politični projekt trpi zaradi napadalnega vsiljevanja političnoekonomskega mita o pridnih in delovnih Nemcih, ki naj bi bili za blaginjo vseh pripravljeni na najstrožje odrekanje in asketizem, mita o koreninjenju nemškega gospodarskega čudeža in stalne gospodarske rasti v pruski disciplini in delovni morali. S tem mitom, s to strupeno neracionalno mešanico morale in ekonomije, ki politiko v resnici popolnoma izpostavi interesom kapitala, v konkretnem primeru nemškega bančnega sektorja, Nemčija sedaj terorizira druge države članice. V ozadju nemške političnoekonomske mitologije vztraja »abstinenčna teorija kapitalista«, kot je temu rekel Marx: če hočete ustvarjati vrednost, morate biti pripravljeni na najstrožje odrekanje. Kapitalizem se je po tej mitologiji rodil iz odrekanja marljivih elit, ki so vlagale v proizvodnjo in inovacije za blaginjo vseh. Bogastvo naj bi bilo znamenje askeze in stroge morale, zadolženost in revščina pa sta znamenji korupcije in moralne sprijenosti. In tukaj nemudoma nastopi konkreten moralno-rasistični sklep: Grki so zadolženi do onemoglosti, torej so nemoralni in pokvarjeni. A gre tudi širše, saj vsepovsod slišimo, da se morajo državljani in politika nasploh najprej odreči ideji socialne države, potem gospodarski samostojnosti (temu se prijazneje reče »privatizacija«) in politični neodvisnosti: v državo je treba spustiti »institucije« (sedaj se ne govori več o »trojki«), ki bodo z železno pestjo skrbele za uveljavitev »abstinenčnih« reform. Morala odrekanja pride v paketu s palico in Nemčija ne dopušča nobenega odmika od tega scenarija. Neuradno ukazuje drugim državam članicam Evropske unije, naj si ne privoščijo izigravanja dogovorjene (nemške) strategije. Kar se danes dogaja z Grčijo, si zasluži oznako okupacija. Hkrati pa se države, kot je Slovenija, spuščajo v kolaboracijo in prispevajo k nadaljevanju nemškega ekonomskega izživljanja. Dokler bodo v Evropi obstajali servilni politiki, kakršen je Miro Cerar ali Dušan Mramor, bo obstajala neposredna nevarnost, da humanitarna katastrofa prestopi meje Helenske republike in začne najedati še kakšno drugo državo članico Evropske unije.

Namesto dobrih sedmih milijard dolarjev je Grčija po lastnih podatkih v letih po vojnih dobila le za 25 milijonov dolarjev blaga in opreme, Britanci, Francozi in predvsem Sovjetska zveza pa so si zagotovili odškodnine v milijardnih zneskih.

Drugo razkrinkanje, za katero se moramo zahvaliti Grkom, zadeva že omenjeno prisotnost iracionalnih elementov v polju ekonomske vednosti. Nemčija namreč ni nobena izjema. Njen splet ekonomije in morale, ki ga povzema oklepanje abstinenčne teorije kapitalizma, je morda res obtičal v 19. stoletju, vendar to ne pomeni, da so druge države v trdi realnosti 21. stoletja. Amoralni neoliberalizem nikakor ni izvzet iz verovanja v čudeže. Kako se to verovanje izraža v konkretni obliki, je na posrečen in še vedno veljaven način pokazal že Marx, ko je govoril o fetišističnem značaju, ki motivira način, kako se vsak posameznik, zlasti pa politični ekonomist, vede do blaga, denarja in (finančnega) kapitala. Obstaja seveda neka minimalna razlika med tem, čemur Marx pravi blagovni fetišizem, in načinom, kako Nemci fetišizirajo sami sebe skozi idejo gospodarskega čudeža. Če se spomnimo, je temeljna Marxova poanta, da fetišiziranje blaga, denarja in kapitala udejanja vero, po kateri naj bi vrednost generirala samo sebe. Marx recimo ponekod govori o Geld heckendes Geld, denarju, ki neposredno poraja denar: čudež brezmadežnega spočetja, kjer si ustvarjanje vrednosti ne maže rok z izkoriščanjem delovne sile. Nemški mit o gospodarskem čudežu seveda ne govori o nobenem brezmadežnem porajanju denarja iz denarja, ampak postavlja v jedro gospodarskega uspeha asketsko etiko, ki naj bi bila Nemcem tako rekoč prirojena, kot je denarju po fetišističnem scenariju prirojena zmožnost, da »koti žive mladiče«.

Ideološke funkcije ideje gospodarskega čudeža skratka ni težko uganiti: maskira in mistificira kompleksnejšo in neprijetnejšo zgodovinsko in strukturno resnico, ki podpira nemško (oziroma kapitalistično) zgodbo o uspehu. Ekonomski dogmatizem in ekstremizem, da, fundamentalizem nemške uradne politike, kakor se je pokazal na pogajanjih z Grčijo, je zato popolnoma razumljiv. Če evropski »partnerji« sprejmejo zamisel, da obstaja realna alternativa nemškemu modelu – in ta alternativa več kot očitno obstaja, saj sestavlja zgodovinsko ozadje in racionalno razlago nemškega gospodarskega čudeža –, potem se nemška ideološka zgradba in politično-ekonomska hegemonija sesujeta kot hišica iz kart. Da ne govorimo o tem, da bodo nemške banke, ki so špekulirale z grškim dolgom, doživele naravnost sijajno ekonomsko, politično in – seveda – moralno lekcijo. Dolg in krivda, ki ju tako dobro združuje nemški izraz Schuld, bosta kar naenkrat postala stigma nemških in drugih finančnih špekulantov ter njihovih političnih garantov (konkretno CDU-CSU, stranke nemške kanclerke Angele Merkel), za zdaj pa sta izvožena v Grčijo in naprtena njenim državljanom.

Kakorkoli že zadevo obrnemo, se Nemčija kaže v vlogi političnega skrajneža in ekonomskega perverzneža. Najprej je forsirala podeljevanje posojil v paketu z implementiranjem prekarnosti in varčevanja, sedaj, ko so katastrofalne posledice, napačne predpostavke, spodletelost strategije in njene mistične podlage vsakomur vidne, pa ji ne preostane drugega, kot da iracionalno in agresivno vztraja pri implementiranju dogovorjene neoliberalne terapije s šokom, ki potiska Grčijo vedno globlje v humanitarno katastrofo (ta diagnoza nikakor ni pretirana, vendar je osupljivo, da jo zunaj Grčije pripoznajo le redki). Ponovno je obmolknil celo Mednarodni denarni sklad, ki je pred nekaj leti že javno priznal svojo zmoto. Položaj je naravnost tragikomičen: nihče več se ne trudi trditi, da obstajajo razlogi za vztrajanje pri dogovorjenem – razen tega, da je grška vlada zavezana k spoštovanju dogovorov. Tu končno vstopi v igro toliko opevana, toda v resnici popolnoma prazna »morala«.

Kot že rečeno, vera v čudeže ni omejena samo na Nemčijo, vendar je zanimivo in politično nevarno, kako uspešno je bilo zlasti nemško verovanje v gospodarske čudeže izvoženo v druge evropske države. O tem ideološkem izvozu najbolje priča dejstvo, da je neoliberalnemu propagandnemu stroju uspelo zelo učinkovito lansirati zgodbo o lenih Grkih, ki zgolj živijo na račun evropskih davkoplačevalcev in uživajo sadove »našega« dela oziroma našega »odrekanja«. Seveda, čudež brezmadežnega spočetja vrednosti iz vrednosti ali iz neke moralne substance nujno potrebuje svojega negativca, na katerega je mogoče pokazati s prstom in reči: tale Grk živi prek svojih zmožnosti, tale Španec preveč uživa ... Za nemški pogled sta lenoba in zadolženost nerazločljivi. V zadnji instanci nam lokalne in globalne političnoekonomske elite ukazujejo, da se pripoznamo v teh uživačih in lenuhih ter v imenu razcveta bančnega sistema zategnemo pasove. Naj ljudje poginejo, pomembno je, da finančne institucije preživijo.

Tudi tukaj je nemškemu propagandnemu stroju uspelo lansirati neko razumevanje, ki je strogo pogojeno z nemškim jezikom. V nobenem drugem evropskem jeziku namreč ni dolg tako intenzivno prepleten in pomensko nerazločljiv od krivde. Kot že rečeno, nemška beseda Schuld pomeni oboje, tako da nemška ekonomska ideologija vseskozi, ko je soočena z zadolženim gospodarstvom, vidi nekoga, ki je sistematično kršil moralna načela. Kdor je zadolžen, je samodejno kriv. Kdor je zadolžen, ne more biti drugega kot lenuh. Nemčija ni zadolžena, torej tam ni lenuhov. A še enkrat, Nemčiji je bilo po drugi svetovni vojni marsikaj odpisano – in ta delni odpis ter prestrukturiranje dolgov sta bila mogoča samo s predpostavko, da je ekonomija ločena od morale, da ekonomski dolg ni moralna krivda. Oziroma bolje – da je ekonomija v svojem bistvu politična ekonomija in ne »moralna« ekonomija. Ta bistveni uvid pri Nemcih danes popolnoma umanjka. Zato tudi ni pričakovati, da bo njihova uradna politika čez noč privolila v grške zahteve ali alternativne strateške predloge. Wolfgang Schäuble je namreč najprej minister za moralo in šele potem minister za finance.

Zgodovinska amnezija, ki je vezana na odpis nemških dolgov, je ključna za delovanje neoliberalnega moralizma. V vsej zgodbi je najbolj skrb zbujajoče, da nobena racionalizacija, nobena razumska razprava o zgrešenosti predlaganih strategij ne zaleže. Nemci, ki sami sebe radi vidijo tudi v vlogi najracionalnejših Evropejcev, so v resnici popolnoma gluhi za racionalne utemeljitve. Od vseh nas zahtevajo, da verjamemo v ekonomske pravljice, v čudeže in mite, v etiko odrekanja, ki državljane seveda spreminja v servilne in pasivne izkoriščance. Če ni kapitalizma brez izkoriščanja in če je izkoriščanje jedro kapitalistične »zgodbe o uspehu« – in vsak kritik politične ekonomije bo temu pritrdil –, potem nemška abstinenčna teorija implicitno od vsakogar zahteva, da ponotranji izkoriščanje in iz njega napravi moralo, ki jo je treba brezpogojno upoštevati. S trmastim vztrajanjem pri prekarizaciji celotnih narodov je Nemčija pri marsikom zbudila spomin na neke druge, skrajno neprijetne čase, kar ji nikakor ne more biti v prid. Pod antidemokratičnimi težnjami moralističnega neoliberalizma je postala agresivna sila, ki osvaja in sočasno razpušča Evropo. In socialdemokrati v Nemčiji in drugod pri tem bolj ali manj nekritično sodelujejo.

Zato je ena ključnih nalog današnje levice, da enkrat za vselej odpravi nesporazum, po katerem se socialdemokrati še vedno zamenjujejo z levičarsko politično opcijo. Danes ni v Evropi niti ene leve socialdemokratske stranke. Vse stranke, ki se še vedno kitijo s tem imenom, so medtem postale trdnjave neoliberalizma z masko, ki naj bi jim dajala človeški obraz. Prej ko bodo volivci uvideli, da biti socialdemokrat nikakor ne pomeni biti levičar in da je glas za socialdemokracijo nujno glas za neoliberalizem, prej bo mogoče vzpostaviti učinkovito alternativo mašineriji, s katero si ideologija ekonomskih čudežev podjarmlja Evropo.

Vsaka zmaga levice je zmaga racionalizma nad obskurantizmom.