Mene so zrezali

Tale kriza me je precej sesula, priznam. Seveda se ne dam, ne gre za to. Samozaposlena v kulturi sem. Kustosinja, kritičarka in urednica. Ker ne znam več odložiti dela, ker si govorim, da ga ne smem, saj so me učili, da kdor ne dela, naj ne je, sem letos zamudila partnerjev rojstni dan. Pozabila sem nanj, ni se vklopil v moj urnik. Za novo leto sem izpolnjevala obrazce za prijave na ministrstvo za kulturo, saj tam nihče ni pomislil, da tudi samozaposleni radi praznujemo.

Pri nas pozimi praznujemo večkrat; 19. januarja je Vanjev rojstni dan. Štiri leta so velik mejnik, prvi rojstni dan, ko povabiš frende. Zadeva je resna.

Odkar se mi je lani iztekla pogodba v ljubljanski Mestni galeriji, sem znova samozaposlena. V delu uživam. Težava je, da delam več in več za manj in manj. Dela si preprosto ne upam več odložiti, saj je bilo neplačanih položnic ob zadnjem pregledu za 1462,00 €. Družinski dolg počasi narašča vse od maja, ko sem nehala prejemati plačo 1000,00 € za mesto kustosinje za sodobno umetnost in uslužbenke za odnose z javnostjo v javnem zavodu MGML, katerega del je Mestna galerija. Služba je bila fina, delo ni bilo naporno, v službi sem se v resnici odpočila od materinstva, a če povem po pravici, se v koži freelance kustosinje počutim bolje. Ali sem se počutila bolje.

Stvari se zunaj javnih zavodov premikajo hitreje, v manj časa je mogoče opraviti več dela. Dejavnost je živahnejša, bolj pretočna, fluidna, odnosi med ljudmi spontani, odločitve svobodnejše.

A zadnja leta stvari potekajo prehitro. Zneski honorarjev so šli na pol in nanje se čaka še dlje kot prej. Učili so me – zelo po slovensko –, da je treba delati in zdržati. Poskušam, a ni me dovolj. Vsak teden so delovne sobote in nedelje. Zdaj vem, kaj pomeni, če se mati počuti krivo. Bolniška samozaposlenim prične teči šele po 30 dneh bolezni. Gripa odpade. Včasih pomislim, da jih imam 38. Kako bom isti tempo zmogla pri 50, 60 letih? Penzija samozaposlenih, ki jim država dodeli status zaradi izjemnih dosežkov, je menda 400,00 €. Čeprav s partnerjem oba delava od doma – on na kavču v dnevni sobi, jaz na postelji v spalnici – se skorajda ne vidiva več.

Včasih gledam študente in mlajše kolege in ne vem, ali naj jim povem prav vse.

Nekoč je kazalo, da bo drugače. Diplomirala in doktorirala sem z odliko in s štipendijo ministrstva za kulturo. Zdelo se mi je, da me na delovni poti vsi podpirajo. Ko sem leta 2005 prvič sodelovala pri pripravi razstave v Moderni galeriji – ta je bila na mojem seznamu dobrih galerij v Sloveniji pri vrhu –, sem bila srečna. Že takrat me je sicer razočaral honorar, ki ni upošteval telefonskega računa, prevozov za intervjuje s 30 umetniki, stroškov za malico ali česarkoli podobnega. Toda naivno sem se veselila, da sem tam, kjer si želim biti. Za življenje brez družine nisem potrebovala veliko.

Leta 2011 je na svet prišel sin in težak porod je porodniški dopust spremenil v enoletno tavanje po Kliničnem centru. Sistem je že kazal orjaške razpoke, vsi smo bili preobremenjeni. Zdravstveni sistem je gazil humanost in za vedno spremenil moj idealistični pogled na svet.

Priznam, delala sem med porodniško, če sem le lahko. Ker sina nisem smela dvigniti, je bil partner leto dni nadomestna mati. Živela sva od nadomestila za porodniški dopust in pomoči mojih staršev. Na Radiu Študent, kjer sem leta 2000 objavila prvo kritiko, so nekdanji sodelavci zame zbirali sredstva. Končno jim lahko rečem hvala!

Povabili so me na delo v Mestno galerijo. Leto dni se je raztegnilo na leto in štiri mesece, daljše roke galerija ni imela. Izkusila sem, da se umetnosti in umetnikom v tem javnem zavodu dobro godi. Tisto, kar galerija zadnja leta kaže navzven, sem doživela navznoter in si potrdila mnenje, da lahko celo v slabem sistemu dober kolektiv opravi marsikaj. Od blizu pa sem se večkrat srečala tudi s slabostmi sistema in razumela, kako ustvarjalnega človeka lahko po nekaj letih zaposlitve v javnem zavodu zajame apatija.

Sama sem vedela, da je le začasno.

Če veš, da bo plača pritekala samo leto dni, te je malce strah, kaj bo potem. Strah narašča premo sorazmerno z minevanjem časa. V začetku januarja sem pričela sanjati, da sinu ne morem kupiti rojstnodnevnega darila. Spomnila sem se zgodbe, ki mi jo je pripovedovala teta. Resnična pripoved govori o hčerki socialističnega veljaka, ki je v petdesetih letih v šolo prinesla pomarančo. Učiteljica je deklico z razkošno malico poslala domov, vsi so bili enaki, vsaj v šoli ali vrtcu. Danes nismo.

Od maja lani sem nekaj časa preživela na Zavodu za zaposlovanje in se pred iztekom nadomestila za brezposelne ob koncu poletja znova samozaposlila kot kritičarka, kustosinja in urednica v kulturi. Dela ne manjka. Lani sem objavila 29 besedil in se resno zapletla v deset razstavnih projektov, v nekatere kot kustosinja, pri drugih pa sem se poleg tega zadržala še kot producentka, koproducentka, oseba za obveščanje javnosti, celo kot tehnica ali pa administratorka. Tudi kadar so bili vpleteni javni zavodi. Urednikovala sem pri reviji za vizualno umetnost Likovne besede, kjer sva z glavno urednico Mojco Zlokarnik zagnali knjižno zbirko in brcava tudi v smeri online mednarodne revije. Kot že leta poprej sem predavala tudi na Univerzi v Novi Gorici. S kolegico Sašo Nabergoj sva za letošnje in prihodnje leto samoiniciativno pridobili dodatna sredstva avstrijske fundacije Erste za gostujoče predavatelje. Mlajšim generacijam skušava ponuditi najaktualnejše znanje o sodobni umetnosti. Letos se ukvarjava z D.I.Y. in umetnostjo.

Včasih gledam študente in mlajše kolege in ne vem, ali naj jim povem prav vse. Delo na svobodi je takšno, da se stvari hitreje premikajo in da se pogosto premikajo v pravo smer. Možnost imaš, da delaš tisto, v kar verjameš. Urnik je svoboden in sodelavce lahko včasih izbiraš glede na to, kaj znajo in zmorejo, ne pa glede na to, kdo zaseda kako delovno mesto. Zelo redko pa se zgodi, da je financ dovolj za optimalno izvedbo projekta.

To bi jim pripovedovala leta 2010. Danes nič več. Če bi bila do njih iskrena, bi jim morala danes povedati, da denarja za suši in iPad gotovo ne bo. Da se lahko zgodi, da bodo teden pred sinovim rojstnim dnem v minusu in bodo besno pisali e-sporočila dolžnikom. Da naj si dolžnike vestno zapisujejo, saj opravljeno delo ne zagotavlja samoumevno tudi plačila in se bitka začne, ko je strokovno delo opravljeno. Da naj se borijo za svoje pravice in naj vedno podpišejo pogodbo. Resnica je takšna, da v Sloveniji pogodbo navadno dobiš v podpis šele po opravljenem delu. Tudi v javnem sektorju, tam še celo najpogosteje. Če bi bila iskrena, bi jim morala povedati tudi, da bodo morda kdaj, ko bodo šli vsi že spat, tu in tam hlipnili od negotovosti, medtem ko si bodo slačili fensi večerni kostum za odprtje razstav, ki so ga pred leti kupili v trgovini iz druge roke.

Od blizu pa sem se večkrat srečala tudi s slabostmi sistema in razumela, kako ustvarjalnega človeka lahko po nekaj letih zaposlitve v javnem zavodu zajame apatija.

Tisti petek sem ob sedmih zjutraj sedela za mizo v kuhinji in pregledovala seznam dolžnikov. Različna društva, javni zavodi, celo posamezniki, pa tudi neki potni stroški iz Hrvaške, te lahko verjetno kar odpišem ... Danes imam zapisanih za 4.170,00 € dolgov, tistega dne pa je bilo neplačanega nekaj več. No, UKC menda zaposlenim dolguje milijon, toda meni proste ure ne koristijo. Ne morem si jih privoščiti, morda tudi medicinske sestre ne.

Seveda mi do konca tedna ni uspelo izterjati ničesar. Vsi so me razumeli in jaz sem razumela njih. Večinoma mi je bilo jasno, da je izkoriščanje nenamensko. A vendarle nihče ni bil sposoben poravnati dolga (pa čeprav večmesečnega) v tednu dni.

V poznem popoldnevu sem se vrnila z dela. Tisti dan sem bila v vlogi predsednice komisije za likovno umetnost na Mestni občini Ljubljana. Že tretje leto zapored soodločam, komu bo mesto pomagalo pri izpeljavi projekta. Tokrat smo pregledovali programe društev in zavodov, ki skrbijo za živost vizualne umetnosti v Ljubljani in jim občina zato namenja delež sredstev za delovanje. Tudi nanje sistem pritiska, da naredijo vedno več za vedno manj, odzivajo pa se različno.

Po napornem delu, ki naj bi te menda spremenilo v osovraženca scene, me je čakala še ultimativna sramota. Tudi mojemu dragemu ni uspelo izterjati ničesar. Živčno sem pokadila cigareto na balkonu in prek klika še enkrat preverila, ali se me je kdo usmilil. Ker sem požrla ponos in zavrtela telefon, smo imeli vendarle torto, zabavo in kupili še darilo. Z maminim posojilom seveda. Od 50 € jih je za naslednji dan ostalo sedem, delo je počakalo, sin pa je praznoval četrti rojstni dan, ne da bi opazil, da kaj ni v redu. Morda bo pa jutri kdo kaj plačal!