Predolge noge in prekratka znanost

Polemičen zapis, ki ga je v zadnji številki Mladine podpisala petdeseterica posameznic in posameznikov z logov naše družboslovne in humanistične inteligence je nedvomno v marsičem upravičeno kritičen do zapisanih trditev novinarke Dnevnika Anite Vošnjak, ki je v svojem članku povzela predavanje dr. Simone Fišer Kralj, raziskovalke na Inštitu Jovana Hadžija ZRC SAZU z naslovom »Vsem moškim so všeč dolge noge«. Kot biolog si zapisane trditve vseeno upam videti in razumeti nekoliko drugače od podpisanih petdesetih, ne da bi hotel eksplicitno stopiti v bran novinarki ali raziskovalki, ki ju niti ne poznam.

Podpisnikom najprej priznanje, da so že v začetku svojega zapisa povedali, da je verjetno novinarka nekoliko po svoje interpretirala trditve predavateljice. Poznavajoč prakso novinarjev, ki pišejo o znanosti, je to zelo verjetno, vendar pa tega ne moremo vedeti, če nismo poslušali predavanja v živo. V naslov samega predavanja se res nima smisla vtikati, kajti vsem moškim verjetno res niso všeč dolge noge, še posebej, če te noge niso ženske, kar iz samega naslova sicer ne moremo razbrati. To je sicer le ena izmed citiranih povedi, povzetkov predavanja, ki jih v nadaljevanju naštevajo in komentirajo podpisnice in podpisniki. Menim, da jih jemljejo veliko preresno ter iz njih izpeljujejo teze, s katerimi je prav tako mogoče polemizirati, predvsem pa poskušajo negirati biološko oz. genetsko zasnovo, ki nas kot živa bitja vendarle delajo bodisi ženske bodisi moške.

Vsa psihosocialna in kulturna evolucija človeške vrste, ki je vodila v različne vzorce dojemanja vloge in atributov ženskega in moškega v različnih kulturah, ki percipirajo žensko (ali moško) lepoto oz. bolje rečeno zaželjene in občudovane lastnosti pri nasprotnem spolu, se vendarle ne more izmakniti in prelisičiti biološke zasnove kromosomov. Ti in geni, ki na njih ležijo, nas opredeljujejo kot ženske ali moške osebke, spolni hormoni pa nas v obdobju spolnega dozorevanju usmerijo k tipičnim atributom določenega spola. Tu ne gre za biološki determinizem, ki bi moral biti po mnenju podpisnic in podpisnikov v 21. stoletju presežen, pač pa za nujno biološko podstat, na kateri temelji tudi vsa ostala »družbena nadstavba« človeške vrste.

Podpisnice in podpisniki imajo sicer prav, ko pravijo, da je številne navedene trditve težko ali nemogoče dokazati, a menim, da bi se marsikatero od trditev z ustrezno načrtovanimi poskusi, s pravimi negativnimi in pozitivnimi kontrolami in sodobnimi analitskimi tehnikami (npr. ravni hormonov), dalo dokazati, vprašanje pa seveda je, če bi bili taki poskusi smiselni. Za številne navedene trditve pa bi lahko preprosto rekli, da temeljijo na preprostih empiričnih spoznanjih. Če se ne motim, tak pristop v družboslovju ni tako nenavaden, v naravoslovnih disciplinah pa je res bolj izjema kot pravilo, a tako kot pravijo tudi podpisnice in podpisniki, za to, da so moškim bolj všeč mlajše ženske (in obratno), res ni potrebno delati znanstvenih poskusov. Koliko k temu prispevajo današnji večinoma »ženski« mediji, je seveda drugo vprašanje, a upam si trditi, da je bilo tako tudi davno pred tem, ko tovrstni mediji niso obstajali. Določene stvari so pač »empirično dokazane«, tako kot je jasno, če ponazorim s primerom iz biologije, da vas virus ebole ubije. Zakaj in kako vas ubije oz. kako lahko zavrete njegovo pogubno delovanje, pa je seveda drugo vprašanje, za katerega je potreben ves znanstveno-raziskovalni pogon.

Če zaključim. Nasplošno se mi zdi polemiziranje s trditvami z omenjenega članka oziroma predavanja sicer koristno, a vendarle pretenciozno. Izpeljave, ki jih ponujajo podpisniki zvenijo tipično družboslovno angažirane, a prehitro izpeljujejo zaključke o znanstveni tezi, ki ogroža enakopravnost žensk in ki naj bi pomagala znanstveno dokazati resničnost predsodkov, ki so temelj patriarhalnih družb. Zdi se, da gre s strani podpisnic in podpisnikov za klasično družboslovno zaskrbljenost, ki je plod, kot sami zapišejo, prizadetosti in jeze, ne pa treznega razmisleka. Iz pisanja zaznamo tudi nezaupanje do naravoslovnega pogleda na svet , ki se najlepše kaže v zadnjem stavku: »Ta konservativna naravnanost, ta težnja po vračanju »k naravi«, kot nečemu domnevno večnemu in nespremenljivemu je v popolnem nasprotju s samim bistvom znanosti, ki naj bi naravo (in resničnost nasploh) odkrivala, interpretirala in predvsem spreminjala« Kakor kdaj in kakor za koga, znanost res lahko odkriva in interpretira, toda narave in njenih zakonov preprosto ne more spreminjati. Znanost lahko in mora biološke razlike med ženskami in moškimi interpretirati v smislu enakopravnosti, nikakor pa ni njeno poslanstvo, da jih spreminja oziroma odpravlja.