Permanentni spori

Študentski časopis Tribuna je potrata denarja, nihče ga ne bere, še manj ljudi ga razume. Tribuna mora postati dostopna, razumljiva širši študentski javnosti …

Tako vsako novo vodstvo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), izdajateljice časopisa, ki je lani Tribuni namenila okrog 60 tisoč evrov, utemeljuje zmanjševanje finančnih sredstev za delovanje medija in politične pritiske na uredniško politiko. Tudi sedanji študentski funkcionarji razmišljajo enako. Pred kratkim je Tribuna objavila razpis za novega odgovornega urednika ali urednico. Prijavila sta se Aleš Mendiževec, ki s Tribuno že sodeluje in mu je kolektiv časopisa izrazil enoglasno podporo, in Ana Pavlič. Programski svet časopisa je s tremi glasovi za in dvema proti podprl slednjo in predsedstvo ŠOU je kljub nasprotovanju celotnega kolektiva Tribune za novo odgovorno urednico potrdilo Pavličevo. Ustvarjalci Tribune so se samovolji predstavnikov ŠOU uprli in delovanje časopisa do nadaljnjega ustavili.

Študentski funkcionarji s poseganjem v uredniško politiko Tribune vsakič znova zanemarjajo tradicijo časopisa in njegov pomen onkraj evrov in doseganja bralstva. »Tribuna je eden izmed redkih alternativnih medijev, ki omogočajo mlajši in starejši populaciji socializacijo v alternativno kulturo, v neke bolj poglobljene razmisleke, v stvari, ki niso, ne morejo in ne smejo biti tržno zanimive,« pravi Anej Korsika, eden od tistih, ki so leta 2009 obudili časopis.

Resda je Tribuna brezplačna, ni pa zastonj – kritični premisleki avtoric in avtorjev, oblikovni presežki ilustratork in ilustratorjev so neprecenljivi za slovenski medijski prostor. Tudi sociolog in politolog ddr. Rudi Rizman poudarja, da je pomen Tribune večji, kot se zdi, odsotnost angažiranih piscev oziroma novinarjev iz študentske generacije pa bi pomenila velik manko v medijskem prostoru.

Spoprijemanje Tribune s političnimi pritiski in eksistencialnimi grožnjami zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni novo. »Tribuna je imela v svojih 50 letih obstoja zelo turbulentno zgodovino, impulzi, ki so prihajali od študentskega predstavništva, da je treba študentom časopis približati, da mora biti ljudski, niso le del tržne ekonomije, prisotni so bili že v Jugoslaviji,« razlaga Korsika. Gre torej za nenehen spor med študentskimi funkcionarji in ustvarjalci alternativne vsebine.

Podobna usoda že desetletja pesti Radio Študent, prav tako kritičen medij z dolgo tradicijo, ki ima, ker je zavod, nekoliko več avtonomije kot Tribuna, a se mora za sredstva in ohranjanje kritične drže prav tako bojevati s svojo ustanoviteljico ŠOU.

Študentski organizaciji bi zagotovo »koristil« množičen in dobičkonosen medij s širokim občinstvom, a Tribuna to ni. In ne sme biti. »Tribune brez neodvisne drže in vztrajanja niti ne more biti in si tudi ne zasluži, da bi bila. Bolj ali manj hierarhično postavljene interesne ali politične organizacije ne potrebujejo ’tribun’ v izvirnem pomenu te besede, temveč prej biltene, glasila, tudi ’trobila’,« pojasnjuje Rizman.