Frka s frackingom

Več kot tri leta po tem, ko je ameriška družba Halliburton sredi koruznega polja pri vasi Čentiba v bližini Lendave opravila hidravlično drobljenje v dveh plinskih vrtinah, se v Sloveniji krepi nasprotovanje tej tehnologiji za ekstrakcijo ogljikovodikov. Tako imenovani fracking, umetno ustvarjanje razpok v kamnini z vbrizgavanjem velikih količin vode z mešanico peska in kemikalij v vrtino, je postal najnovejša tarča varuhov okolja. V Prekmurju se je oblikovala civilna iniciativa, ki nasprotuje hidravličnemu drobljenju, za moratorij se je v parlamentu zavzela Združena levica, češ da »posledice hidravličnega drobljenja vključujejo onesnaženje podtalnice in pitne vode s strupenimi snovmi, degradacijo okolja in potresne sunke ob samem hidravličnem lomljenju«. Tehnologija je v ZDA sprožila energetsko plinsko revolucijo, v Evropi pa smo sumničavi in previdni. Številne države, na primer Nemčija in Nizozemska, so metodo že prepovedale. Bi jo morali tudi v Sloveniji?

Zahteva je iz več razlogov malodane smešna. Prvič: hidravlično drobljenje, opravljeno v Sloveniji, ni nič novega. Hidravlična stimulacija vrtin je ustaljena metoda, ki je v rabi že več kot 50 let. Tudi pri nas. Na slab glas je prišla zaradi povečevanja obsega, zaradi megalomanskosti. Američani so začeli izkoriščati nahajališča plina v plasteh skrilavca, zelo slabo prepustne kamnine, za katere lomljenje sta potrebni velika moč in velika količina vode.

Evropska komisija je v lani izdanem priporočilu državam članicam hidravlično drobljenje velikega obsega opredelila kot »vbrizgavanje v vrtino najmanj 1000 m3 vode na fazo drobljenja oziroma najmanj 10.000 m3 vode v celotnem postopku«. Celotna količina vode pri postopkih v Sloveniji ni presegla 700 kubičnih metrov vode na vrtino. Postopek hidravlične stimulacije, ki je bil izpeljan v Sloveniji, torej niti po strogih evropskih merilih ne šteje za spornega. Preprosto ni bil dovolj obsežen.

Drugič: na Petišovskem polju plin črpajo iz plasti peščenjakov, kamnine, ki je veliko prepustnejša od skrilavcev, torej za stimulacijo potrebujejo veliko manj vode in moči. Plasti, v katerih je plin, ležijo več kot 2500 metrov globoko. Strokovnjaki zato v slovenskem primeru izključujejo kakršnokoli možnost onesnaženja. »Razlika do najglobljih gospodarsko pomembnih vodonosnikov na območju znaša več kot 1500 metrov in do pitnih voda več kot 2000 metrov, skrajni teoretični vpliv hidravličnega lomljenja pa je po dobro preverjenih svetovnih izkušnjah največ 600 metrov,« je že pred časom zatrdil dr. Miloš Markič z Geološkega zavoda Slovenije.

In tretjič: kot rečeno, je bilo hidravlično drobljenje v dveh vrtinah opravljeno že pred tremi leti. Brez negativnih okoljskih učinkov. Od takrat si imetnik koncesije za izrabo ogljikovodikov na območju, družba Geoenergo, prizadeva za začetek črpanja in izrabe odkritega zemeljskega plina. Postopek je bil za dve leti odložen zaradi sporov glede uporabe infrastrukture. Pridobili so že skoraj vsa potrebna dovoljenja, dogovor za prodajo v slovensko plinovodno omrežje je sklenjen, potrebujejo le še okoljsko dovoljenje. Postopek se utegne zaradi nasprotovanja okoljevarstvenih organizacij zavleči.

Problem hidravličnega drobljenja v Sloveniji preprosto ni aktualen. Edino vprašanje, s katerim se je smiselno ukvarjati, je, kdaj bo lahko investitor začel izkoriščati najdeni plin, da si bo povrnil večdesetmilijonske stroške. Nobenega vrtanja, nobenega drobljenja, samo ventil morajo odpreti in plin bo pritekal. Dokler tega koraka ne storijo, ni mogoče govoriti o prihodnosti hidravličnega drobljenja v Sloveniji. Če se namreč izkaže, da zaloge v vrtini le niso tako obetavne, kot sicer kažejo podatki iz raziskav, se izdelava novih vrtin sploh ne bo izplačala.