Zamenjani vlogi

Slavoj Žižek je leta 2008 napisal izjemno besedilo z naslovom Moja mala Avstrija, bilo je le teden, dva po razkritju kleti Josefa Fritzla. Temeljno sporočilo, povzeto seveda, je bilo: seveda imamo po tej zgodbi možnost misliti, da se prave obscenosti skrivajo po kleteh, za idiličnimi fasadami, za kičastimi podobami idiličnih družin in hišic – a kaj, ko največje obscenosti pač niso skrite, ampak jih imamo vedno znova neposredno pred očmi. In na tem mestu se zato spomnimo neke druge zgodbe o Avstriji: namreč zgodbe o Jörgu Haiderju. Ja, to je tisti politik, lep, popolnega nasmeha, moralen, ne, on je bil morala, rdeči nagelj, pastelne barve, z urejeno in prelepo družino, idealen oče, z idilično hišo in ženo, ki ga je vedno občudujoče gledala, in seveda neverjetnim številom volivcev po vsej Avstriji (zlasti pa na Koroškem).

Cela Evropa gleda Avstrijo in avstrijsko Koroško in se ne more načuditi: kaj se dogaja v tej državi, da lahko njegova svobodnjaška stranka postane celo druga največja stranka v državi, kako je mogoče, da ga predsednik ljudske stranke Wolfgang Schüssel vseeno jemlje v koalicijo, če pa je evidentno, da gre za zelo vprašljivega človeka? In hkrati imamo ob tem pred sabo tudi vse tisto, kar je Korošcem očitno že v času, ko je najvišje na lestvicah. Da namreč avstrijski Koroški vlada prava mafijska struktura, ta vse to počne prek banke v deželni lasti Hypo bank (še danes je avstrijska država obremenjena z njenimi dolgovi), ki jo seveda dejansko vodi Haider. Da, seveda na Koroškem to vedo, ker Haider z denarjem iz Hypo banke pomaga na vseh ravneh – če Haider reče, Hypo da denar.

Pa ne samo to: cela Koroška tudi ve, da Haiderja obkrožajo stasiti blondinci – ki ne izgledajo le kot nacisti, ampak kot nacisti iz ameriških filmov o nacistih. Vsi so filmski – filmski v smislu, da vsakič izgledajo, kot da so jih ravnokar polikali in naličili za snemanje naslednjega kadra. A vseeno so hkrati seveda to, kar igrajo: so mladi neonacisti.

Bi bil Cerar še premier, če bi ženina sestrična motovilila z desettisoči njegovih evrov? Nihče ne bi preživel tega. Bi bila Novakova še predsednica NSi, če ne bi znala povedati, od kod je vzela 20.000 evrov za avto?

Seveda že takrat ni bilo nobenega dvoma, da Haider napaja stranko iz nacistične ideologije in politike, saj tega niti ne skriva – in tako si tudi razlagamo obstoj teh fantov ob njem. Pa je to vse skupaj le mimikrija. To, kar je pred nami – in ni v kleti –, je še bolj presenetljivo: Koroška ve, da ima Haider poleg cerkve, matere, svoje Koroške, žene, pastelnih barv, lepih avtomobilov rad tudi fante. In prav ti fantje potem jočejo na njegovem grobu. Ko umre, se zlomijo, govorijo o ljubezni, o tem, koga je imel bolj rad. Kot bi filmski trak dali na ogenj, se je takrat zgodba o Haiderju zverižila – nenadoma imamo pred sabo uživaškega geja, ki uživa v nacistični ikonografiji. In njegov fant potem joče pred našimi očmi – javno, v kamere. In seveda se počasi razve, da to ni za Korošce nič novega. Vedeli so. Ker je bilo pred njihovimi očmi. Vedeli so, niso pa videli.

Tak obrat v podobi nekega politika si lahko izmisli samo resničnost. Tak obrat bi na filmskem traku deloval preprosto pretirano.

A ostanimo pri očitnem: zakaj bi resnico iskali po kleteh, za kičastimi fasadami, ko pa je resnica lahko tako očitno pred nami? Pojdimo naprej po tej slikanici evropske politične perverzije – ne ostanimo pri Avstriji, njenih kleteh in pastelnih fasadah, ki nam dajejo lažen vtis, da je vse razložljivo. Poglejmo primer nekega drugega skorumpiranega in pokvarjenega politika: seveda Silvia Berlusconija. 34 let je trajalo od prve ovadbe, od prvega poskusa, da bi ga zaradi malverzacij z nepremičninami spravili v zapor. A Berlusconi ni Haider – Berlusconi se s svojimi dejanji, ki jih zakoni in ljudstvo pri vseh drugih vidijo sicer kot nedopustna, hvali. Že od vsega začetka. Ja, seveda, on je poslovnež, on mora tako ravnati – ker država je mačeha, ki poslovneže omejuje, jim meče polena pod noge, jih hoče uničiti.

In tudi Berlusconi se napoti v politiko – in ne le enkrat zmaga. Več se ve, bolj je vse transparentno, spet zmaga. Zakaj? Ker je mačo pravi, če citiramo Heleno Blagne. Ker si upa. Ker se ne da. In spet cela Evropa gleda Italijo in se čudi. Ne razumemo. Kako ne vidijo, da je le kriminalec? Kako ga lahko volijo čisto razumni ljudje? Kako lahko toliko prebivalcev ne vidi, da ima pred sabo prvovrstno obscenost? No, tudi Berlusconi je urejen človek. Tudi on skrbi za iluzijo – tudi on volivce prepričuje, da se mu dogajajo krivice. Družina, lepa in nasmejana žena, idila. Ve, kako gredo posli, ve, kako poslovati z državo. In ko se ga lotijo tožilci – Berlusconi vedno nastopa kot moralna avtoriteta. Mediji mu sledijo – njegovi in ostali. Vsi vse vedo, vsi vedo, da nima nobene pravice moralizirati – in vendar, ko moralizira, objavljajo njegove moralke. Te so obscene, grobe laži, grdi napadi in diskvalifikacije. Marsikateri kriminalist in tožilec raje zamenja področje, kot da bi še kdaj dobil na glavo tak kup govna. In seveda Berlusconi ne prinese odrešitve državi.

Pa to še ni vse. Seveda vsi v Italiji vedo, da Berlusconi pač ni tako zelo družinski oče. Ne, o njegovih prijateljicah se celo javno piše, a to ne spreminja njegove javne podobe. Mar ni to še dodaten ultimativni dokaz, da imamo opravka s pravim moškim? Stvari so hujše. Na dan namreč pride afera Ruby. Kako je že bilo? Berlusconijeva soproga je izvedela, da v vili San Martino v Arcoru, rezidenci italijanskega predsednika vlade, potekajo zabave. Pač, orgije. No, zabave so potekale že dolga leta. A na to zabavo so pripeljali tudi mladoletno prostitutko Ruby. Seveda, soproga ni zapustila moža zaradi zabav – ampak zato, ker so bile na zabavi mladoletnice. Ker je bila na zabavi Ruby. A razkritju in pregonu Berlusconija ni sledil konec njegove kariere, kot bi pričakovali. Ni se opravičil in pokesal. Ne, Berlusconi je zadevo obrnil. Njegovo sporočilo je bilo: poglejte me, 74 let sem star in še vedno seksam, in to s to 18-letno lepotico.

Največje obscenosti pač niso skrite, ampak jih imamo vedno znova neposredno pred očmi.

Kaj vemo o Janezu Janši? O njegovem finančnem poslovanju vemo veliko – res veliko. Urad za preprečevanje pranja denarja je leta 2013 na primer odkril sumljive bančne transakcije, ki naj bi jih v imenu prvaka SDS Janeza Janše izvajala sestrična njegove soproge Urške Bačovnik Janša Nataša Pajenk. Pajenkova naj bi od zakoncev Janša prejela več deset tisoč evrov gotovine, s katero naj bi poravnala njune življenjske stroške. Zakonca Janša sta Pajenkovi, sicer nekdanji bančni uslužbenki banke Sparkasse – ki je to odkrila v resnici –, več let prinašala večje vsote gotovine, ki jih je nato polagala na svoj račun in tako plačevala račune za življenjske stroške Janševih. O tem ni nobenega dvoma. Zakaj so tako ravnali? Da so prikrili vir tega dohodka. Ni tudi dvoma, da je Janša plačeval z gotovino poti na Mauricius in druge dopustniške destinacije. Ni tudi nobenega dvoma, da ne zna pojasniti izvora več deset tisoč evrov gotovine, s katerimi je bil kupljen njegov avto, pa avto žene Urške, pa stanovanji, ne zna razložiti gotovinskih pologov na svoj in ženin račun. Prav tako ne zna pojasniti, zakaj je DZS kupil dve podjetji njegovega brata. In seveda: ne glede na dejstvo, da je zato, ker je politik, na prostosti, ker je tako odločilo ustavno sodišče, je še vedno človek, ki je obsojen na dve leti zapora zaradi korupcije. V zaporu je tudi njegov dolgoletni sodelavec Anton Krkovič. Na poti v Slovenijo je nekdanji predstavnik njegove stranke Robert Časar, ki so ga ujeli v Dominikanski republiki, kamor je pobegnil, ko bi moral v zapor. Kaj v tem mozaiku še manjka? Koliko dokazov?

Janez Janša tudi nima nobenih težav pri ponarejanju dokumentov – spomnimo se primera Velikovec. In ko ga dobijo, reče, da je očitno prišlo do mešanja različnih papirjev. Se kaj zgodi? Mu reče ostri voditelj Odmevov Slavko Bobovnik: »Kdaj boste odstopili, gospod Janša?« Seveda ne.

Ne mislimo, da Janša še kaj skriva, da ima mladoletno ljubico ali skritega ljubimca – glede Janše in njegovih dejanj namreč res že vse vemo. Vemo dovolj. Vse je pred našimi očmi. Nič ni skrito. Zakaj vedno obstaja neko pričakovanje, da bo glede Janše še kaj razkrito? Ne, vse je že tukaj. In tega je več kot dovolj ne za enega politika, ampak za celoten politični razred. Ni ultimativnega dokaza, vse že vemo.

Predstavljajte si kateregakoli drugega slovenskega politika, ki bi imel na vesti toliko zadev, o katerih ni več nobenega dvoma. Njegova politična smrt bi bila stvar minut. Bobovnik ga ne bi izpustil iz studia, dokler ne bi dahnil: Odstopam. Predstavljajte si, da bi samo enega od teh grehov nosil premier Miro Cerar. Nobene možnosti ne bi imel za preživetje. Ne bi mu pomagala idilična podoba družine z majhnimi otroki. Ne bi mu pomagala slika idilične poroke. Ne bi mu pomagali obiski slovenskih cerkva. Ne bi mu pomagalo niti preteklo moraliziranje. Ne bi mu pomagalo kazanje na predhodnike in na tajkune, na temne sence zgodovine in strice iz ozadja, na Kučana, Janšo. V trenutku bi bil politično mrtev.

Pa Janša? Niti enega od razkritij mu ni uspelo ovreči. Niti enega. In vendar vedno znova vstane kot feniks. Kot Berlusconi. Kot Haider. Ustavno sodišče se izreče, da mu kot vodji opozicije ni treba sedeti v zaporu – in nenadoma, kot da korupcijske afere Patria ni. Kot da denar ni bil nakazan. Vsi se uklonijo. Pa tega sodišče sploh ni reklo. Ko vrhovno sodišče reče, da bi morala protikorupcijska komisija dati Janši možnost zagovora in da je s tem naredila napako, so nenadoma izbrisani vsi grehi. Še bolj noro: ko ustavno sodišče reče, da Janša lahko opravlja poslanski mandat, je to dokaz pokvarjenosti vrhovnega sodišča. In že v naslednjem trenutku, ko vrhovno sodišče reče, da bi moral Janša dobiti pravico do (tretjega) odgovora, je to dokaz, da so pokvarjena vsa ostala sodišča, vrhovno pa je izreklo edino možno in pravično sodbo.

Vse je pred našimi očmi. Janša se nikoli ne zagovarja – on samo obtožuje. Vsak drug bi tudi v trenutku, ko bi dobil v roke odločitev vrhovnega sodišča, raje molčal – ker bi vedel, da to pomeni, da se bo o vsem skupaj v javnosti še enkrat razpravljalo. Janša ne. Janša nemudoma napade nekdanjega predsednika protikorupcijske komisije Gorana Klemenčiča in ga obtoži, da je kršil ustavo. In od njega zahteva, da odstopi kot pravosodni minister. Nihče več se ne sprašuje o dejstvih, novinarji pohitijo spraševati Klemenčiča, ali bo odstopil. Nihče ne more biti tak cinik, si reče človek. Nihče ne more tako dobro igrati te igre tega videza lastne normalnosti, nihče ne more tako brez trzljaja očesa verjeti v to iluzijo. Seveda lahko. Ni malo politikov na tem svetu, tudi demokratov, verjelo v to. In Janša predvsem izgleda, kot da sam sebi verjame. Morda tudi verjame. In zato je v trenutku, ko Klemenčič reče, da ne misli odstopiti, slednji seveda v očeh javnosti že spoznan za krivega. A kriv česa? Seveda neodstopa. Obscenost sodobne slovenske politike in njenega dojemanja v javnosti je neverjetna.

Seveda pa je mogoče na zadevo pogledati tudi z vedrejše plati: kdor ni mogel razumeti, kako se lahko politik Haider zgodi v Avstriji, komur je jemalo sapo, da Italijani tako množično podpirajo Berlusconija, je lahko danes pomirjen. Vse je bilo pred njihovimi očmi, vsa obscenost, vsa perverznost – a je niso videli.

Ali Janša še kupuje v Hoferju?

Sicer skromni politik, ki najema zasebna letala in se vozi v prestižnem volvu

Borut Mekina

»Vse moje premoženje, če odštejete kredite, je vredno manj kot dvodnevni strošek kakšnega japija v Ljubljani …« je verjetno najbolj humoristična izjava vedno resnega Janeza Janše. To je izjavil konec novembra 2011, nekaj dni pred koncem predvolilne kampanje, ko je še veljalo, da je skromen, asketski tip voditelja, ki sta mu v severni steni Triglava dovolj kos suhega kruha in požirek vode.

Tako imenovani lifestyle mediji, namenjeni širšemu občinstvu, so tedaj pisali o njegovih skromnih potovanjih, skromni poroki in skromnih nakupih v diskontnih trgovinah. »Ker živi v blokovskem naselju na Mesarski cesti v Ljubljani, ima le streljaj od doma nakupovalni center Hofer. Tam smo ga videli pred kratkim, ko je nakupoval različne stvari, ki so vse po vrsti – poceni,« so zapisali v reviji Lea. »Dokaz za njuno skromnost je že to, da počitnice raje kot na dragih eksotičnih destinacijah preživljata v Lepeni,« smo lahko brali pred volitvami leta 2011. Celo njegova poroka naj bi bila organizirana v imenu askeze: »Nekdanji premier Janez Janša je očitno zelo skromen človek. Za poroko je odštel vsega 10 tisoč evrov (Milan M. Cvikl menda 50 tisoč),« smo lahko prebrali.

Danes seveda vemo, da Janša za poroko ni odštel »vsega 10 tisoč evrov«, saj je bilo zgolj poročno darilo ženi Urški Bačovnik, to je bil avtomobil VW Tiguan, vredno več kot 31 tisoč evrov. Na blagajni trgovine je avto z gotovino plačal Janšev brat, Rajko Janša. Prav tako ni res, da zakonca Janša počitnice raje »kot na dragih eksotičnih destinacijah preživljata v Lepeni«, saj veliko raje igrata golf v Južnoafriški republiki ali na Mauritiusu, rada obiščeta Švico, Švedsko, Dominikansko republiko in seveda Grčijo. In tudi v Hoferju ne kupujeta. Omenjene kraje je namreč protikorupcijska komisija v poročilu o izvoru Janševega premoženja zaznala na podlagi dragih nakupov z Janševo kreditno kartico.

Slikanje skromnega, asketskega Janeza Janše danes ni več mogoče. Nedvoumno je, da Janša »razpolaga z – po meri povprečnega slovenskega davkoplačevalca – razmeroma velikimi vsotami gotovine«, kot je tedaj zapisala protikorupcijska komisija. Ostalo je le še formalno vprašanje, ali zna Janša izvor tega premoženja prepričljivo pojasniti. To pa gre takole: pri nakupu 160 kvadratnih metrov velikega stanovanja (s teraso) na Mesarski ulici mu je s posojilom v višini 32.500 evrov pomagala žena Urška Bačovnik. Poleg tega je Urška Bačovnik vzela še 162 tisoč evrov svojega kredita. Hkrati je Urška Bačovnik plačevala praktično vse njegove »tekoče« stanovanjske stroške, skupaj 20 tisoč evrov na leto. In ji je ob tem uspelo privarčevati še okrog 31 tisoč evrov za nov avto … Ali kdo verjame, da ji je to uspelo s plačo zdravnice v višini okrog 1800 evrov na mesec?

Janši so zato na koncu ostali le še »procesni« razlogi proti poročilu protikorupcijske komisije – kar mu je zdaj tudi uspelo. Toda ob tem se je treba zavedati še nečesa: protikorupcijska komisija ni smela preučiti izvora premoženja celotne Janševe družine in njihovih računov v tujini, kjer pa je ravno tako očitno, da so zakoni fizike in etike kršeni. V času Janševih dopustov na Mauritiusu in nakupa hiše ter stanovanja pa je tudi njegov brat, Rajko Janša, veliko nakupoval. Kupil si je recimo dva apartmaja v Avstriji, zgradil si je novo hišo, kupil dve varovani stanovanji v Dobrepolju, ob tem pa je za nakup stanovanja in avta znamke Volvo Janezu Janši »posodil« še okrog 50 tisoč evrov …

Od kod ta del gotovine, je sicer danes že jasno. Janšev brat, Rajko Janša, je namreč v času, ko je bil Janez Janša predsednik vlade – to je bilo leta 2007 in 2012 – prejel skupaj okrog 1,4 milijona evrov od skupine DZS, ki jo vodi Bojan Petan. Šlo je za dobesedno fiktivno prodajo dveh podjetij Rajka Janše, s pomočjo posrednika, lobista in ustanovitelja oglaševalske agencije Pristop Francija Zavrla. Zakaj je Petan družini Janša »podaril« 1,4 milijona evrov? O motivih lahko zgolj špekuliramo, znano pa je, da si je Petan v tistem času prizadeval za konsolidacijo DZS. Med drugim je želel dobiti tudi nadzor nad najpomembnejšim podjetjem v svoji skupini, nad Termami Čatež, pri čemer so mu najbolj nagajali prav paradržavni skladi. Te je nato Petanu tudi uspelo »premagati«.

Ujet na laži

Delni prepis zaslišanja Janeza Janše pred protikorupcijsko komisijo

Kakšni so vaši povprečni mesečni stroški, ki jih imate z življenjem, vzdrževanjem nepremičnin, plačevanjem, prej stanovanja, sedaj hiše, otrok, opreme, računalnika, in kako vse to krijete?

Sedaj, tako na oko, okoli 2000 evrov.

Ste v tem obdobju od leta 2005 pa do danes (5. 9. 2012, op. a.) razpolagali s kakšnimi večjimi vsotami gotovine?

Mogoče sem imel v tem času največ na računu okoli 15.000 evrov.

Imeli ste tudi kar nekaj stroškov s sodnimi taksami – s sodišča smo pridobili podatke, koliko sodnih stroškov je bilo –, leta 2008 je bilo 1600 evrov, leta 2009 je bilo 12.500 evrov, leta 2011 pa 5.900 evrov in tako naprej. Na kakšen način ste te stroške poravnali in ali ste jih sami poravnali?

Ja, seveda, sam ali odvetniška pisarna, kjer sem jaz to potem poravnal.

Isto vprašanje glede odliva še glede nabave vašega vozila. Na vašem tekočem računu je plačilo, Intercllasu, ne Summit Avtu, 17.500 evrov. Avtomobil je stal po vaših besedah nekaj čez 40.000 evrov. Kako ste poravnali preostali znesek kupnine, ker, kot rečeno, z računa je šel ta denar, ni bilo pa niti ne kakšnega drugega dviga?

Ne, to pa mora biti napaka, ne spomnim se natančno, ampak je morala biti celotna vsota vplačana.

Se pravi, po vašem spominu ste celotno vsoto plačali prek svojega tekočega računa oziroma z dvigom gotovine s svojega tekočega računa?

Ja, plačal sem v celoti z računa, mogoče nekaj iz prihrankov, ampak sigurno več z računa kot iz prihrankov. Ne spomnim se pa natančno cene, ampak sigurno je bilo več kot 17.000 evrov.

Eno vprašanje, ki je v bistvu splošne narave in bi vas prosili za pojasnilo. Glede vseh dodatnih stroškov, ki ste jih imeli z avtom, jih imate z avtom, z vzdrževanjem življenjskih stroškov, sami ste rekli okrog 2000 evrov: nobenega izmed teh izdatkov ni zaznati na vašem tekočem računu. Kako to pojasnjujete? Ni jih v obliki dvigov gotovine ne v obliki nakazil. Po letu 2005 oziroma 2006 so prenehala tudi vsa nakazila oziroma plačila za elektriko, za klasične stroške, od katerih ljudje živijo.

Ja, zato ker to plačuje žena.

Te stvari, ko ste prej omenjali (potovanja, op. a.), 1.500 evrov, 2.000 evrov, 2.500 evrov …, te stvari naj bi šle prek ženinega računa? Ker prek vašega niso šle?

Ne. Mislim, da je eno potovanje bilo plačano pri tuji agenciji … Tisto je bil en skupen aranžma te »golf družbe« in tam smo zbirali skupaj, ne vem več točno, kako je vse to šlo. Ampak sem to poravnal. Te družinske aranžmaje pa je žena prek agencij plačala in ima tudi vsa dokazila.

Predsednik vlade, sprašujem zato, ker kot rečeno, če gledamo vaš promet na tekočem računu, z njega tako rekoč ni zaznati življenjskih stroškov.

No, to čisto ne more držati. Potem bi bil račun poln.

Od recimo zadnjega izdatka, ki je bil za plačilo letala (za let iz Grčije z zasebnim letalom, op. a.), je vaša plača ostala v bistvu skoraj nedotaknjena potem vsak mesec.

To ni res, tretjino plače s tega računa jaz itak nakažem na račun zaradi plačila kredita in plačam tudi te večje stroške, ne plačujem pa teh drobnarij.

Sedaj, če gremo na drugo, dohodkovno stran: v nadzorovanem obdobju od leta 2005 do danes (5. 9. 2012, op. a.) je bilo nekaj razpolaganj z gotovino, za katero imamo podatek, recimo, 30. 3. 2005 gotovinski polog na tekoči račun NLB v višini 33.000 evrov. Vem, da je zadeva oddaljena, se boste spomnili mogoče, za kaj bi lahko šlo?

Ne spomnim se in tudi dvomim, da bi bil gotovinski polog v višini 33.000 evrov.

To nam je banka posredovala, morate razumeti, da imamo datum in tudi znesek pologa. Potem imamo pri plačilu avtomobila, po podatkih, s katerimi razpolagamo, je bilo 13. 3. 2007 4.000 evrov plačano z gotovino, 16. 3. pa 21.000 evrov plačanega v gotovini. To so podatki prodajalca.

Ja, to je šlo morda za posojilo.

Posojilo koga?

Brata.

Brat vam je to posodil?

Ja, mogoče, ja. To bi bilo možno, ja.

Vam je brat še kdaj kaj posodil?

Kakšne manjše vsote, ja. Drugače pa, razen mogoče da pri avtomobilu.

Za brata sem vas vprašal zato, ker imamo podatek, da je davek pri nakupu ene od nepremičnin plačal vaš brat, v višini 6.000 evrov, če se ne motim. Kako to komentirate?

To je možno, ker mi je pomagal urejati te formalnosti. Samo jaz sem mu to verjetno vrnil. Ker nimava nerazčiščenih računov.

Pravosodni minister kršil ustavo?

O kršitvah (ustave), zaradi katerih naj odstopi pravosodni minister Goran Klemenčič

Peter Petrovčič

Odločitvi vrhovnega sodišča, da razveljavi poročilo Komisije za preprečevanje korupcije o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank v primeru Janeza Janše, so sledili pozivi pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču k odstopu. Poglejmo njegove grehe.

»Vrhovno sodišče je danes ugotovilo, da je KPK v postopku zagrešila kršitev 22. člena ustave, s tem pa kršila temeljne človekove pravice Janeza Janše,« je na tiskovni konferenci po objavi razsodbe dejal odvetnik Janeza Janše Franci Matoz. Naslednji dan so pravosodnega ministra k odstopu pozvali v Zboru za republiko, ki ga vodi dr. Lovro Šturm. Vrhovno sodišče je tudi po njihovem mnenju razsodilo, da je »vodstvo KPK s svojim ravnanjem kršilo z ustavo zagotovljene človekove pravice«. Ker so poročilo objavili, »ne da bi prizadetemu dali možnost, da se prej s poročilom seznani in nanj odgovori«.Tako so po mnenju zbora ravnali, ker se jim je z objavo poročila očitno mudilo, saj je bil namen objave padec vlade Janeza Janše, s tem pa je »nastala škoda prizadeti stranki«.

Pa pojdimo po vrsti. Katere (ustavne) pravice so bile kršene predsednikom parlamentarnih strank oziroma Janez Janši? Da se s poročilom ni mogel seznaniti in se nanj odzvati? To ne drži, Janša, kot drugi predsedniki, pri katerih je komisija odkrila nepojasnjene prihodke, je imel možnost, da se med postopkom o očitkih izreče. Prav zato, ker tega ni storil dovolj prepričljivo, je bilo poročilo v njegovem primeru negativno. Kakšne so bile posledice, torej nastala škoda? Vlada je res padla po objavi in tudi zaradi poročila. A (tudi) odstop vlade in predčasne volitve so predvsem zaradi potez te vlade prej od konca novembra 2012 na največjih poosamosvojitvenih demonstracijah pred državnim zborom v Ljubljani in v številnih drugih mestih po Sloveniji zahtevali ljudje. Poročilo protikorupcijske komisije je bilo objavljeno šele naslednje leto 8. januarja, torej poldrugi mesec zatem, odkar so se začeli protesti. Poleg tega vlada oziroma njen premier Janša zaradi objave poročila ni odstopil, pač pa je vlada padla, ker je izgubil večino v državnem zboru. Zakon, na podlagi katerega deluje protikorupcijska komisija, namreč sploh ne predvideva formalnih posledic oziroma sankcij, v primeru, da komisija pri ravnanju javnega funkcionarja ugotovi nepravilnosti.

Je bil razlog za objavo poročila brez Janševega odziva nanj res politično motivirano hitenje? Ali pa je bilo poročilo objavljeno v skladu z zakonom, kot so trdili v vodstvu komisije, ker bi bili sicer »ogroženi interesi predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka«? Da so tedaj tekli predkazenski postopki zoper Janšo, v katerih so organi pregona preverjali iste sume nepravilnosti glede njegovega premoženja, dokazuje kazenski postopek, ki se je začel na podlagi teh predkazenskih postopkov. Glede preprodaje zemljišč v Trenti, kar je eden izmed očitkov v poročilu komisije, je bila že lani jeseni uvedena sodna preiskava. Teorijo o hitenju za potrebe rušenja vlade sicer zanika tudi dejstvo, da je postopek preverjanja premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank na komisiji trajal skoraj leto dni. Če bi hiteli, bi bilo poročilo verjetno objavljeno že precej prej.

Ker politiki odločajo o javnih sredstvih, bi zanje glede premoženjskega stanja moralo veljati obrnjeno dokazno breme. Če sodišče meni drugače, lahko protikorupcijsko komisijo kar ukinemo.

Je s tem protikorupcijska komisija oziroma njen tedanji predsednik Klemenčič kršil ustavo? Trditi to, glede na kršitve in posledice, je enako, kot bi kršitev ustave očitali predsednikom vlad, ministrom in poslancem (ter zahtevali njihov odstop) vsakič, ko ustavno sodišče ugotovi protiustavnost zakona, ki je bil sprejet na njihovo pobudo. Ustavno sodišče je recimo za protiustavno označilo določbo zakona o verski svobodi, ki je predvidevala zaposlovanje duhovnikov v javnih ustanovah. Novelo zakona o pravdnem postopku iz leta 2008 je ustavno sodišče sedemkrat spoznalo za protiustavno. V obeh in tudi drugih primerih so bili (neustavni) zakoni spisani v času, ko je ministrstvo vodil Šturm, vlado pa Janša. Ustavno sodišče je sicer v preteklosti razveljavilo tudi številne zakone drugih ministrov in predsednikov vlad. Bi morali v takem primeru odstopiti in vlade pasti? To je nekako tako, kot bi k odstopu pozivali slehernega sodnika, tožilca ali javnega uradnika, ki izda odločbo, ki je na višji instanci popravljena, spremenjena ali razveljavljena. Prav to je sicer ena izmed zahtev tega istega Zbora oziroma Odbora 2014, ki je bil ustanovljen za potrebe zaščite Janeza Janše.

Poleg tega je razlika med zavestnim kršenjem ustave ali zakonodaje oziroma ravnanjem, ki je že na prvi pogled protiustavno, in ravnanjem, ki mu tega vnaprej ni mogoče očitati. Tedanje vodstvo protikorupcijske komisije je zdaj v odzivu na razsodbo vrhovnega sodišča zapisalo, da je šlo za nadzor nad javnimi funkcionarji, ki se je izvajal prvič, in posledično glede tega tudi ni obstajala nikakršna, kaj šele sodna praksa. Slednja se je sicer izoblikovala, ko je sodišče na obeh rednih stopnjah pravnomočno potrdilo zakonitost ravnanja komisije. Potem pa je novo sodno prakso vzpostavilo vrhovno sodišče z razveljavitvijo poročila. »Če bi sodna praksa obstajala že v času izdaje poročila, bi jo seveda spoštovali. Z vidika prakse, ki je obstajala (oz. ni obstajala) v času, ko je poročilo nastalo, pa lahko zgolj zatrdimo, da za svojim delom in vsebino poročila v celoti stojimo,« so zapisali.

To pa je povsem nekaj drugega kot recimo ravnanje Janševe vlade oziroma tedanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča v času varčevalne manije. Na očitke, da zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) v več točkah očitno krši ustavo, je Šušteršič odgovoril, da bodo pač naknadno vzpostavili ustavno stanje, če bo ustavno sodišče zakon razveljavilo. Dr. Rajko Pirnat s Pravne fakultete v Ljubljani je tedaj dejal: »Povzročili so cel kup neustavnosti. Menim, da bi morali poslušati strokovno javnost, ki na to opozarja, ne pa cinično reči, da bodo že kasneje vse popravili.« Ustavno sodišče je potem zakon v več delih res razveljavilo. Šturm ne Janše in ne Šušteršiča ni pozval k odstopu. Povzročeno škodo, ki jo je utrpelo več deset tisoč ljudi, pa je potem poravnala šele naslednja vlada.

Tudi sicer bi za politike, ker imajo odločujoč vpliv na javna sredstva, moralo veljati obrnjeno dokazno breme glede njihovega lastnega premoženja. Ta princip v bistvu uvaja zakon, na podlagi katerega deluje komisija, v delu, kjer določa, da morajo javni funkcionarji komisiji vsako leto sporočati premoženjsko stanje. Dejansko gre za obrnjeno dokazno breme. Javni funkcionarji morajo, ne da bi bili česa osumljeni, dokazovati svojo poštenost. Če jim to ne uspe, obveljajo za nepoštene. Tako so to obveznost v aktualnem primeru razumela tudi sodišča na prvi in drugi stopnji. Potem pa je vrhovno sodišče odločilo drugače in posledično pristojnosti protikorupcijske komisije dodatno zamejilo. In s tem posredno dalo dodaten argument vsem tistim nasprotnikom obstoja protikorupcijske komisije, ki trdijo, da je tako ali tako ne potrebujemo, če gre za brezzobega tigra.

Ob tem ne moremo niti mimo dejstva, da je Komisija za preprečevanje korupcije v času, ko jo je vodil sedanji pravosodni minister, pokazala voljo in željo po proaktivnosti na tem področju. Željo po tem, da uresničuje pristojnosti, ki jih ima. V nasprotju s prejšnjimi vodstvi komisije (in aktualnim), ki so globoko pogreznjena v svoje fotelje opozarjala, da bi v politiki moralo biti več integritete, in čakala na prijave premoženjskega stanja, ki so jih dolžni pošiljati javni funkcionarji. In zato zdaj Klemenčič in njegova nekdanja namestnika poslušajo očitke, da so kršili ustavo. Če se ne bi lotili preverjanja premoženjskega stanja najbolj vplivnih politikov, bi sedaj imeli mir, Goran Klemenčič pa bi bil brezmadežni minister za pravosodje.