Sodni dan

»V povprečnem človeku je toliko
zahrbtnosti, sovraštva,
nasilja,
absurdnosti,
da bi kadarkoli zadoščalo za vsako vojsko.
Pazite se
povprečnega moškega
povprečne ženske
PAZITE SE njune ljubezni.«
(Charles Bukowski, Duh množice, prevod Polona Glavan)

S spremembo definicije zakonske zveze v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki jo je v obravnavo vložila Združena levica, je zakonska zveza odslej lahko vsaka življenjska skupnost dveh oseb in ne več izključno skupnost moža in žene. V torek zvečer je bila s presenetljivo visoko podporo tako širše javnosti kot večine parlamentarnih strank izglasovana v državnem zboru in z njo je postavljen zakonski enačaj med heterospolnimi in istospolnimi življenjskimi skupnostmi.

Enačaj pomeni pravico do poroke za vse, brez kakršnegakoli »ampak« ali »razen«, pomeni enakopravnost, enakost pred zakonom in je pomemben korak naprej tudi od načelne strpnosti do LGBT-skupnosti kot manjšinske skupine v družbi. Ta se je v zadnjem desetletju ali dveh sicer krepila in smo bili nanjo na eni strani lahko upravičeno ponosni, po drugi strani pa nam je omogočala priročni izgovor, da tega enačaja ne postavimo, češ, prizadevajmo si raje za strpnost, kot da z enačenjem po nepotrebnem dražimo tiste, ki naj bi jim institucija poroke, vsaj deklarativno, pomenila nekaj tako svetega, da razširitev njene uporabe tudi na istospolne pare razumejo kot žalitev in napad na svoja verska in druga prepričanja in čustva. Po njihovem so istospolni pari s pravico do registracije svojih zvez po Zakonu o registracijah istospolne partnerske skupnosti že dobili vse tisto, kar raznospolnim parom daje institucija poroke (za kar se je sicer tudi že izkazalo, da ni res, a tudi če bi bilo!), zato želje po izenačitvi teh zvez tudi na tej simbolni ravni nočejo razumeti drugače kot nekakšen napad nase, na neke njim pomembne vrednote, na neka svoja čustva, ki so (kot sem se med pripravo tega teksta pustil poučiti) tudi posledica vzgoje generacij Slovenk in Slovencev v temeljnih prepovedih, razmerjih tistega, kar naj bi bilo prav in narobe. A prav to, razlikovanje na simbolni ravni, ki ga želijo ohraniti, je bistvo vsakršne diskriminacije.

Se še spomnite uvodnega kadra odličnega filma Alana Parkerja Mississippi v plamenih z Genom Hackmanom in Willemom Dafoejem v glavnih vlogah? V kadru sta, ena poleg druge, dve popolnoma enaki pipi, iz katerih gotovo teče ista voda, le da je nad eno izmed njiju napis colored (obarvani). Ne dvomim, da je izjemno malo slovenskih gledalcev filma, ki ne bi že s tem preprostim uvodnim kadrom dojeli vse globine in grozljivosti rasne segregacije na ameriškem jugu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. A argument belske večine za opravičevanje rasne segregacije je bil vsebinsko natanko isti, kot je tisti zagovornikov ohranitve ločevanja med porokami in registriranimi skupnostmi: »Saj jim ne branimo vode, še prav posebne pipe smo jim postavili, samo zato, da naše pustijo pri miru. Mi pač ne prenesemo črnskih ustnic na njih.« Težava tako za ameriške južnjake takrat kot za slovenske častilce svetosti poroke in nekakšne tradicionalne družine danes pa je ravno v tem, da bistvo ni v vodi, ampak prav v pipi, in da mora država, ki da nekaj nase (če resno jemlje svojo ustavo z določbo o enakosti posameznikov in posameznic pred zakonom, ne glede na osebne okoliščine), v nekem trenutku reči, da ji je na tej točki, točki dejanske uveljavitve enakosti na vseh ravneh družbe, popolnoma vseeno, kako hude duševne bolečine in druge stiske ob tem morda tarejo tiste, ki tej uveljavitvi nasprotujejo, saj jih ta neposredno ne zadeva in ne krati nobene od njihovih pravic. In ne samo to. Če je to potrebno, bo takšna država v akcijo poslala še kakšnega Gena Hackmana, da največjega in najbolj glasnega med nasprotniki odprave segregacije zgrabi za jajca in ga za njih stiska tako dolgo in močno, da njegovo kljubovanje zlomi.

Sprejem predlagane zakonske novele seveda ne pomeni, da se je že v sredo zjutraj Slovenija prebudila manj homofobna, kot je bila še v torek. Sprememba definicije zakonske zveze pomeni predvsem to, da smo napredovali kot pravna država in smo odpravili formalno, zakonsko diskriminacijo homoseksualnih parov, s čimer smo zgolj sledili najvišjemu pravnemu aktu te države. Odprava tiste dejanske, vsakodnevne diskriminacije in homofobije, z najbolj pogosto pripombo oziroma priprošnjo vred, da »naj si homoseksualci ta svoja čustva vendarle izkazujejo čim manj javno, predvsem za štirimi stenami lastnega doma ali pa vsaj za to ‘posebej namenjenih’ klubov«, nas šele čaka, ob čemer si moramo prav vsi priznati tisto, na kar nas zgoraj opozarja že Bukowski: da diskriminacije homoseksualcev in homofobnega ozračja v preteklosti niso ustvarjali samo neki ekstremni nestrpneži na skrajni desnici, ampak smo k temu vsak po svoje, razen res redkih izjem, kot nekakšni sostorilci umora na orient ekspresu, prispevali vsi skupaj. Verjetno se da locirati neki logičen izvor oziroma razlog vsem našim malim, vsakodnevnim, recimo jim »občičajnim homofobijam«, kar pa ne pomeni, da smo do njih kakorkoli upravičeni oziroma da je ta na kakršenkoli način opravičljiva. Nismo in ni. Če gejev, lezbijk, bi- in transseksualcev ne moremo videti kot sebi enakovrednih ljudi in menimo, da imamo za to celo nekakšne razloge ali opravičilo, je dolžnost spremembe v celoti naša. Nimamo pravice pričakovati niti, da nas ob tej metamorfozi kdorkoli posluša in drži za roko, saj bi že naši poskusi opravičevanja lastnih preteklih manjših in večjih homofobij sami na sebi pomenili reproduciranje istih. Če sem se teksta že lotil z vlečenjem vzporednic z rasizmom, za kar naj, po mnenju mojega brata Davorja, sicer ne bi bilo nobene potrebe in je že to znak ene male homofobije (saj naj bi se s tem lotil obravnavanja tematike homoseksualnosti s podobami, ki mi ne povzročajo nelagodja, torej s temnopoltimi Američani, ne pa s podobami dejanskih gejev-

skih parov), se mi zdi nujno citirati ameriškega temnopoltega reperja in aktivista gibanja Black Lives Matter Tefa Poeja, ki je novinarki BBC-ja na vprašanje, kako bi se on lotil odprave rasističnih predsodkov pri povprečnem belem sodržavljanu, odgovoril: »Ni moje delo, da se zate počlovečim. Če ti nisi sposoben v meni, v kateremkoli drugem človeku, videti človeškosti in reči: to je človek, iz mesa in kosti, s srčnim utripom, ki diha, človek z duhom in dušo, možgani, družino, z ljudmi, ki jim je mar zanj in je njemu mar zanje, ki je ljubljen in ki ljubi, ki gre skozi ista občutja samospraševanja, strahov, sreče, žalosti, jeze, skrbi za družino, skrbi za prihodnost kot ti in ki ima svoje mesto na tem svetu, ki ima pravico biti tu, ki mu je ti nisi upravičen niti podeliti niti odreči, potem je tvoja naloga, da se kot omikan človek zaveš, da pravice do takšnega pogleda name nimaš, in je tvoja naloga, da se spremeniš.«

Zato je tako pomembno, da danes ne le molčimo in ne nasprotujemo spremembi definicije zakonske zveze, ampak da jo, tudi zavoljo svojega preteklega dolga do vseh odrinjenih članov naše družbe, glasno podpremo in pozdravimo. Če pa za podporo potrebujete kak bolj preračunljiv argument lastne, osebne koristi, naj vas le spomnim, da imajo že danes nekateri izmed nas morda podobno izkušnjo odrinjenosti, kot so jo imeli vsa ta leta v LGBT-skupnosti. Živimo namreč v času, ko nas vladajoča ideologija vse skupaj vedno pogosteje pošilja v zavetje štirih sten lastnega doma, nas izključuje iz družbe, sicer ne zaradi spolne usmerjenosti. Glavni zagovorniki neoliberalne izključevalne paradigme po večini celo glasno zagovarjajo izenačitev pravic homoseksualnih parov z raznospolnimi (gre za podporo, ki bi jo tudi LGBT-skupnost zaradi tega morala sprejemati »s pištolo pod blazino«), pač pa denimo na podlagi ekonomske neuspešnosti, in to s popolnoma enakim vzvodom, kot se je to vsa ta leta počelo pri gejih in lezbijkah – z vzbujanjem občutka krivde, ki gre nekako takole:

Kupil si avto in stanovanje na kredit, sedaj pa ne moreš plačevati obroka? Sram te bodi. Ne najdeš službe, v kateri bi lahko zaslužil več kot jurja na mesec? Nesposobnež, poglej raje, kaj se dogaja na kickstarterju. Ljudje iz nič ustvarijo milijone, ti bi pa jamral nad svojo bedno usodo, fuj, gabiš se mi! Ma ne briga me, razumeš, ne briga me, če bi ti pač rad bil učitelj/policist/zdravnik/medicinska sestra/uradnik/režiser/igralec/pisatelj/obrtnik/mali podjetnik, bodi fleksibilen, postani konkurenčen, delaj ceneje, preseli se, nauči se programirat za i-phone, odpri zasebno šolo, zasebno bolnico, zasebno detektivsko agencijo, ne pa da bi, na račun mojega dobička, gospod nesposobnež, rad imel stanovanje in še avto!? Aja, pa še otroke bi vsako poletje rad peljal na morje ... Prosim? Pa še na smučanje?!? Požrešnež, kdaj bo že konec tvojega življenja prek zmožnosti? To vse ti ne pripada, razumeš? To pripada nam, sposobnim, ti pa marš v svoje stanovanje, dokler ga še odplačuješ, in se tam po tiho sramuj svoje nesposobnosti.

Vsak od nas je lahko v nekem trenutku odrinjen med štiri stene stanovanja.