Čas za sojenje

Pri Janku Lorenciju že zelo dolgo, vsaj trideset let, visoko cenim celo vrsto velikih kvalitet njegovega pisanja in razmišljanja - tega, da se moji kritiki njegovega zadnjega pisanja o ustavnem sodišču skuša izmakniti tako, da je eni od svojih misli, ki sem jo kritiziral, naknadno skušal odvzeti ost, pa gotovo ne morem ceniti. Če se v kolumni, kjer napadeš ustavno sodišče kot „politikantsko“ in „kužno delujoče“, hkrati obregneš ob frazo „odločitev US bomo spoštovali“, bi rad videl bralca, ki je to razumel kaj bistveno drugače kot jaz. Avtor pravi, da je bila moja interpretacija tega njegovega stavka samovoljna in zlonamerna - in da on v resnici misli, da je odločitve US treba „upoštevati“ (!?) - „sicer bi zavladala kaos in brezvladje“. Morda res, če jih res niti upoštevali ne bi (če bi jih torej drugi državni organi kar ignorirali) - toda v najini polemiki je šlo za nekaj več od golega upoštevanja. To je - hote ali nehote - potrdil Lorenci sam, ko je v svojem odzivu na mojo kritiko napisal takole: „Res pa je fraze o spoštovanju vedno teže poslušati. Bodisi zato, ker so tisti, ki jih izrekajo, sami nevredni spoštovanja, ali pa zato, ker gre za problematične ali škodljive odločitve US.“ Seveda so odločitve kateregakoli iz ljudi sestavljenega organa lahko problematične in tudi škodljive. Tisti, ki o njih tako mislijo, jih zato lahko kritizirajo - pogoj za minimalno družbeno kohezijo (in zato tudi ustavna zahteva!) pa je spoštovanje (tj. izvrševanje - ne odobravanje!) zakonito sprejetih in izvršljivih odločitev pristojnih državnih organov. Še zlasti tistih zadnjih, najvišjih, s posebnimi ustavnimi pristojnostmi, ki so jim z ustavo podeljene prav zaradi ohranjanja minimalne družbene kohezije - da družba ne zapade v anomijo ali, z Lorencijevimi besedami, „v kaos in brezvladje“.

A „drobno goljufijo“, ki mi jo pri tem očita, si je tu v resnici dovolil Lorenci sam. Očita mi, da sem napisal, da on, Lorenci, „odločitev ustavnih sodnikov ne bi spoštoval“. V resnici sem bil tu precej bolj previden. Najprej sem dopustil možnost, da je bil ta njegov sporni stavek morda tudi samo nepremišljen, nato pa sem nadaljeval: „Tudi mene ta fraza iz ust predstavnikov državnih organov, katerih odločitve so bile kot protiustavne razveljavljene, hudo iritira, samo ne zato (kot je razumeti Lorencija), ker ‘kužno delujočih odločitev teh politikantov’ pa on že ne bi spoštoval, ampak zato, ker ...“ (z razlago, kaj pri teh frazah moti mene). Torej „kot ga je razumeti“, sem dokaj previdno napisal - in zdaj avtor pravi, da sem ga razumel ne le napačno, ampak zlonamerno? Pa ga očitno niti napačno nisem razumel, saj tudi v odzivu ponavlja ne le to, kar sem prikazal že zgoraj, ampak tudi, da „varuh ustave sesuva ustavo ... saj sprejema tudi odločitve, ki škodijo suverenosti in socialnosti Slovenije, kar oboje določa ustava“ - le tistega najhujšega, o kužno delujočih odločitvah teh politikantskih ustavnih sodnikov, ni še enkrat ponovil. A zanikal, umaknil ali vsaj ublažil teh skrajno žaljivih in za vzdrževanje minimalnega spoštovanja do najvišje institucije za varstvo ustave skrajno nedopustnih besed tudi ni.

Ob njegovem zaključnem pozivu, naj „zlezem nad ozko, strankarsko razumljeno levičarstvo ali desničarstvo“, pa ga lahko vprašam samo, ali si je morda privoščil neslano šalo ali pa ni prebral prav ničesar, kar prav o tem javno pišem že vse te mesece, pa tudi že dolga leta.