V kletki

Prebiranje kolumn ni kratkočasna zadeva. Njihova funkcija je daleč od tega, da bi bralca zabavala, saj njihovi avtorji vedno opozarjajo na aktualne družbene probleme in pri tem izkazujejo močno osebno noto do obravnavane teme. Včasih se z njimi strinjamo, včasih pa tudi ne. Obravnavajo problematiko, ki nam je bližje ali pa se nas sploh ne dotakne.

So pa tudi takšne, ki nas spodbudijo, da o njihovi vsebini globlje razmislimo in se včasih tudi sami pisno odzovemo.

Če za začetek tudi sam namenim nekaj besed o osrednjemu junaku Lorencijeve kolumne, si ne morem kaj, da se ne bi v celoti strinjal z avtorjevimi stališči. Še več, voditelj Odmevov, ne samo, da ima velik vpliv na nacionalkino občinstvo, očitno ima velikega tudi na programsko vodstvo TVS, ki je realizacijsko zasnovo informativnih programov umerilo povsem po njegovih notah. Voditelj, ki s svojim stasom in glasom povsem obvladuje studijski prostor in sogovornike in s tem postavlja izredno »visoke« produkcijske standarde, ki jih ostali programski sodelavci informativnega programa, zelo težko dohajajo. Pa jim ne moremo oporekati, da se ne trudijo, da obupujejo, še več, vsak dan se jih v tekmo, brez upa na zmago, pojavi še več. Tako je celoten informativni program že povsem prepreden s stoječimi osebki, ki nas skušajo »eks katedra« seznanjati z bliščem in bedo našega vsakdanjega življenja.

Ne gre oporekati, da se nas nekatere programske, predvsem športne vsebine, bolj dotaknejo, če nas nagovori novinar, ki tudi sam s svojo pokončnostjo izžareva dodatno energijo, ravno tako pa za vrsto informativnih oddaj velja, da terjajo bolj umirjeno realizacijo.

Še ne dolgo nazaj, so nas medijski strokovnjaki učili, da se mora resni televizijski medij, posebej tisti iz srednjeevropskega kulturnega prostora, obnašati kot gost v stanovanju. Za goste, pa vsaj pri nas doma velja, da jih povabimo v dnevno sobo, jih posadimo na sedežno garnituro in z njimi prijazno, brez povzdigovanja glasu, tudi kadar se ne strinjamo, izmenjujemo mnenja, informacije, stališča, ipd.

Pa bi gledalec vse to še nekako prenesel, če bi iz programskih doneskov ustvarjalcev TVS, našega junaka in vodstva radiotelevizije, vsaj vsake toliko časa prišel majhen utrinek zavedanja,da ima nacionalna medijska hiša v svojem naslovu tudi pridevnik »javna« in mora zaradi tega, ob nekaterih aktualnih družbenih problemih, zastaviti tudi svojo besedo. Ne samo avtorja kolumne tudi mnoge druge državljane zelo moti težnja njenega vodstva po lekarniških tehtanjih in uravnoteževanjih programske produkcije, ki mnogokrat že mejijo na absurd. Vsi se že kar nekaj let elegantno skrivajo za sprejete standarde, ki so iz programov povsem izrinili mnenjske novinarske prispevke, da o vrednotah, s katerimi bi moral najvplivnejši javni servis vzgajati svoje gledalce in poslušalce, v odgovorne in k družbenem napredku usmerjene državljane, sploh ne govorimo. In prav slednje je ena od ključnih funkcij javnega medijskega servisa.

Pred leti smo spremljali uravnoteženo medijsko obravnavo zakona o partnerski zvezi, ta uravnoteženost pa se na žalost, ob isti problematiki, ponavlja tudi danes. Pa se je v tem času polje razumevanja partnerskih in zakonskih zvez v svetu že na široko razprlo, k spremembi zakonodaje pa nas napotujejo tudi sklepi US. Kljub temu pa nacionalni javni medijski servis še naprej meri minute pro et contra in se spretno izogiba vsebinskemu posredovanju oziroma osveščanju svojih gledalcev in poslušalcev.

Če je javni medijski prostor že vrsto let omejen z zakonsko regulativo, ki mu na mnogih segmentih ne omogoča izvajanje javne funkcije in je to lahko eden od razlogov za obstoječe stanje, bi državljan in plačnik električnega priključka po vsakokratnem kadrovsko političnem kupčkanju od novega poslovno-programskega vodstva vsaj na začetku njihovega mandata pričakoval toliko pokončnosti in moralne drže, da bodo zastavili vse svoje sile in se javno zavzeli za nujne spremembe medijske zakonodaje. Za spremembe, ki bodo v oporo modernemu, racionalnemu in odgovornemu javnemu medijskemu servisu, medijskemu servisu, ki bo v službi državljanov in državljank, ne pa političnih strank. Pa se tega, ne glede na to, ali pridejo na vrh »naši ali njihovi«, na žalost še ni mogoče nadejati.