Obkrožite svojo vero

Tekst, v katerem kolumnist N’toko piše o vlogi religije in njenega domnevnega nasprotja, ateizma, v sodobni potrošniški civilizaciji, ima gotovo nekaj dobrih točk, a jih po mojem mnenju kazijo slabo domišljena argumentacija in sklepi.

Že na začetku avtor zapiše nekaj zame zelo spornega. Religiozni sistemi naj bi ponujali ‘učinkovito upodobitev nekaterih vesoljnih principov’. Kaj je s tem natančno mislil sicer ne pove, zdi pa se, da meri na najgloblja vprašanja, ki zadevajo človekova iskanja o izvoru in smislu vesolja. Ne dvomim, da so železnodobna ali bronastodobna pastirska ljudstva v svojih svetih tekstih videla učinkovito in predvsem prepričljivo interpretacijo sveta in posameznikovega položaja v njem, a sem prepričan, da ima sodobna znanost za človeka v enaindvajsetem stoletju neprimerljivo prepričljivejše in učinkovitejše odgovore. Katera religiozna trditev lahko tekmuje z znanstvenimi tezami o nastanku in funkcioniranju univerzuma? Nobena!

Gotovo se lahko strinjamo z njegovo ključno tezo, da si bo morala sodobna civilizacija izmisliti novo paradigmo človekovega delovanja v svetu, a da imajo težave s tem predvsem ali celo zgolj ateisti, je popolnoma napačno sklepanje. V ZDA, zibelki fundamentalističnega potrošništva, so ateisti gotovo v manjšini (mislim, da jih je trenutno okrog 15 odstotkov). S skoraj matematično natančnostjo je torej mogoče dokazati, da so s fundamentalističnim potrošništvom najbolj indoktrinirani prav verniki. Menim, da to velja tudi za naše loge. Napačna je tudi teza, da so si ateisti izmislili potrošniški darwinizem. Da se je slednji tako prijel med ljudmi sta zaslužni dve dejstvi, ki z ateizmom nimata veliko ali raje nič skupnega. Potrošništvo se napaja na instinktih, ki jih lahko zelo dobro razložimo z darwinističnimi mehanizmi, iz njih pa lahko izpeljemo tudi zaslepljenost in psihofiziološko odvisnost povprečnega potrošnika na zahodu, ki sta dejansko religioznega značaja. Vse našteto se je vpisalo v naše gene že davno preden so ljudje poskusili misliti svet brez bogov, vil in škratov.

Da je takšno sklepanje napačno, lepo pričajo tudi najpogostejše sintagme, ki spremljajo vsakdanje poročanje o ekonomskih zadevah: zaupanje v trge, razpoloženje potrošnikov, vera v bančni sistem itd. Pravzaprav bi lahko iz tega sklepali, da je celoten ekonomski sistem zgolj podsistem ali podružnica etabliranih religij.

Avtor ateiste kar na splošno povezuje s konservativno ekonomsko mislijo, recimo z neoliberalizmom, a to je ravno tako zgrešeno. Že v našem prostoru se zelo jasno kaže, katere politične skupine najbolj podpirajo konservativne, neoliberalne metode. Res jih podpirajo tudi nazorsko nevtralni liberalci, a so slednji povsod v manjšini. Enako v Evropi.

Med avtorjevimi vrsticami lahko zaslutimo pogost očitek, ki ga ponavljajo predvsem religiozni apologeti, da so ateisti nekakšna druga plat kovanca, da so torej neke vrste sekta ali celo religija. Resnica je drugačna: ateizem ni vera, ampak zgolj stališče do specifičnega nazora, ki prostor mišljenja in bivanja posameznikov ne zaseda totalno, kot pri veri, ampak parcialno. Kot je bilo že mnogokrat izrečeno: ateist je kot a-golfist. Če me golf ne zanima in če hkrati opozarjam na njegove škodljive učinke, me z negativno predpono sploh ne morete definirati. Ne igram golfa in pika. Izreči, da sem pa v svojem zanikanju vseeno športnik, je preprosto absurdno. Zato je tudi oznaka ateist nesmiselna.

Seveda je tudi ‘ateist’ lahko bizgec, bedak in ne vem kaj še. A za razvoj sekularne družbe v resnici sploh ni ključno, da morajo zagospodovati ‘ateisti’, ampak mora prevladati duhovno odprt prostor, v katerem nobena institucija duhovnosti ne bo v privilegiranem položaju in bo povsem običajno, da je lahko vsak nazor izpostavljen kritiki. To se do sedaj še nikjer na svetu ni uresničilo. Nikoli v zgodovini. Še najmanj v domnevno ateističnih komunističnih sistemih. In to predvsem zaradi trdovratne potrebe ljudi po varnosti in razmerah, v katerih namesto njih mislijo in delujejo drugi, in agresivne pripravljenosti religioznih in kvazireligioznih institucij, z eno besedo ideologij, da te želje in potrebe izpolnjujejo in celo spodbujajo.

Ja, potrošništvo je gotovo surogat religije, verjetno celo religija. Težava pa je v tem, da prikriva temeljno težavo in paradoks sodobne civilizacije. Kapitalizem potrebuje vernike, a ne tistih, ki bi preveč resno jemali to, v kar ‘verujejo’. Vsaka resna duhovnost, seveda ne le religiozna, je za kapitalizem subverzivna. In ravno nova duhovnost, nova paradigma, bo lahko ustvarila pogoje za drugačen svet.

A težava sploh ni v idejah. Te so že od antičnih časov jasne, čeprav so jih v tisočletjih religije poskušale zamegliti ali preglasiti. Rešitve so torej na dlani, a za dosego tega cilja jih bomo očitno morali skrčiti v pesti.

Robert Lozar, Butoraj