Trgovina z zdravjem

Zaradi gospodarske krize ni priljubljena le privatizacija državnih podjetij in bank, vse večji so tudi pritiski, naj se privatizirajo javne storitve, zlasti zdravstvo. Zadnja zapoved je oddaja bolnišnic v upravljanje zunanjemu partnerju. Politiki, lobisti in celo nekateri mediji to formulo prodajajo kot magično, kot tisto, ki bi slovenske bolnišnice rešila iz finančnih težav.

Prepričujejo nas, da ne gre za privatizacijo, saj bi bolnišnice ostale v državni lasti, zasebnik bi prevzel samo upravljanje. Šlo naj bi za javno-zasebno partnerstvo.

Toda britanske izkušnje kažejo, da javno-zasebno partnerstvo v zdravstvu v dobrih časih pomeni privatizacijo dobičkov, v slabih časih pa socializacijo izgub. »Noben zasebnik se za naložbo v bolnišnice ne odloči iz altruističnih nagibov, zato ker bi si želel povečati kakovost zdravstva v neki državi, ampak zato, ker si od naložbe obeta dobiček,« opozarja nekdanji minister za zdravje dr. Dušan Keber. Če se izkaže, da mu naložba ne prinaša dobička, se iz nje čim hitreje umakne, stroške reševanja bolnišnice pa preloži na državo.

Poučen je primer britanske bolnišnice Hinchingbrooke. Ta splošna bolnišnica je bila od februarja 2012 do februarja letos v upravljanju zasebnega podjetja Circle Healt, ki je v pretežni lasti skladov tveganega kapitala, podjetje pa vodi Ali Parsa, nekdanji bankir pri banki Goldman Sachs. Že v prvih šestih mesecih po prevzemu bolnišnice je zasebni upravitelj odpustil 46 medicinskih sester. Kljub vsem varčevalnim ukrepom in optimizaciji poslovnega procesa je bolnišnica še naprej poslovala z izgubo. Konec lanskega leta je nacionalni zdravstveni inšpektorat (Care Quality Commission) ugotovil, da je neustrezna z vidika kakovosti oskrbe in varnosti bolnikov, pa tudi z vidika vodenja. Tik preden so ugotovitve inšpektorjev prišle v javnost, je podjetje Circle odstopilo od pogodbe, reševanje bolnišnice pred finančnim zlomom pa je morala prevzeti država. Circle je po pogodbi, ki jo je sklenil z državo, dolžan kriti izgubo največ do zneska pet milijonov funtov, dejanska izguba bolnišnice pa je višja, to pomeni, da mora razliko pokriti država z dokapitalizacijo. Britanske davkoplačevalce bo ponesrečeni privatizacijski poskus stal deset milijonov funtov (13,5 milijona evrov). To je zadnji v vrsti privatizacijskih škandalov. Velika Britanija zdravstvo postopno privatizira že več kot 15 let, vsak poskus pa se konča s še višjimi stroški in slabšo kakovostjo zdravstvenih storitev: čakalne dobe se podaljšajo, zdravstveno osebje se skrči, obravnava bolnikov poslabša …

Seveda v Evropi obstajajo primeri dobre prakse, na primer bolnišnica Saint Göran na Švedskem, ki je že od leta 1999 v upravljanju družbe Capio, ta pa je v lasti zasebnih naložbenih skladov. A Keber opozarja: »Privatizacije bolnišnic ni mogoče utemeljiti na enem ali dveh butičnih primerih. Pokažite mi zasebni onkološki inštitut, ki posluje z dobičkom. Tudi v najrevnejših afriških državah obstajajo luksuzne zasebne bolnišnice z najsodobnejšo opremo, toda njihove storitve uporablja samo stotinka prebivalstva, drugim pa ni dostopna niti najosnovnejša zdravstvena nega.«