Naredimo se Francoze

Verniki svobodnega trga in zasebne lastnine že leta razlagajo, da je Slovenija svetovna rekorderka po deležu državne lastnine v gospodarstvu, iz česar izpeljejo sklep, da je zmanjšanje vloge države nujen pogoj za to, da bomo gospodarsko rasli in bolje živeli. Državno lastništvo prikazujejo kot najhujše zlo pod soncem, kot stvar preteklosti, ki ji je namenjeno postopno usihanje.

Vendar državno lastništvo ni slovenska posebnost in še zdaleč ni stvar preteklosti. Tudi razviti zahod ohranja državno lastništvo v strateško pomembnih podjetjih, zlasti telekomunikacijskih operaterjih, proizvajalcih in dobaviteljih električne energije in plina, ponudnikih prevoznih storitev od železnic do letališč, pa tudi poštnih storitev. Na Norveškem je v podjetjih z večinskim lastniškim deležem države zaposlena desetina vsega prebivalstva. V Sloveniji in Franciji je ta delež skoraj pol nižji, šestodstoten, kar pa je še vedno občutno nad povprečjem držav članic OECD (2,5 odstotka). Državno lastništvo se ohranja z razlogom: zaradi davka na dobiček in dividend, ki se natečejo v državne proračune, še bolj pa zato, ker so nekatere gospodarske dejavnosti preveč pomembne, da bi njihovo upravljanje v celoti zaupali zasebnikom. Zgolj podjetja, v katerih imajo države večinski, se pravi več kot 50-odstotni lastniški delež, so leta 2012 v državah članicah OECD zaposlovala šest milijonov ljudi in bila vredna okoli dva tisoč milijard dolarjev. Mnoge razvite zahodnoevropske države dokazujejo, da (raz)prodaja državnega premoženja ni edini možen odgovor na slabo upravljanje, da obstaja alternativa, ki se ji reče dobro upravljanje.

Francoska previdnost

Po vsej Evropi kapitalske naložbe držav upravljajo posebne agencije ali holdingi. V Franciji to že deset let dokaj uspešno počne APE (Agence des participations de l’etat). APE ima v svojem porfelju 74 podjetij, ki zaposlujejo več kot 1,6 milijona ljudi, ustvarijo 145 milijard evrov letnega prometa, v državni proračun pa so v letu 2013 prispevala 4,4 milijarde evrov dividend. Ta podjetja delujejo na različnih področjih, od vesoljskega programa, energetike, obrambe, transporta, bančništva do televizije. Neto vrednost portfelja, ki ga upravlja APE, je bila konec aprila lani ocenjena na 110 milijard evrov. Lastniški deleži države segajo od enega odstotka do več kot 80 odstotkov. Tako ima na primer 84-odstotni lastniški delež v energetskem velikanu EDF, 13,4-odstotni delež v telekomunikacijskem operaterju Orange, 15-odstotni delež v avtomobilskem proizvajalcu Renault in 5,7-odstotni delež v banki Dexia. Politiko upravljanja kapitalskih naložb določa vlada, APE jo le izvršuje. Pomenljivo je, da APE na prvo mesto med vrednotami, ki jih zasleduje, postavlja javni interes, »kajti premoženje, ki ga upravljamo, pripada francoskemu ljudstvu«.

Z izboljšanjem upravljanja bi podjetja v državni lasti lahko dosegla desetodstotni donos, dolgoročno pa bi k rasti Slovenije prispevala dve do tri milijarde evrov na leto.

Na spletni strani Slovenskega državnega holdinga boste tako stališče iskali zaman. Namen APE ni, da čim prej odproda premoženje in da se torej država umakne iz gospodarstva, temveč da na dolgi rok s preudarnim upravljanjem čim bolj poveča vrednost premoženja, ki pripada francoskim državljanom. To pa ne pomeni, da APE ničesar ne proda. APE stalno kaj prodaja, vendar izkupičkov od prodaje ne namenja le za zmanjšanje državnega dolga, ampak jih usmerja tudi v nove naložbe.

Francoska država je v zadnjih dveh letih zmanjšala svoje lastniške deleže v letalsko/vesoljsko/orožarskih multinacionalkah Airbus in Safran, energetski multinacionalki GDF Suez in družbi Aeroports de Paris, ki upravlja štirinajst civilnih letališč na širšem območju Pariza, med drugim letališči Charles de Gaulle in Orly. Skupni izkupiček od prodaje teh lastniških deležev je znašal 4,8 milijarde evrov, namenili pa so ga tako za znižanje državnega dolga kot tudi za nove naložbe: aprila lani je država povečala lastniški delež v avtomobilskem proizvajalcu PSA Peugeot Citroën, dva meseca pozneje od francoskega podjetja Bouygues odkupila dvajsetodstotni delež v multinacionalki Alstom, proizvajalki opreme za elektrarne in železniška vozila, ki je slovenski javnosti znana iz sage o gradnji TEŠ 6, pred tem pa je povečala lastniški delež v multinacionalki Areva, ki je specializirana za področji jedrske energije in obnovljivih virov energije.

Francoska država torej v nekaterih podjetjih svoj lastniški delež zmanjšuje, toda hkrati ga v drugih povečuje, pač v odvisnosti od strategije upravljanja. Pri čemer je energetika še vedno ena od tistih strateških panog, v kateri francoska država ohranja močno lastništvo. Zgodovina francoske privatizacije pa kaže še eno zanimivost: država v zadnjih letih odprodaja le manjše lastniške deleže, največ do 49 odstotkov. In celo, ko kak delež odproda, to ne pomeni, da se odreče vplivu v teh podjetjih. Lani je francoski parlament sprejel poseben zakon ’Florange’, ki državi omogoča, da kljub delnemu umiku iz lastništva podjetij v njih ohranja odločilen glas. Prvoten namen tega zakona je bil preprečiti, da bi ključna francoska podjetja pokupili špekulanti, ki bi nato množično odpuščali delavce zato, da bi si zmanjšali stroške poslovanja in tako povečali dobiček.

Novembra lani je časnik Financial Times privatizacijske načrte aktualne francoske vlade označil za iluzijo, ki ji manjka avtentičnost privatizacijskega načrta bivše socialistične vlade Lionela Jospina, ta je namreč v letih 1997–2002 odprodala za 31 milijard evrov državnega premoženja, več kot ga je uspelo prodati katerikoli dosedanji francoski vladi, levi ali desni. Med drugim je privatizirala letalskega prevoznika Air France, državni telekom in banko Crédit Lyonnais. »Težko si je predstavljati zakon, ki bi bil bolj pisan na kožo francoski državi, zlasti glede na njeno močno lastništvo v storitvenih in energetskih podjetjih. Ta zakon ji omogoča, da z delno odprodajo zasluži več milijard evrov, hkrati pa iz ozadja še naprej vleče niti v nekaterih ključnih francoskih podjetjih,« je bil oster Financial Times. A Francija se na takšne zunanje pritiske ne ozira. Povsem drugače kot Slovenija. Ko nas je OECD pred kratkim okrcala zaradi prepočasnega umika države iz gospodarstva, je vlada Mira Cerarja ponižno kimala in se strinjala, da ima OECD seveda prav.

Francija z zakonom ’Florange’ ni izumila nič novega. Razvite države že od nekdaj uvajajo močne varovalke, ki jim prevladujoč vpliv zagotavljajo celo v domnevno privatiziranih podjetjih. Italijanska ekonomista Bernardo Bortolotti in Mara Faccio sta že pred leti na podlagi analiziranja 141 privatiziranih podjetij iz držav članic OECD, ki kotirajo na borzi, ugotovila, da je država v privatiziranih podjetjih najpogosteje ostala največji končni lastnik. Ta cilj je običajno dosegla tako, da je vzpostavila piramidalno ali kakšno drugo lastniško strukturo, s katero si je zagotovila prevladujoč vpliv. Poleg tega sta ekonomista ugotovila, da v več kot 60 odstotkih domnevno privatiziranih podjetij obstajajo t. i. zlate delnice. Gre za posebna pooblastila ali statutarne omejitve, ki povečujejo državni nadzor v privatiziranih podjetjih, pri čemer so zlate delnice najpogostejše v podjetjih, v katerih država ni največji lastnik.

Francoska država vsake toliko odproda del lastništva v podjetjih, a hkrati si je z zakonom zagotovila, da v teh podjetjih še naprej ohranja odločilen glas.

Britanski paradoks

Zagovorniki privatizacije trdijo, da bomo bolje živeli, če bomo prodali podjetja, kar ne drži. »Razprodaja dobrih podjetij v večini primerov pomeni izgubo delovnih mest,« opozarja sindikalist Dušan Semolič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Novi lastniki v ospredje postavljajo čim višji dobiček, ceno za to pa bodo plačali zaposleni,« je prepričan. A ne gre samo za delavce teh podjetij. Kajti čisto mogoče je, da bodo službe izgubili tudi, če podjetja ostanejo v državni lasti. Še bolj gre za to, da privatizacija pogosto pomeni zgolj prenos lastništva z ene na drugo državo, s slovenske na nemško ali katero drugo, to pa posledično pomeni, da se tudi dividende stekajo v žepe nemških ali drugih tujih državljanov.

Poučen je primer Velike Britanije. Ta je velik del gospodarstva privatizirala že pred dvajsetimi leti, danes pa Britanci to potezo grenko obžalujejo, saj zaradi nje plačujejo višjo ceno električne energije, pa tudi višje cene železniških in avtobusnih prevozov kot v povprečju ostali Evropejci. Časnik Independent je izračunal, da se je v žepe tujih davkoplačevalcev, zlasti nemških in francoskih, samo na račun lastništva v transportnih podjetjih v letih 2013–2014 steklo kar 102 milijona funtov (144 milijonov evrov) dividend. Pretežni del britanskega transportnega omrežja upravljajo nemško državno podjetje Deutsche Bahn, francosko državno podjetje Keolis in nizozemsko državno podjetje Abellio. Londonsko podzemno železnico upravlja družba MTR, ki je v lasti Hongkonga. Eurostar, hitro železniško povezavo med Londonom, Parizom in Brusljem, pa upravljata francosko državno podjetje SNCF in belgijsko državno podjetje SNCB – samo ti dve podjetji sta v zadnjih dveh letih dobili 21,6 milijona funtov (30,5 milijona evrov) dividend. Britanci plačujejo višje cene vozovnic, dobički pa se stekajo v proračune drugih držav. Enako je na področju energetike, kjer se dividende stekajo v francoski državni proračun, namesto v britanskega. Francozi torej ne le vzdržujejo državno lastništvo, francoska država je tudi lastnica velikih podjetij v tujini.

Radikalna privatizacija ali boljše upravljanje?

Slovenija od podjetij v lasti države danes resda nima velike finančne koristi. Donosnost na kapital družb v neposredni lasti države je v letu 2013 znašala 1,7 odstotka, v neposredni lasti Slovenske odškodninske družbe pa 8,6 odstotka. V državno blagajno se je v obliki dividend nateklo približno 145 milijonov evrov. Za primerjavo si poglejmo Švedsko. Tam za približno 60 milijard evrov vreden portfelj 54 podjetij v večinski ali manjšinski lasti države skrbi poseben odbor, ki deluje znotraj švedskega finančnega ministrstva. Ta podjetja zaposlujejo okoli 175 tisoč ljudi, v letu 2012 pa so ustvarila 13,7-odstotno donosnost na kapital in v državni proračun prispevala kar 2,7 milijarde evrov dividend. Ali Slovenija lahko ujame Švedsko? Absolutno. Strokovnjaki trdijo, da bi podjetja v državni lasti z izboljšanjem upravljanja lahko dosegla desetodstotni donos, dolgoročno pa bi k rasti Slovenije prispevala dve do tri milijarde na leto. To je vsaj dvakrat toliko, kolikor naj bi predvidoma znašala kupnina od prodaje petnajstih podjetij z vladnega seznama.

Je pa jasno, da upravljanje ne bo nič boljše, dokler bodo podjetja plen političnih strank. Minister za finance Dušan Mramor upravičeno nasprotuje temu, da bi vodilne v Slovenskem državnem holdingu nastavljali po strankarskem ključu. Ni problem torej v lastnini, ampak v politikih samih.