Iglesias prihaja

Španska leva stranka Podemos (»Zmoremo«), ki jo je januarja 2014 ustanovil politolog Pablo Iglesias, po nekaterih raziskavah javnega mnenja z nekaj več kot 25 odstotki glasov dohiteva vladajočo Ljudsko stranko (Partido Popular) in ima kar pet odstotkov glasov prednosti pred španskimi socialdemokrati, torej Špansko socialistično delavsko stranko (PSOE). Po podatkih agencije Electograph naj bi se Podemos s 30 odstotki glasov uvrstil na prvo mesto, za PP naj bi glasovalo 24 odstotkov, za PSOE pa 18,6 odstotka vprašanih.

Sicer pa je prvo pomembno zmago Podemos dosegel na lanskih evropskih volitvah, ko je zanj glasovalo 1,2 milijona volivcev, torej osem odstotkov volilnih upravičencev, in je dobil pet sedežev v evropskem parlamentu. Če mu bo jeseni uspelo zmagati na parlamentarnih volitvah, bo skupaj s sestrsko stranko Sirizo in strankami prave levice na Portugalskem in v Italiji lahko oblikoval v Evropi pomemben politični blok – filozof Giorgio Agamben bi rekel »Latinsko unijo« –, ki se bo lažje postavil po robu politiki varčevanja in krčenju socialne države, ki ju diktira Nemčija. Samo v Španiji je javni dolg v letih krize narasel na sto odstotkov BDP, več kot 570 tisoč družin je izgubilo domove, stopnja socialne neenakosti je največja v Evropi in po podatkih Unicefa kar 36 odstotkov otrok živi v revščini.

Če bo Podemos relativni zmagovalec na volitvah, bi novi španski premier postal 36-letni politolog Pablo Iglesias, ki si je politične izkušnje pridobival v Komunistični mladini in v antiglobalizacijskem gibanju. S svojo stranko hoče »spremeniti pravila politične igre«, je povedal novinarju Jacobu Riveri. Leva ali desna sta zanj metafori, s katerima danes ni več mogoče opredeljevati političnega prostora. »Ključna ločnica je zdaj med oligarhijo in demokracijo, med družbeno večino in privilegirano manjšino. Med la gente in la casta, med ljudmi in kasto.« Podemos se zavzema za prestrukturiranje javnega dolga, »deprivatizacijo« ključnih javnih storitev, kot sta zdravstvena oskrba in energetika, za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), s katerim bi pomagali armadi španskih brezposelnih, ki jih je zdaj že 24, med mladimi pa 54 odstotkov. S spremembo španske ustave pa Podemos želi spremeniti sedanjo špansko dvostrankarsko ureditev, ki omogoča oblast le ljudski stranki in socialistom, v tej strankarski »mlakuži« pa nastaja največ korupcije.

Ključna ločnica je zdaj med oligarhijo in demokracijo, med družbeno večino in privilegirano manjšino. Med la gente in la casta, med ljudmi in kasto, pravi Pablo Iglesias.

Kako je Podemosu v dobrem letu uspel takšen meteorski vzpon? Po pisanju časnika The Nation je njegova prednost, da njegovi politiki niso obremenjeni s preteklostjo. Nikomur niso ničesar dolžni. Grehov jim nasprotniki ne morejo naprtiti. Vodstvo Podemosa je uspešno v medijskih nastopih, kajti nastopa z jasnimi sporočili in se na soočenja dobro pripravi. Tudi do zahtev po večji samostojnosti dežel ima jasno stališče, saj podpira pobude Katalonije za samostojnost.

Iglesias že od ustanovitve Podemosa opozarja, da nočejo biti (navadna) stranka, »nočemo biti koalicija strank. Nočemo biti blago na volilnem trgu, ponujamo vam metodo za uresničevanje konkretnih politik v prid ljudem.« Seveda so se zametki stranke pojavili že nekaj let prej. Vzniknila je – tako kot Stranka X (Partido X) – iz gibanja indignadov, jeznih, večinoma mladih brez dela, ki so na španskih trgih protestirali proti (skorumpiranim) politikom in politiki Evropske unije ter Mednarodnega denarnega sklada, ki sta državo spravila na kolena. Zahtevali so uveljavljanje različnih oblik neposredne politične demokracije in na ad hoc skupščinah postavljali v ospredje niz žgočih družbenih vprašanj ter držali ogledalo vladajočim elitam.

Podemos finančno ni odvisen od nikogar, projekte financira izključno s prostovoljnimi prispevki in crowdfundingom. Zato poleg nastopov na televiziji uspešno uporablja tudi nove spletne medije. Septembra lani, piše The Nation, je pripravil dvomesečni ustavodajni kongres v obliki na tisoče okroglih miz po vsej Španiji, široke razprave na spletu, elektronskih volitev vodstva in z množičnim srečanjem pred madridsko Palacio Vistalegre. V tem procesu je sodelovalo več kot sto tisoč ljudi. Na zaključni slovesnosti kongresa 15. novembra so se predstavili izvoljeni generalni sekretar Pablo Iglesias in najvišja politična organa stranke med kongresoma – odbor varuhov protokola in postopkov ter 64-članski odbor državljanov.

V 64-stranskem manifestu Mover

ficha (»Napraviti korak«) pozivajo k obnovitvi »suverenosti nacije«, saj morajo »o prihodnosti odločati državljani, ne pa sebična manjšina, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Potrebe ljudi je treba postaviti na prvo mesto. Varčevalni ukrepi stiskajo za vrat gospodarstvo in naše življenje.«

V programu, ki je plod široke javne razprave, se stranka zavzema tudi za nekatere ustavne spremembe, ki bi omogočale več demokracije v družbi in državi, v ospredju pa je seveda moratorij na odplačevanje javnega dolga, saj je treba najprej »ugotoviti, kateri dolgovi so nelegitimni. Nelegitimnih dolgov ne bomo plačali.« V tem kontekstu stranka podpira obdavčitev finančnih transakcij in politiko, ki uveljavlja več nadzora nad gibanjem kapitala. Zavzemala se bo za pravične plače in pokojnine, progresivno davčno lestvico in pravico ljudi do spodobnega domovanja, saj se »mora človeška drama z deložacijami končati«. Nasprotuje vsem oblikam privatizacije javnih storitev in skupnega dobrega, kamor uvršča izobraževalni sistem, zdravstveno oskrbo, transport, informacijske sisteme, stanovanja in kulturo, kjer pa je treba vpeljati demokratično upravljanje.

Iz programa Podemosa izhaja sporočilo, da hoče Španijo, v kateri bodo vsi v njej živeči ljudje državljani, kjer nihče ne bo »neviden« ali žrtev izkoriščanja, preganjanja in marginalizacije zaradi (institucionalizirane) ksenofobije. Pri takšnem političnem metjeju sta nasprotovanje vojaškemu posredovanju in izstop iz Nata logični posledici.

Skrbno prebiranje manifesta nakazuje spoznanje, da bo mogoče bistveni premik v novo družbo narediti šele s spremembo produkcijskega načina, tako da bo ta temeljil na koristih ljudi, ne kapitala, to pa bi se moralo najprej pokazati skozi oblikovanje in izvajanje gospodarske politike ekološke vzdržnosti na podlagi nacionalizacije in socializacije energetskih podjetij, pa tudi z uveljavljanjem prehranske samooskrbe.

Manifest Mover ficha in prizadevanja Podemosa za drugačno družbo so lani s posebno izjavo podprli ugledni intelektualci (Etienne Balibar, Judith Butler, Noam Chomsky, Kostas Duzinas, Srećko Horvat, Naomi Klein, Chantal Mouffe, Slavoj Žižek in drugi) in zapisali, da je »spodbudno, da se je toliko ljudi odločilo dvigniti glas in se boriti za demokracijo, socialne pravice in suverenost nacije. Še več, navdihujoče je videti njihova prizadevanja za problematiziranje mandata finančnih in političnih elit in v zavzemanju za nove, radikalne oblike demokracije … Politični program, ki so ga zasnovali s prispevki več tisoč državljanov, izraža upanje milijonov ljudi po vsem svetu za konec neoliberalne logike varčevalnih ukrepov in diktature dolga; za pravično razporeditev bogastva in dela med vse; za radikalno demokratizacijo vseh instanc javnega življenja; za obrambo javnih storitev in socialnih pravic. In za konec korupcije, ki je spremenila evropski sen o svobodi, enakosti in bratstvu v moro nepravične, cinične in oligarhične družbe.«

Glede na program Podemosa in bratstvo z grško Sirizo so bile januarja letos oči Špancev, predvsem pa privržencev Podemosa uprte v Grčijo. Na dan Sirizine zmage je Iglesias dejal: »Zmaga Sirize bo na grškem političnem prizorišču sprožila pomembne premike: imeli bodo pravega grškega predsednika vlade, ne pa predstavnika Angele Merkel, in njegovi interesi ter dejanja ne bodo zanemarjali interesov lastne države in njenih ljudi.« Zmaga Sirize v Grčiji je spodbuda Podemosu za prihajajoče letošnje regionalne in splošne volitve. Poznavalci opozarjajo na razlike med državama in tudi med levima političnima strankama. Razmere v Španiji so vendarle manj kritične kot v Grčiji, država se je izvila iz najhujšega dolžniškega objema in Pablu Iglesiasu morda ne bo uspelo zajahati takšnega vala ogorčenja ljudi kot Ciprasu. Pa tudi drugi podatki opozarjajo na razlike med državama. V času krize se je BDP v Grčiji zmanjšal za 25 odstotkov, v Španiji pa »samo« za sedem odstotkov. Poleg tega je morala Grčija po diktatu »trojke« sprejeti zelo stroge ukrepe za zmanjšanje javne porabe ter od držav evroobmočja in mednarodnih finančnih institucij dobiti ogromno denarja za preživetje in vračilo dolga, Španija pa je iz skladov EU dobila »le« 41 milijard evrov, ki jih je namenila za reševanje bančnega sektorja.

O prihodnosti morajo odločati državljani, ne pa sebična manjšina, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Potrebe ljudi je treba postaviti na prvo mesto.

Kriza in poti iz nje bodo zagotovo v središču predvolilne kampanje v Španiji. Pred mesecem je Podemos začel kampanjo za parlamentarne volitve z velikim zborovanjem v Madridu. Na njem je bilo okrog 300 tisoč ljudi iz vse Španije. Napolnili so trg Plaza del Sol, kjer so se v zadnjih 300 letih začele vse večje politične spremembe v državi. Strah starih elit zaradi vstopa Podemosa na politično prizorišče sta – značilno zanju – opredelila zdajšnji španski premier Rajoy (PP), ki je podpornike Podemosa označil za »žalostne ljudi, ki vse slikajo črno«, in njegov finančni minister Cristobal Montoro z besedami, da gre za »brezkofeinske ljudi v ovčji koži, ki so grožnja politični stabilnosti, kar so dokazali že v drugih državah«. Pablo Iglesias je njima in drugim odvrnil, da »tisti zgoraj imenujejo spremembe, ki jih zahteva Podemos, eksperiment in kaos, mi pa jih imenujemo demokracija … Potrebujemo kihote; na tega sanjaškega gospoda smo ponosni in ne bomo dovolili, da izdajalci don Kihota spremenijo v blagovno znamko. Sanjamo, toda svoje sanje jemljemo zelo resno.«