Morbidni stroški

Pogreb bližnjega je, tudi če izločimo vse čustvene stroške, draga zadeva. Osnovni stroški povprečnega pogreba znašajo od 1000 do 1500 evrov, pa v to ni všteto niti spominsko obeležje, kaj šele morebitne dodatne storitve, na primer glasba.

Do lanskega leta je vsakemu zavarovancu v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja pripadala pravica do pogrebnine, enkratne denarne pomoči, namenjene svojcu, ki je poskrbel za pogreb umrlega. Znašala je dobrih 500 evrov. A z letom 2014 je pogrebnina izgubila status pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Postala je socialni transfer. Do nje so po novem upravičeni zgolj socialno ogroženi, o upravičenosti pa odločajo centri za socialno delo. Izdatki za pogrebnine so se seveda precej znižali. Zavod za zdravstveno zavarovanje je leta 2013 za pogrebnine izplačal približno 9,5 milijona evrov, država pa je zanje lani namenila le 2,3 milijona evrov.

Posledično se je povišal delež ljudi, ki jih stroški za pogreb močno udarijo po žepu. Kriza in naraščanje brezposelnosti sta že tako oklestila povprečne izdatke za pogreb. To je bil še dodatni »žebelj v krsto«. Vse skupaj se pozna »tako pri naročilih kot tudi pri plačevanju storitev«, pravi Vlasta Markoja iz Obrtno-podjetniške zbornice.

Nekatere življenjske zavarovalnice, na primer NLB Vita, so začele odkrito nagovarjati k varčevanju za pogreb. Ljudje vse pogosteje prosijo za odplačevanje stroškov pogreba na obroke.

Zaradi spreminjanja odnosa do smrti je sicer že več let opazen trend odločanja za »cenejše« oblike pogreba. Klasični pogrebi s krsto pokojnika so že v manjšini, prevladujejo žarni pokopi. V Ljubljani so lani upepelili že več kot 90 odstotkov umrlih. Nenehno se povečuje tudi delež »najcenejših« pogrebov z raztrosom pepela.

Sprememba odnosa do smrti pa je morda še najbolj vidna na Inštitutu za anatomijo ljubljanske Medicinske fakultete. Tam, kjer študente učijo tudi s pomočjo trupel pokojnikov, ki se jim zapustijo. Kot pravi predstojnik inštituta dr. Dean Ravnik, je bilo pred 20 leti takih le peščica. »Spraševali smo se že, kako bomo študente sploh še lahko učili. Marsikje po Evropi je namreč tako, da imajo na voljo samo še plastične modele in računalniške simulacije.« A številka je nato začela postopno naraščati. In lani se jim je obljubilo že več kot 550 ljudi. »To je noro velika številka. Vsega skupaj nam je trenutno ’obljubljenih’ približno 2500 ljudi.« Lani so prevzeli 57 trupel pokojnikov.

Zaradi spreminjanja odnosa do smrti je sicer že več let opazen trend odločanja za »cenejše« oblike pogreba.

Darovanje svojega telesa v medicinskoznanstvene namene je z vidika stroškov ugodno. Inštitut za anatomijo prevzame stroške prevoza in pogreba. Res pa je, da je pogreb anonimen in za nedoločen čas prestavljen v prihodnost. Dr. Ravnik zavrača trditev, da bi bilo izogibanje stroškom pogreba glavni motiv tistih, ki se odločijo za prepustitev svojega trupla medicini. »Tistih, ki se za ta korak odločijo zaradi pomanjkanja denarja za pogreb, je zelo malo. Razlagajo, da ne želijo obremenjevati potomcev s stroški pogreba in tudi nadaljnjimi stroški v zvezi z vzdrževanjem groba. Število poizvedb vedno naraste po prvem novembru, ko ljudi razjezi navijanje cen na pokopališčih.«

A večina ljudi, pravi, se za to odloča prvenstveno iz altruizma. »Lahko se jim zdi nesmiselno, da bi truplo enostavno pokopali ali sežgali, in hočejo, da še komu koristi, lahko pa se za ta korak odločijo iz hvaležnosti do medicine.« Tudi demografska struktura je zelo raznolika. »Starostni razpon je od 18 do 90 let. Eni so končali samo osnovno šolo, drugi so vrhunsko izobraženi.«

Kljub vse večji revščini za zdaj nismo dobili potrditve, da bi ta preprečevala dostojen pogreb. Ali da bi preprečevala pogreb v skladu z željami pokojnika in družine, pa čeprav to lahko pomeni precejšnje stroške, sploh če so vključeni verski obredi. Je pa res, da odgovornosti za to ne prevzema država.

V islamu na primer kremacija pokojnika ni dovoljena. Kot nam je povedal tajnik Islamske skupnosti Nevzet Porić, v primeru, da svojci ne zmorejo plačati pogreba, na pomoč priskoči tudi skupnost. »So pa tudi socialni primeri, ko nas npr. z Žal ali iz Mestne občine Ljubljana pokličejo in nas obvestijo, da je nekdo pri njih in je brez svojcev, prijateljev itd., vendar po imenu in priimku sklepajo, da je musliman. Zato se obrnejo na nas in nas prosijo, da prevzamemo primer. Potem moramo kot skupnost najeti grob in plačevati letno najemnino, moramo plačati pogreb, krsto itd.« Občina ima namreč za tako imenovane socialne pogrebe, teh je približno 25 na leto, predviden raztros pepela pokojnika.

Katoliška cerkev težav z upepelitvijo in raztrosom pepela nima. »Upepelitev bi bila problematična samo v primeru, ko bi se pokojnik dal upepeliti iz nasprotovanja veri v posmrtno življenje,« razloži tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec. Podatkov o tem, da bi socialne stiske negativno vplivale na pogrebne navade ljudi, v SŠK nimajo. »V skladu z internimi pravili slovenskih škofij je določen prostovoljni prispevek za pogreb, ki se glede na socialni položaj zmanjša oz. oprosti.« RKC manj premožnim velikodušno oprosti prostovoljni prispevek.