Nemška vlada odločno za enako obravnavo delavk

Medtem ko pri nas poslušamo predavanja, ki upravičujejo žensko podrejenost moškemu, in prirejamo festivale, prek katerih se promovira naravna vloga ženske kot skrbnice moških in otrok, Nemčija v prid žensk spreminja delovnopravno zakonodajo. Uvedli so kvoto, ki določa minimalno število žensk v upravah podjetij. Tudi zato, ker so trenutno v tridesetih največjih nemških podjetjih vsi člani upravnih odborov moški. Obeta se še popolna izenačitev dohodkov žensk z moškimi dohodki. Delavke v Nemčiji sedaj na uro zaslužijo skoraj četrtino manj od moških kolegov.

Neizvršne dele upravnih odborov velikih nemških podjetij bo moralo sestavljati vsaj 30 odstotkov žensk, je odločil nemški parlament. Nove kvote, ki bodo omilile nereprezentiranost žensk na vodilnih mestih podjetij, bodo morala podjetja uveljaviti z letom 2016. Izvršni direktorji uprav, ki bodo še vedno lahko tudi samo moški, bodo tako tudi pod nadzorom neizvršnih direktoric. Ženske bodo po prepričanju vlade, ki je spremembo predlagala, s tem dobile moč odločanja o delovnih razmerah in plačah v podjetjih. »Kvote so največji doprinos enakosti med spoloma po uveljavitvi volilne pravice za ženske,« je dejal nemški minister za pravosodje Heiko Maas.

Srednje velika podjetja bodo morala sama določiti odstotek žensk, ki bo sestavljal uprave in nadzorne svete podjetij.

A nemška vlada, ki jo vodi ženska, se ni ustavila pri tem ukrepu. Predlaga še zakon, s katerim bi odpravili tudi plačno neenakost žensk in moških. Ta je v Nemčiji težava, saj delavke tam zaslužijo 22 odstotkov manj kot njihovi moški sodelavci, piše The Economist. Povprečje na ravni EU je 16 odstotkov nižje plačilo žensk v primerjavi z moškimi.

In kako bi to dosegli? V nemških podjetjih naj bi se na glas začelo govoriti o plačah. Samo če zaposleni poznajo plačo sodelavcev s podobnimi zadolžitvami, lahko zahtevajo višje oziroma svojemu delu primerno plačilo. Vlada zato načrtuje uveljavitev zakona, ki bi podjetjem naložil, naj zaposlenim razkrijejo, koliko različne skupine delavcev zaslužijo, posamezniki pa bi tako videli, ali so plačani pod povprečjem skupine, v katero spadajo. To bi tudi ženskam omogočilo in dalo spodbudo, da bi same zahtevale višjo plačo, če bi bila njihova nižja.

Kritiki predvidenega ukrepa opozarjajo, da bi razkritje plač zaposlenih povzročilo spiralo naraščanja plač. A kot še piše The Economist, je popolnoma prav, da podjetja plače razkrijejo, saj sicer ostaja dvom, ali morda diskriminirajo. »Podjetja morajo biti sposobna razložiti delavcu, zakaj ima tako plačo, kot jo ima. … Trg dela je nazadnje le trg, trgi pa so bolj učinkoviti, ko imajo vsi dostop do cen oziroma v tem primeru do višine plač,« finančni časnik hvali potezo nemške vlade.

Največkrat navrženi razlogi, s katerimi se zmanjšuje problematičnost plačne neenakost med moškimi in ženskami, so sicer porodniški dopust in domnevna nagnjenost žensk, da si izbirajo bolj družini prijazna in bolj fleksibilna, slabše plačana dela. A v povprečju 22 odstotkov nižje plačilo je bil izračunano na uro opravljenega dela. Razlike v plačilu med moškimi in ženskami pa so bile še večje pri starejših, visokokvalificiranih delavkah, ki jim ni treba več skrbeti za otroke.

Bolj upravičene so bile kritike gospodarstvenikov in konservativcev, ki so uveljavitev zakona o sestavi upravnih odborov pospremili s trditvami, da bi bilo treba v prvi vrsti spremeniti dostopnost varstva otrok in podaljšati čas, ki ga otroci preživijo v šoli. A kaj so tem dejansko sporočali? Da so ženske – kljub domnevni enakosti spolov – še vedno tiste, ki v večji meri kot njihovi partnerji (brez plačila) skrbijo za otroke in gospodinjstvo, in torej posledično manj za »karierni razvoj«. Zakoni, ki jih predlaga nemška vlada, bodo morda sčasoma spremenili tudi to običajnost.