Čigavi prsti so pravi problem?

Slavoj Žižek in Srećko Horvat o tem, da bi nas vse morala skrbeti nizka raven osebnih napadov na ključne ljudi v Sirizini vladi

Ko sva bila maja 2013 med organizatorji in udeleženci Subverzivnega festivala v Zagrebu, nama je bilo v veliko veselje, ker sva nanj lahko povabila gospoda Varufakisa, da bi imel javno predavanje in bi predstavil svojo knjigo Globalni Minotaver. Varufakis je na vprašanje iz občinstva odgovoril z dvignjenim sredincem, vendar ta ni bil namenjen Nemčiji in Nemcem, temveč je govoril o hipotetičnem položaju; Varufakis je v mislih imel januar 2010, ko Grčija nemškim davkoplačevalcem ni bila dolžna niti evra. Zagovarjal je mnenje, da bi Grčija morala razglasiti nezmožnost odplačevanja obveznosti do zasebnih upnikov, namesto da je od evropskih partneric (seveda tudi Nemčije) vzela obsežno posojilo.

Nedavno so nemški mediji Varufakisovo gesto (oziroma prispodobo) in njen pomen popolnoma iztrgali iz konteksta in jo zmanipulirali v najsurovejši propagandni maniri: njegovo dejanje izpred dveh let so povezali s popolnoma drugačnimi razmerami. Zakaj torej obujati spomine na pozabljeno podrobnost s predavanja v Zagrebu? Odgovor je preprost: gre za početje, ki je del zelo vprašljive strategije diskvalifikacije Sirizine vlade.

A vse nas bi morala skrbeti nizka raven osebnih napadov na ključne ljudi iz te vlade. Najprej so Ciprasa napadli, ker živi v istem skromnem stanovanju kot pred volitvami, zdaj pa so Varufakisa napadli, ker živi v udobnem stanovanju. Brez sramu so obudili vse rasistične klišeje o lenih Grkih, ki želijo živeti na račun garaških Evropejcev. Kakšna je resničnost, ki jo zamegljuje takšen odnos?

Varufakis je med pogajanji z Evropsko unijo in v javnih izjavah dosledno vztrajal pri umirjenem iskanju razumnega izhoda iz slepe ulice ter izražal pripravljenost na kompromise, kar je v Grčiji sprožilo prve demonstracije proti Sirizi. A sta on in Grčija v odgovor dobila le vztrajno poniževalno zavračanje resnih pogajanj. Nemški mediji, ki se nedvomno izogibajo razumni razpravi, se vse očitneje spuščajo na raven rumenega tiska in Varufakisa in Ciprasa predstavljajo kot ekscentrika, ki uprizarjata cirkuške trike in ponujata neodgovorne demagoške predloge. Žalostno sporočilo vsega tega je jasno: treba je posuti sol na rano in Grčijo ne le pustiti v finančnih okovih, temveč jo za nameček še ponižati.

Končna žrtev vsega tega bomo mi vsi, skratka Evropa.

Kar se tiče sredinca, ki naj bi ga bil Varufakis pokazal Nemčiji, si Nemčije očitno ne gre razlagati kot države oziroma naroda, temveč kot nemško vlado, ki je bila takrat (in je še vedno) glavna predstavnica grozljive varčevalne politike v Evropski uniji. S tega vidika je bil prst dvignjen v pravo smer. Sporočilo so očitno razumeli vsi, ki so bili maja 2013 na Subverzivnem festivalu, in bi ga morali razumeti tudi danes, sploh v Nemčiji.

Pravega škandala torej ni povzročila dobra stara kretnja iz grške tradicije (le kdo ni vsaj enkrat v življenju komu pokazal sredinca), temveč to, kar Nemčija (oziroma nemška vlada, če smo natančnejši) počne Grčiji in preostali Evropi. Skratka, v tej razpravi o mezinčkih ne pozabimo velikega debelega prsta, ki ga Berlin in Bruselj kažeta Grčiji.