Gozdni sadeži

Pristave Snežnik
Kozarišče 69, Stari trg pri Ložu
Tel.: 01 7091 046
Pri gradu Snežnik kuhajo vsak dan: od ponedeljka do četrtka od 13. do 19., ob petkih od 13. do 20., ob sobotah od 12. do 20. in ob nedeljah od 12. do 18. ure.

Ambient:
čisto sveže obnovljena grajska pristava s prijetnimi lesenimi klopmi in mizami

Napitki:
hišni vinar je Belokranjec Malnarič, poleg tega še ščepec buteljk, predvsem iz Vipavske doline in Brd

Dostopnost:
veliko parkirišče, brez preprek za gibalno ovirane

Fino:
zdrobovi cmoki z zajčjim ragujem
dušeno jelenovo stegno

Ne tako fino:
dušen fazan
narezek

Za štiri rihte boste v snežniško blagajno pristavili nekaj malega več kot 30 evrov.

»Kam je šel vaš avanturistični duh?« je izvidnike v slogu naslovov spemerskih mailingov ponudnikov turističnih aranžmajev provociral dežurni uradnik Konzumovega oddelka za odkrivanje gostinskih novotarij. In ker je za terenskega konzumovca težko najti hujšo žaljivko, kot je očitano mu samozadostno zapečkarstvo, smo takoj organizirali resno popotovanje: mimo Cerkniškega jezera, po Loški dolini in naravnost do krasno obnovljenega gradu Snežnik. Tega ima zdaj pod nadzorom ministrstvo za kulturo, ki je takisto obnovljeno gradu pripadajočo pristavo z apartmaji in restavracijo dalo v gostinski najem.

Tako so zdaj mize v fletnem ambientu obložene z lokalno navdahnjeno košto, na katero je tu in tam nacepljen kakšen sodobnjakarski trend, siceršnjo na divjadi (ki je tu res ne manjka) in postrveh (ki jih ne manjka v bližnji ribogojnici Zavoda za ribištvo Slovenije) utemeljeno ponudbo pa le na enem mestu (pa še tam brez potrebe) preseka orada z blitvo. Sicer pa ekspedicijski trio ni imel večjih težav z mazanjem nežne, zelo maslene paštete iz dimljene postrvi, všeč mu je bila tudi česnasto-gratinirska nadgradnje štručke belega kruha, veliko manj pa narezek s pesniškim imenom snežniška dobrodošlica, na katerem je obljubljeno dimljeno panceto zamenjala nizkoprofilna štacunska šunkarica, ob kateri sta potem čast reševala jelenova salama in s pistacijami opremljen domači sir. Da dobri nameni še niso dovolj za dober krožnik, smo nato občutili še v dveh primerih: ob omembi govejega repa s fižolom, čebulo in bučnim oljem je eden od skavtov radostno zaprhutal z jezikom, a bil potem razočaran nad suhobnostjo reparskega mesovja in občim mankom karakterja celotne kompozicije (podobno švohotnost smo zaznali tudi na še kar hecnem krožniku, kjer so se na trakcih rdečega radiča prerivali koščki dimljene postrvi in velike zaplate na hitro umešanega in (pre)pečenega jajca), še bolj pa se je bil zafrknil oni, ki je radostno naročivši fazana potem komajda prežvečil do konca presušeno meso dotične ptice, in še sreča, da je zraven dobil krasne kostanjeve štruklje, ki so vsaj malo omilili globino razočaranja.

Po drugi strani pa so v snežniški kuhinji narihtali krasen, močan, res okusen ragu iz divjega zajca, ki ga strežejo z drobnimi, mehkimi in sočnimi zdrobovimi cmoki. Dušeno jelenovo stegno mu je z dišavno mešanico, popolno zmehčanostjo in sočnostjo ter lepo, nezagatno lovsko omako prepričljivo pomagalo popravljati vtis. Za korektno piko na i pa so uleteli še tradicionalna enolončnica kavra, špikano merjaščevo stegno ter mnogoplastna sočna lešnikova torta.

Sredi one gozdne samote lahko najemnikom ob dejstvu, da kuhajo čisto vsak dan, zaželimo le veliko sreče pri nabiranju obiskovalstva. In v resnici bi bilo kar škoda, če tudi cenjeni bralec kdaj ne bi združil špancirja po Notranjskem in skrbi za lastno notranjost z malico pod Snežnikom.