Čas za sojenje

Mladina, št. 07

Lorencijeva „drobna goljufija“ s ponavljanjem postaja večja. Zadnjič mi je očital, da sem mu podtaknil trditev, da on „odločitev ustavnih sodnikov ne bi spoštoval“ - zdaj mi očita že več: da Krivic (ki „se rad oglaša in hoče imeti vedno prav“ - argument ad rem!?) še naprej „žene svoje - da jaz odločitev US ne bi upošteval“. Je bil to morda le lapsus, pomotoma zapisana napačna beseda?

Da, glagol spoštovati ima res več pomenov in tudi sam sem bil na enem mestu neprecizen, ko sem premalo jasno napisal, da je „pogoj za minimalno kohezijo spoštovanje (tj. izvrševanje - ne odobravanje!) zakonito sprejetih odločitev državnih organov“, tistih najvišjih še posebej.

Zgolj „upoštevanje“ ali „izvrševanje“ pa seveda še ni tisto „spoštovanje, ki je pogoj za minimalno kohezijo v družbi“ - in že zadnjič sem opozoril na to, da je „v najini polemiki šlo za nekaj več od golega upoštevanja“. Recimo, prav za tisto, kar zdaj Lorenci imenuje „imeti do koga spoštljiv odnos“ - kar pa ustavnemu sodišču že ves čas te polemike odreka, zdaj s temi besedami: „Beseda spoštovati v pomenu ceniti, imeti do koga spoštljiv odnos, se mi v zvezi z ustavnim sodiščem v tej zasedbi zdi neprimerna.“ Res se nad te ustavne sodnike ni spravil „ne z bombami ne z ragljami“, pač pa z zelo žaljivim izražanjem o „kužno delujočih odločitvah teh politikantov“. In tu je eden od problemov nerazvite politične kulture in kulture javne besede pri nas: da nekoga, s katerim se ne strinjaš, potem žališ, mu odrekaš dolžni spoštljivi odnos. Že posameznik ga zasluži kot človek s svojim človeškim dostojanstvom - in sodniki (eni žaljeni z „desne“ in drugi z „leve“) so tudi ljudje. O nujnih dodatnih zahtevah za spoštljiv odnos do sodišč pa nekaj še na koncu.

Da, javni funkcionarji morajo trpeti tudi ostrejše, v določenih okoliščinah celo žaljive kritike, ne da bi bila taka žaljiva kritika kazniva. S tem se povsem strinjam. S pripombo, da nekaznivost še ne pomeni tudi z gledišča kulture dialoga zaželenega in sprejemljivega ravnanja. Predvsem pa to načelo Evropsko sodišče za človekove pravice uveljavlja nasproti politikom, ne pa nasproti sodiščem. Da je vzdrževanje spoštljivega odnosa do sodišč nujno, v anglosaškem svetu tudi z ostrimi kaznimi za „contempt of court“ (za žalitev sodišča) - zato da bi se lahko spori učinkovito reševali pred (v družbi spoštovanimi, sprejetimi) sodišči in ne politično ali celo z nasiljem, je v nekaterih družbah že dolgo splošno sprejeto in povsem nesporno, pri nas je pa tudi ta del politične kulture še zelo nerazvit.