Kurz Norveška!

V portu v Pučišćih na Braču je majhen, v ničemer pretenciozen kafič, z malim štekatom, katerega glavna kakovost je njegov lastnik, ki ti ob kavi vedno postreže še zgodbo, vic ali novico. Tako mi je tudi pred nekaj leti, v trenutku posebnega navdiha, povedal utopično vizijo prihodnosti svojega otoka. On bi z veliko klesarsko frezo spodrezal celoten otok, na vrh Vidove gore zapičil ogromno jadro in nato na otoku-splavu odplul prek Sredozemlja. Smer Casablanca! Bračani bi se tako, nezadovoljni s svojim trenutnim muringom ob obali srednje Dalmacije, podobno kot Portugalci in Španci v Saramagovem romanu, s svojim kamnitim splavom prestavili na neko bolj eksotično lokacijo, ki v resnici še ni natančno določena, saj Casablanca v tej točajevi mini viziji verjetno pomeni bolj idejo lepšega jutri kot pa resnični geografski pojem. Zgodbica, ki mi jo je zgovorni lastnik lokala serviral na hitro ob kavi, tako kot v bolj petičnih kavarnah mini pecivo, v sarajevskih pa lokum, mi je na misel prišla zadnjič, ko sem v medijih zasledil izjavo, ki ni prišla od kogarkoli, da naj bi bili Slovenci po nekih najnovejših raziskavah genetsko blizu Norvežanom, z drugimi južnoslovanskimi narodi pa naj bi imeli bore malo skupnega.

Zadrega s tovrstnimi raziskavami je, da v njih nismo posvečeni samo v Sloveniji in jih lahko izvajajo in se nanje sklicujejo tudi tisti isti južnoslovanski narodi, od katerih bi se mi tako zelo radi razlikovali. Tako so namreč tudi nekateri (spet ne katerikoli) hrvaški znanstveniki dognali, da Hrvati po svoji genetski sliki niti slučajno niso Južni Slovani, pač pa bolj Laponci, s čimer so (v za Hrvate značilni prehitevalni maniri, ki jo gojijo že od razglasitve samostojnosti) s svojim izvorom stopili še korak globlje v arktični krog kot Slovenci ter za povrh in nam v brk postali še nekakšni opolnomočenci Dedka Mraza, predvsem pa dokazali tisto najpomembnejše: da nimajo prav nič skupnega s tistimi južnoslovanskimi Srbi na njihovi vzhodni meji. Da pa se ta genetsko zgodovinski vic ne bi prehitro končal, so seveda tudi Srbi v svojih raziskavah ugotovili ... no ja, zdaj so že najpočasnejši med bralci prepoznali vzorec: tudi Srbi so genetsko seveda bliže Skandinavcem in Ircem kot pa Slovanom. Tako mora znanosti le še ugotoviti, kam, hudiča, so brez sledu izginili vsi tisti Južni Slovani, ki naj bi v šestem stoletju na Balkan silovito prodrli izza Karpatov, kot je to v romanu z zgodovinsko napačnim naslovom Prihod Hrvatov opisal Ksaver Šandor Gjalski in kakšnih dvajset let pred njim, v nič manjši zablodi, Fran Saleški Finžgar v svojem Pod svobodnim soncem. Očitno so vsi skupaj popadali v morje – tisti Gjalskega s pospeškom, ki so ga pridobivali spuščajoč se s Klisa, tam nekje pri današnjem Splitu, tisti Finžgarjevi pa so z zaletom s Črnega Kala v Jadran zabredli nekje med Ankaranom in Koprom.

Hrvaški znanstveniki so dognali, da so Hrvati po svoji genetski sliki bolj Laponci, s čimer so s svojim izvorom stopili še korak globlje v arktični krog kot Slovenci.

Do tovrstnih sklicevanj na nova znanstvena dognanja sem seveda lahko tudi dobronameren in jih ne jemljem kot še en precej prozoren poskus vzpostavljanja razlike do tistih južno od nas in tistih južnih med nami, kot je bila denimo ne tako zelo davna modna polemika o primernosti prihoda na volitve v trenirkah. V tem primeru jih lahko vidim v luči utopične sanjarije braškega gostinca pri belem dnevu, torej kot določitev cilja razvoja slovenske družbe in države. Gledano iz tega zornega kota me nastavitev Norveške kot smeri plovbe našega, slovenskega kamnitega splava niti najmanj ne moti. Morda bi celo glasoval zanj oziroma bi tudi sam prijel za veslo, če bi se proti njemu odpravili s pravim vikinškim langskipom. Če je namreč res, kar pravi Urša Marn v članku v eni od prejšnjih številk Mladine, potem je Norveška država, v kateri se državno premoženje smotrno upravlja v korist vseh njenih prebivalcev, ki nimajo ne razloga ne resnega namena, da bi to isto premoženje razprodajali zgolj zaradi prevladujoče vere v nujnost privatizacije vsega javnega, po kateri naj bi ravno državno lastništvo, zaradi kvarnih vplivov države kot lastnice, zaviralo in oddaljevalo prosti trg od tiste njegove idealne čiste oblike, razbremenjene kakršnihkoli državnih vplivov. V tej svoji čisti obliki naj bi prosti trg, tako pravijo njegovi apostoli, povečeval blaginjo celotne družbe bolj kot katerikoli drug političnoekonomski model. Norvežani, očitno gluhi za tovrstna oznanila, so se raje odločili za visoko stopnjo demokracije in politične kulture, delujočo in angažirano državo, brezplačno javno šolstvo po celotni vertikali, visoko stopnjo egalitarnosti v družbi kot posledico redistribucije dohodkov, delujoče zdravstveno in socialno zavarovanje ter visok ugled državnih institucij tudi kot posledico nizke stopnje korupcije. Hm, takšno državo imel bi tudi jaz.

Pa se res trudimo držati ta kurz? Ne bi rekel. Bolj kaže, da plujemo v popolnoma nasprotno smer, po kurzu, določenem s čitanko Miltona Friedmana za začetnike, iz katere beremo nekritično kot iz brevirja in prisegamo na sveto trojico prostega trga: privatizacijo, deregulacijo in krčenje socialne porabe. Tako o smiselnosti blitzkrieg privatizacije, ki smo jo, z zunanjim pospeškom grožnje s trojko, zagnali lansko poletje, že dolgo ni več dovoljeno dvomiti, govoriti o nekakšni strateško pomembni infrastrukturi in podjetjih pa je nazadnjaško, skoraj blasfemično. Pustimo ob strani vprašanje pravno in politično korektne uporabe obveščevalne službe, ki sodi v njegov resor, kar je v resnici osupljivo v aktualni aferi obrambnega ministra. Je posmeh in napad, ki ga je deležen zaradi izpostavljanja morebitnih škodljivih posledic prodaje celotne državne telekomunikacijske infrastrukture tujcem oziroma kar drugi državi. Tudi afera z avtorskimi honorarji in zaslužki profesorske elite na javnih fakultetah se usmerja proti popolnoma napačnim sklepom tako o vzrokih zanjo kot tudi o njenih potrebnih konsekvencah. Izvirnega greha namreč ne iščemo v že leta trajajoči prepovedi zaposlovanja v visokem šolstvu in javnem sektorju na sploh, konstantnem krčenju sredstev za izvajanje rednega študija (katerega hrbtna stran je povečanje deleža samoplačniškega izrednega), da o sredstvih za temeljne raziskave niti ne govorimo, posledičnem siljenju fakultet k iskanju neproračunskih finančnih virov na trgu. Pri tem se je kot najbolj dobičkonosen trg izkazala populacija mlajših od 25 let brez upanja na skorajšnjo zaposlitev (kar je ironično v veliki meri posledica te iste prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju), ki ji ni preostalo drugega kot investirati prihranke svojih staršev vase (predvsem pa očitno v svoje profesorje) ter se vpisati na enega od mnogih izrednih upravno-pravno-ekonomsko-menedžerskih študijev. Namesto tega govorimo o tem, da je očitno v izobraževalnem delu proračuna še vedno preveč denarja in še kar nekaj prostora za varčevanje in dodatno krčenje »potratnega« javnega sektorja v korist zasebnega. Lahko se zgodi, da bosta javni sektor in z njim socialna država v širšem pomenu doživela podobno usodo, kot jo je imela pretepena žena iz politično nekorektnega vica. Ta potem, ko jo pretepe mož, pobegne k očetu, nato jo pretepe še slednji ter jo pošlje nazaj s sporočilom prvemu, da bo vsakič, ko bo ta pretepel njegovo hčer, on pretepel njegovo ženo. Problem vdora oziroma zajedanja zasebnih interesov posameznikov v javno, skupno dobro (za kar je v primeru ekscesnih zaslužkov profesorske elite v resnici šlo) bomo očitno reševali s krčenjem, še raje pa kar z odpravo javnega dobra samega.

Problem vdora zasebnih interesov posameznikov v skupno dobro bomo očitno reševali s krčenjem, še raje pa kar z odpravo javnega dobra samega. Prav nič norveško.

Ob vsem krčenju socialne države na vseh njenih področjih pa smo si po drugi strani s težo ustavne odločbe naložili breme stoodstotnega financiranja zasebnih šol, ki po definiciji niso namenjene zadovoljevanju skupnih, pač pa partikularnih interesov, v konkretnem primeru predvsem partikularnih interesov organizacije, ki ravno v tem trenutku tudi prihranke iz tega naslova investira v to, da bi že drugič z referendumom anulirala odločitev parlamentarne večine (ki jo, glede na rezultate javnomnenjskih raziskav, večinsko podpira tudi celotna javnost) o odpravi neustavne diskriminacije istospolno usmerjene manjšine. Nič kaj norveško vse skupaj, to je treba reči. Tam so poroke istospolnih parov dovoljene že od leta 2009, pri čemer je treba preventivno (preden se razširijo nekorektne interpretacije) poudariti, da se jim je pol leta trajajoča noč dogajala že dolgo pred tem.

Če vsemu skupaj dodamo še podobe dlje časa trajajočih orkestriranih napadov na pravosodje – to, kljub njihovi banalnosti, posledično po drobcih, v vidu predlogov za močnejši upravni nadzor nad delom sodnikov ter zavrnitve imenovanja s strani sodnega sveta predlagane kandidatke za sodnico, vseeno izgublja svojo neodvisnost in dolgoročno z njo tudi sposobnost zaščite posameznika pred posegi drugih dveh vej oblasti v njegove pravice –, potem je popolnoma upravičeno reči, da s svojim kamnitim splavom prav zares še nismo v vodah Barentsovega morja. Preveč katastrofično in poceni demagoško bi bilo tudi trditi, da smo zašli ne le v prostoru, pač pa tudi v času, in da plujemo proti obalam Čila in Argentine v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Dovolj se je zavedeti, da smo natanko tam, kjer smo bili še pred najnovejšimi znanstvenimi dognanji, na križišču Sredozemlja, Balkana in Alp ter da je Grčija samo na drugi strani morja, ne glede na to, da bi nas nekateri, ki radi pritegnejo žuganju nemške kanclerke, radi prepričali, da je nekje tam daleč, na lenem jugu.