Nova metla

Restavracija Primorka
Strunjan 148
Tel.: 031 679 479
V Primorki se ribja preverka dogaja vsak dan od 11. do 23. ure.

Ambient:
Velika večprostorna restavracija v prevladujočih kamnitih in temno rdečih barvah; selektor muzike ima rad predvsem slovenske tone

Napitki:
krasna vinska ponudba z lastnimi polnitvami, raritetami in kvalificiranim someljejskim svetovanjem

Dostopnost:
veliko parkirišče, razen kakšnega dvignjenega praga ni preprek za gibalno ovirane

Fino:
ravioli s kapesantami
vinska ponudba & tretma

Ne tako fino:
sladice

Za vsakega udeleženca resnega, delicij polnega obeda smo odšteli 50 evrov.

»A lahko kdo na toplo odpelje pregret moje od zime že skoraj preperele kosti?!« je na prvi pomladni dan začel najprej prijazno, potem vsak dan odločneje, nazadnje pa že skoraj tečno žežnjati častni član seniorske sekcije Konzumovih tajnih agentov. Potem si je z več kot desetletje starimi memoari na temo hobotnice iz pečice in rezancev z jastogom pri vrhuški nekako le izposloval obisk Primorke, v park ob strunjanskem zdravilišču postavljene restavracije.

Tako memoarskemu veteranu kot spremljevalnemu osebju, ki je dotično restavracijo pred nekaj leti doživelo v komajda korektni izvedbi, se je na prvi pogled zdelo vse tako, kot je bilo, z velikim akvarijem pri vhodnih vratih vred. A kaj kmalu se je pokazalo, da je esenca placa drugačna, da v Primorki niti ne ždijo na lovorikah iz zlatih devetdesetih let niti ne hibernirajo na podpovprečju predzadnje petletke, ampak so še resneje kot za kuhalnico poprijeli za v naših krajih redko videno sistematsko izgradnjo vinske ponudbe, v kateri se poleg vsega, kar bi v normalni državi na vinsko karto tako ali tako sodilo, najde kar nekaj raritet (lozinka: Jazbec) in v sodelovanju s someljejem naštimanih hišnih polnitev. Pod svojo etiketo na mizo postavljajo tudi serijo lokalnosortnih in mešanega olivnega olja, ki se začnejo kapljati na bogat, domač beli kruh s pozdravnim frišno opečenim sardonom, kot del zanimive igre dodajanja/odvzemanja okusov pa skupaj z limoninim krhljem tudi pri na led položenih čisto svežih surovih škampih. Medtem ko smo še mleli njih sladko repovje, nam je somelje/natakar pod nos že ponosno tiščal čisto frišnega brancina, ki ga je nato z vajenimi gibi urno razstavil, narezal na rezine, prelil s sokom rdeče pomaranče in (brez prave potrebe in smisla) zmešal z lističi berivke.

Ta čas so koristno uporabili tudi pobje v kuhinji: doma narejenim, s sipino tinto pobarvanim širokim rezancem so nadeli karakter z minimalistično, sladko-grenkljato mešanico divjih špargljev in rakovih repkov, v bogato kremasto omako pa so vložili velike kvadrataste raviole, katerih dekadentno kapesantasto polnilo je bilo v nenavadnem komplementarnem nasprotju z rustikalnostjo preprostega testa iz otrobov, v katerem je bilo bele moke le toliko, da se je vsa reč držala skupaj.

Sicer bi težko še kje drugje kot med Konzumovimi skavti našli tolikšen odstotek ljudi, ki odkrito zehajo ob v pečici pečeni ribi z zelenjavo, a dejstvo je, da je v Primorki na ta način pripravljen romb skoraj tako izjemen kot z njim pekač deleče si številne vrste zelenjave in da celoten slani program v domiselnosti in izvedbi suvereno poseka sladiško sekcijo, ki s figovo rezino in jabolčno krostato ni ravno neka perla ponudbe. Je pa po drugi strani res, da so punce na sladkornem postu še danes hvaležne za grešno obvoznico v obliki flambiranega sadja in da je zapisnikarju še danes žal, da s ta glavnim Primorkinim pijačarjem ob koncu ni rekel še kakšne o žganicah. Pa drugič!