Zadnji branik

Konec januarja je turška vlada objavila dekret, s katerim je prestavila stavko sindikata delavcev kovinarske dejavnosti. Zakaj? Zato, ker naj bi bila stavka »škodljiva za nacionalno varnost«. Vlada je ocenila, da bi »ogrozila proizvodnjo turških policijskih vozil z vodnimi topovi«, to je tistih vozil, ki se uporabljajo za zatiranje delavskih uporov in drugih protestov. Z istim argumentom so bile lani v Turčiji prepovedane stavke delavcev v dejavnostih steklarstva in rudarstva.

Teptanje delavskih oziroma sindikalnih pravic je premalo vznemirljiva novica, da bi prišla na naslovnice slovenskih časopisov. A je še kako pomembna. Danes se sindikati v večini razvitih držav spoprijemajo s stagnacijo in/ali upadanjem članstva. Posebej izrazit je upad sindikalnega članstva v ZDA, a bolje ni niti v nekaterih bivših tranzicijskih državah vzhodne Evrope – Romuniji, Bolgariji, Madžarski in Poljski. Po padcu komunizma so sindikati v teh državah obveljali za socialistični relikt, ki zavira gospodarski napredek. Enak trend je zaslediti v baltskih državah. »Sindikati v teh državah so danes slabo organizirani in finančno šibki, precej je tudi korupcije in naklonjenosti eni ali drugi politični opciji. V primerjavi s temi državami je sindikalna organiziranost v Sloveniji veliko boljša,« pravi Branimir Štrukelj, generalni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.

Za upad članstva so deloma krivi sindikati sami. Lahko bi bolj vneto zastopali prekarne delavce, lahko bi bili v svojem delovanju manj klasično industrijski, lahko bi se bolje pogajali z državo. A še bolj je za upad kriva politika, saj ta v navezi s kapitalom načrtno spodjeda moč sindikatov. Bolj ko so sindikati šibki, višje so lahko menedžerske plače, še več denarja se lahko prelije v žepe tistih na vrhu dohodkovne lestvice. Ultimativen dokaz tega so ZDA.

V zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja je bil v sindikate javnega in zasebnega sektorja včlanjen vsak tretji ameriški delavec. Danes je včlanjenega le še 11,8 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, od tega v sindikate zasebnega sektorja le 6,9 odstotka – tako nizek delež so v ZDA nazadnje beležili pred letom 1932. Za kako velik upad gre, pove ta primerjava: v Kanadi je v sindikate vključenega 27,5 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, v Sloveniji okoli 40 odstotkov, Nemčiji 18,4 odstotka, na Finskem pa 70 odstotkov. Pomenljiv je tudi podatek, da se je močno zmanjšalo število stavk. V zgodnjih 50. letih je bilo v ZDA 350 stavk na leto, v zadnjem desetletju le še deset do dvajset na leto.

Posledica upada sindikalne moči je vse večja koncentracija bogastva v rokah elite. V ZDA sta znižanje plač in slabšanje delovnih razmer v letih 2000 do 2007 prispevali približno 75 odstotkov k povečanju dobičkov podjetij. Ali povedano drugače: dobički podjetij rastejo pretežno na račun plač. Bolj ko se znižujejo plače in krčijo socialne pravice delavcem (zdravstveno, pokojninsko zavarovanje ...), več dobička ostane lastnikom podjetij. Ta izračun je naredil Michael Cembalest, vodja naložb v največji ameriški investicijski banki JP Morgan Chase. Cembalest je v tej banki zaposlen že 27 let in nihče ga ne bi opisal kot zagovornika egalitarne družbe. Prav zato je njegov izračun še toliko pomenljivejši. Če bi bil avtor izračuna kak sindikalist, bi imel podatek manjšo težo, saj imajo sindikaliste danes za nadlogo, za »pain in the ass« – kot jih je opisal ekonomist Jože P. Damijan. A celo Damijan je te dni moral priznati, da je sindikalna zastopanost koristna. K temu priznanju ga je spodbudila analiza raziskovalk Mednarodnega denarnega sklada Florence Jaumotte in Caroline Osorio Buitron, ki ugotavljata, da je prav zmanjšana moč sindikatov v obdobju 1980–2010 pomembno vplivala na povečanje dohodkovne neenakosti v razvitih državah. Na prvi pogled se zdi, da gre za odkrivanje tople vode. Mar ni že brez te raziskave jasno, da večja moč sindikatov vpliva na manjše razlike v dohodkih? Ni tako preprosto.

Manjša ko je moč sindikatov, večje so razlike v dohodkih in več denarja se steče k bogataški eliti, kaže še sveža raziskava Mednarodnega denarnega sklada.

Jaumottova in Osorio Buitronova izpodbijata splošno sprejeto »resnico«, da upad sindikalnega članstva vpliva samo na delavce z nizkimi in srednje visokimi dohodki. V raziskavi dokazujeta, da vpliva na celoten dohodkovni spekter. Upad sindikalne moči ne zmanjšuje samo blaginje tistih z najnižjimi dohodki, ampak povečuje tudi bogastvo tistih z najvišjimi dohodki. Revni so še revnejši, bogati še bogatejši. Kar približno polovico rasti dohodkov zgornjih 10 odstotkov najbogatejših v razvitih državah v obdobju 1980–2010 je mogoče pripisati upadu sindikalizma.

Na povečevanje dohodkovne neenakosti seveda vplivajo tudi drugi dejavniki – od tehnološkega napredka, globalizacije, deregulacije finančnega sistema do nižje davčne obremenitve bogatih – vendar pa ne dovolj, da bi bilo s temi dejavniki mogoče obrazložiti stalno povečevanje dohodkovne neenakosti. »Naraščajoča koncentracija dohodkov na vrhu distribucijske lestvice zmanjšuje blaginjo prebivalstva in tistim z najvišjimi dohodki omogoča, da zmanipulirajo ekonomski in politični sistem v lastno korist,« pravita raziskovalki. Zaradi šibkejših sindikatov imajo delavci vse manj vpliva na korporativne odločitve. Posledica je vse večji prepad med najnižjo in najvišjo plačo. Slovenija je še na razmeroma spodobni ravni: pri nas je plača predsednika države le okoli osemkrat tolikšna kot plača čistilke v javnem sektorju. V Nemčiji je ta razpon že ena proti štirinajst.

Jaumottova in Osorio Buitronova si celo drzneta izpostaviti, da je kompenzacija, ki so je deležni največji zaslužkarji, večja, kot bi bila upravičena glede na njihov prispevek h gospodarstvu. Problem je tako žgoč, da Mednarodni denarni sklad, sicer apologet svobodnega trga, vlade razvitih držav poziva k ukrepanju. Eno od zdravil, ki ga predlaga, je, da morajo besedo pri določanju plač vodilnih v podjetjih imeti tako delničarji, menedžerji kot tudi delavci. »Ponovno je treba vzpostaviti takšne standarde dela, ki delavcem omogočajo kolektivna pogajanja,« pravita Jaumottova in Osorio Buitronova. Zavračata tezo, da je boljša sindikalna zastopanost povezana z višjo brezposelnostjo. »Empirični dokazi, ki bi potrdili to tezo, niso močni.« Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj je pregledala 17 raziskav, a je povezavo med sindikalno zastopanostjo in brezposelnostjo našla samo v treh.

Finančni minister Dušan Mramor je maja lani v intervjuju za Mladino dejal, da »ni dobro, če so razlike v dohodkih premajhne, saj to ubija iniciativo, zaradi česar gospodarstvo ne more ustrezno hitro rasti«. Slovenija ima med državami EU najmanjšo neenakost pri dohodkih. »Po drugi strani pa celoten kapitalistični sistem, ki smo ga prevzeli, svoj obstoj gradi na motivaciji ljudi, da bi čim več zaslužili. Neenakost je gotovo problematična tam, kjer je razmerje ena proti sto ali tisoč. V Sloveniji pa smo šli v drugo skrajnost: neenakosti skorajda ni. To zmanjšuje motivacijo in razvoj,« pravi Mramor. Seveda je prav, da tisti, ki so podjetnejši, zaslužijo skladno s tem. Težava nastane, če naraščajo samo plače zgornjim desetim ali petim odstotkom populacije, medtem ko plače spodnjih 60 ali 70 odstotkom realno stagnirajo ali pa celo padajo, ker njihovih prejemkov nihče ne ščiti ali pa jih ščiti pomanjkljivo. Posledica tega je, da glavnina prebivalstva ne more trošiti oziroma lahko troši samo prek povečanega zadolževanja (kreditne kartice, stanovanjski in nepremičninski krediti). Resda so zaslužki zgornjega enega odstotka najbogatejših v ZDA ogromni, a ta peščica v resnici ne pokupi toliko dobrin in storitev, da bi to lahko pokonci držalo celotno gospodarstvo. Potrebna je kupna moč povprečnih potrošnikov, preostalih 99 odstotkov – tej anonimni množici pa plače stagnirajo ali upadajo. »Neprimerna razdelitev dohodkov lahko postane velik makroekonomski problem,« opozarja Damijan. In prav na to skuša opozoriti raziskava Mednarodnega denarnega sklada.

Med teorijo in prakso

Ironija je, da opozorilo prihaja iz ustanove, ki v praksi izvaja prav nasprotno politiko. Mednarodni denarni sklad je, poleg evropske komisije in Evropske centralne banke, del tako imenovane trojke, ta pa že ves čas krize zapoveduje restriktivno politiko plač in zaposlovanja v javnem sektorju, pa tudi uvedbo prožnejšega trga dela, kar dejansko pomeni lažje odpuščanje delavcev. »Pogoji, pod katerimi je Mednarodni denarni sklad v času krize odobril posojila državam, kot so Grčija, Portugalska in Romunija, so vodili v izrazit upad moči sindikatov in kolektivnih pogajanj v teh državah,« pravi Peter Bakvis, vodja washingtonske pisarne ITUC, mednarodne konfederacije sindikatov, ki zastopa 168 milijonov delavcev v 155 državah sveta.

Britanski tednik Economist je septembra lani opozoril, da se plače v razvitih državah zmanjšujejo že več let. Med letoma 2010 in 2013 so plače v državah OECD na splošno ostale enake, kar povečuje nevarnost deflacije. Realne plače so v tem obdobju komajda kaj zrasle v ZDA, v območju evra in na Japonskem pa so padle. Padci so bili posebej občutni v kriznih državah območja evra, kot so Portugalska, Španija in Grčija. Nižje plače prinašajo manj davkov na prihodek in nižja vplačila za socialne prispevke, zaradi česar imajo vlade večje težave pri krpanju lukenj v javnih financah. Skoraj ni države EU, ki ne bi v času krize posegla v plače javnega sektorja, če ne drugače, vsaj tako, da jih je zamrznila. Obstaja pa tudi nekaj izjem, kjer niso posegali v stroške javnega sektorja ali pa so javnofinančne težave reševali z drugačno kombinacijo ukrepov ekonomskih politik. Tako so se plače javnim uslužbencem v letih 2010 in 2011 nekoliko zvišale v Avstriji, Nemčiji, Finski, Slovaški, Nizozemski in Švedski; tudi število zaposlenih so v teh državah povečini omejevali le na mehak način. A to so redke izjeme.

»Očitno je, da je ceno krize tako v ’novih’ članicah kot v južnem obrobju EU plačalo delo,« v februarski številki Gospodarskih gibanj, glasila, ki ga izdaja Ekonomski inštitut PF, ugotavljata ekonomista Jože Mencinger in Velimir Bole. Do tega sklepa sta prišla na podlagi podatkov o gibanju deleža dela in kapitala v BDP-ju v obdobju gospodarske krize, natančneje med zadnjim trimesečjem 2008 in zadnjim trimesečjem 2013. V ’novih’ članicah se je že tako nizek delež dela v obdobju krize še zmanjšal s 44,8 na 40,7 odstotka BDP-ja, to je za 4,1 odstotne točke, delež kapitala pa se je povečal s 44,1 na 47,8 odstotka BDP-ja, to je za 3,6 odstotne točke. Do največjega znižanja deleža dela in temu ustreznega povečanja deleža kapitala je prišlo v Latviji in Romuniji. V Latviji se je delež dela znižal za 11,2 odstotne točke, delež kapitala pa se je povečal za 9,2 odstotke točke. V Sloveniji, ki je po deležu dela bližje razvitim državam EU kot ’novim’ članicam, se je delež dela zmanjšal za 2,5 odstotni točki (s 53,2 na 50,7 odstotka), delež kapitala pa se je povečal za 0,8 odstotne točke. Tudi v južnem obrobju je ceno krize plačalo predvsem delo: delež dela se je znižal za dve odstotni točki, delež kapitala pa se je povečal za 2,7 odstotne točke.

Prav vztrajnosti sindikatov se gre zahvaliti, da je v Sloveniji prepad med revnimi in bogatimi veliko manjši kot v drugih razvitih državah in da za zdaj še imamo socialno državo.

Poglavje zase sta Avstrija in Nemčija, saj ti državi v krizi sploh nista povečali brezposelnosti: delež dela se je v Nemčiji celo nekoliko povečal, v Avstriji pa se je minimalno zmanjšal; medtem ko se je delež kapitala v obeh državah zmanjšal.

Kaj nam povedo te številke? Povedo nam, da so se stroški krize v pretežni meri obesili na ramena delavcev. Koliko kje, je bilo vsaj do določene mere odvisno tudi od pogajalske spretnosti sindikatov.

Kaj pa Slovenija?

Kaj se je v obdobju krize dogajalo s plačami v Sloveniji? Realna bruto plača v javnem sektorju je padala od leta 2010 (še posebej izrazit je bil padec v državnem sektorju), do umiritve oz. rahlega dviga je prišlo šele v lanskem letu. Podobno velja za zasebni sektor – realna bruto plača je padala v letih 2012 in 2013, nato pa se je v lanskem letu ponovno zvišala. Velja spomniti, da so plače v javnem sektorju že od leta 2009 zamrznjene. A ne samo to. Dvakrat je prišlo do absolutnega znižanja plač v javnem sektorju: prvič v mandatu vlade Janeza Janše leta 2012, nato pa še v mandatu vlade Alenke Bratušek leta 2013. Junija 2012 so se plače vsem javnim uslužbencem znižale za osem odstotkov, toda ker sta jim bili obenem izplačani zadnji dve četrtini odprave plačnih nesorazmerij, je bil končni, neto učinek obeh ukrepov okoli triodstotno znižanje bruto plače na zaposlenega. Nato so se leta 2013 znižale še osnovne plače (delno linearno in delno progresivno, v povprečju za okoli 1,3 odstotka), ukinil se je povečani dodatek za ženske za delovno dobo nad 25 let in prepolovil dodatek za specializacijo, magisterij in doktorat.

Danes trditi, da se javni uslužbenci niso žrtvovali, ni le krivično, ampak je neresnično. Rezi v plače sicer niso bili tako občutni kot v nekaterih drugih evropskih državah – a to je samo dobro. Če bi še bolj porezali plače, bi še bolj zmanjšali kupno moč prebivalstva in tako še bolj ohromili domačo potrošnjo.

Po zaslugi sindikatov je med krizo v Sloveniji prišlo do največjega zvišanja minimalne plače med vsemi članicami EU. V obdobju 2008–2013 se je realno zvišala za skoraj trideset odstotkov, v večini ostalih držav pa je ostala nespremenjena, v sedmih državah se je celo znižala. Danes se Slovenija po višini minimalne bruto plače uvršča na sredino EU: najnižjo minimalno bruto plačo imajo Bolgari (174 evrov), najvišjo Luksemburžani (1921 evrov), pri nas pa znaša dobrih 790 evrov – to pomeni 51,4 odstotka povprečne slovenske plače, kar je največ med vsemi državami EU. Zagovorniki neoliberalne ekonomske politike bodo seveda takoj rekli, da je dvig minimalne plače povzročil ogromen pritisk na stroškovno konkurenčnost gospodarstva, še zlasti v podjetjih z visokim deležem zaposlenih z nizko izobrazbo, ki ustvarjajo pretežno proizvode z nizko dodano vrednostjo, in je kriv za izgubo delovnih mest. A to je samo del resnice. Drugi, običajno prezrti del resnice je, da je dvig minimalne plače pozitivno vplival na znižanje plačne neenakosti in deleža zaposlenih v nizkimi plačami. Zaradi dviga minimalne plače smo bolj egalitarna družba. Pomenljiv je podatek urada vlade za makroekonomske analize in razvoj, da sta na krepitev plač v zasebnem sektorju v letih 2010 in 2011, se pravi na vrhuncu krize, pomembno vplivala prav dvig minimalne plače in spremenjena struktura zaposlenih, do katere je prišlo zaradi odpuščanj zaposlenih pretežno z nizkimi plačami (kar je statistično zvišalo raven povprečne plače). Brez teh dveh dejavnikov bi bila rast plač v zasebnem sektorju v obdobju 2009–2012 več kot prepolovljena.

Kritiki dviga minimalne plače bodo takoj zatrdili, da imamo zaradi tega več brezposelnih. Če bi to držalo, bi Slovenija v obdobju krize morala imeti daleč najvišjo stopnjo brezposelnosti med vsemi državami članicami EU. Pa je nima.

Brezposelnost v Sloveniji je v zadnjem desetletju resda vztrajno naraščala, toda po mednarodno primerljivi stopnji anketne brezposelnosti smo se v letih 2004–2013 ves čas uvrščali pod povprečje EU. Kar pa seveda ne pomeni, da živimo v raju. V Sloveniji je še vedno 120 tisoč brezposelnih, skoraj 300 tisoč ljudi živi pod pragom revščine, 55 tisoč otrok živi v neprimernih razmerah. Smo torej še daleč od prave blaginje. Gotovo pa je ne bomo dosegli brez močnih sindikatov. »Prav vztrajnosti sindikatov se gre zahvaliti, da je pri nas prepad med revnimi in bogatimi manjši kot v drugih razvitih državah,« pravi sindikalist Štrukelj. Socialna država ni nekaj, kar pade z neba, ampak je posledica delavskega gibanja. Sindikati so tisti, ki višje plače in boljše delovne razmere za svoje člane izborijo v kolektivnih pogajanjih z državo in kapitalom. Brez njih bi bila moč kapitala še večja.