Kdo hoče biti Nemčija?

Tudi v Sloveniji je navada, da Nemčijo radi predstavimo kot zgodbo o uspehu – kot model, ki ga velja posnemati, saj naj bi bilo ravno nemško gospodarstvo tisto, ki je tako dobro kljubovalo kapitalistični krizi v EU. Lahko bi dodali: je predvsem gospodarstvo, ki je krizo deloma povzročilo, še bolj pa jo je izkoristilo. In če hočemo razumeti Nemčijo in njen gospodarski položaj, ne smemo govoriti o današnji vlogi te države pri oblikovanju »nove« Evrope in pri vzpostavljanju finančne discipline ter reprodukcije perifernih razmerij skozi dolžniško krizo in je kritizirati. Za razumevanje prožnosti in uspešnosti Nemčije se moramo vrniti v leto 2002, to je v obdobje začetka neoliberalnega varčevanja.

Res je, da varčevalna politika danes pustoši na obrobju Evrope, a ne pozabimo vendarle, da varčevanje – na sicer manj surov način – že dolgo poteka prav v Nemčiji in tako že nekaj časa siromaši večji del delavskih množic. Podatki iz uradne raziskave Zveznega statističnega urada kažejo, da se je število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, leta 2013 povzpelo že nad 16 odstotkov – naj opozorim, da govorimo o državi, ki je imela v zadnjih letih največjo gospodarsko rast v EU. Neoliberalno politiko je v Nemčiji že leta 2002 začela uvajati vlada Gerharda Schröderja (koalicija SPD in Zelenih), ki je posebej trdo nastopila na dveh področjih: na socialnem področju velja omeniti reforme pokojninskega in zdravstvenega sistema, ki so začele promovirati vzporedno zasebno zdravstveno zavarovanje prek konglomerata Hanse Mercur in drugih podjetij, do leta 2004 se je privatiziral del bolnišnic (leta 1992 je bilo zasebnih bolnišnic okoli 15 odstotkov, leta 2004 že 26 odstotkov), to pa je pomenilo odpuščanje osebja in omejitev nekaterih zdravstvenih storitev. Življenjska in pokojninska zavarovanja imajo zdaj v rokah tudi finančne institucije in banke in ne le javna oblast. Poleg teh sprememb, ki so bile postopne, pa je bila največ pozornosti deležna, poleg tega pa je bila tudi najbolj sporna reforma sistema socialne pomoči, ki je do leta 2002 prejemnikom zagotavljal spodobno pomoč, primerljivo s tisto po skandinavskem modelu, takrat uvedeni novi sistem Harz IV pa je dodobra oklestil socialne transferje. Harz IV je vnesel strožjo ureditev za nemške državljane, še bolj pa seveda za državljane EU in druge nenemške državljane. Prejemniki pomoči so dolžni v določenem času najti službo, »jobcenter« pa jim lahko tudi dodeli »službo za evro na uro« oziroma 400 evrov na mesec. Zanimiv je podatek, da Harz IV sicer plačuje najemnino prejemnikom socialne pomoči, a le pod pogojem, da drugi družinski člani ne zaslužijo dovolj in da najemnina ni previsoka. Sicer je jobcentru zakonsko omogočeno, da prejemnike socialne pomoči vrže iz stanovanja, v zameno pa jim najde cenovno ugodnejše stanovanje, ki je seveda na mestnem obrobju oziroma v revnih soseskah s slabo infrastrukturo. Gre za praktično uzakonjenje gentrifikacije in napredovanje urbanih tehnik gospostva, ki pritegnejo predvsem tuje naložbe.

Velik preobrat v ureditvi nemškega gospodarstva se je zgodil tudi na ravni politike plač in kolektivnih pogodb. Če vzamemo določanje višine plač v javnem sektorju, na primer za učitelje, vzgojitelje, medicinske sestre, so v zadnjih desetih letih plače ostale na enaki ravni kljub gospodarski rasti in inflaciji. Te razmere kažejo na relativno šibkost oziroma na neko stopnjo razredne kolaboracije glavnih sindikatov, ki so se večinoma sprijaznili z reformami kapitala in vladajočo Schröderjevo politiko, ki jih je kasneje prevzela in še zaostrila Angela Merkel. Namesto klasičnega sindikalnega boja za zviševanje plač oziroma izboljšanje delovnih razmer je bil sklenjen razredni kompromis z obljubo večje zaposlenosti. Resda je stopnja zaposlenosti ostala razmeroma visoka, a je zaradi nizkih plač pomenila tudi hud pritisk na nižje srednje sloje in mlade ter seveda na migrantsko delovno silo, ki se je začela množičneje priseljevati v Nemčijo, kjer je bila rast prebivalstva izredno nizka oziroma negativna. Varčevalni ukrepi so tako povzročili počasno demontažo socialne države in vse večjo revščino, za kapital pa so pomenili izboljšanje konkurenčnosti celotnega nemškega gospodarstva glede na druga gospodarstva v EU. Zaradi industrijskih zmogljivosti in izvozne naravnanosti je Nemčija unovčila socialni damping in kot največje gospodarstvo izdatneje pritisnila na svoj delavski razred, s krizo pa tudi na delavske razrede drugih držav. Kriza delavske politike in njenih domnevnih predstavnikov se je v Nemčiji začela že leta 2002, čeprav prave gospodarske krize takrat sploh ni bilo.

Kaj nam pove podatek, da se je v Nemčiji delež tistih, ki živijo pod pragom revščine, do leta 2013 povečal že na 16 odstotkov, in to čeprav je država ves čas v konjunkturi?

Po realnem intenziviranju krize v EU po letu 2008 je nemško gospodarstvo kljubovalo krizi, ker je država sama že prej zaostrila kapitalistično izkoriščanje delavstva. Prav tako je Nemčija prek razvejenega sistema bank tik pred krizo podelila vrsto poceni posojil, ki so jih države z obrobja v času krize morale vračati z višjimi obrestnimi merami in ne glede na izredno slabe gospodarske razmere (dolžniška kriza).

A to še ni vse. Nemčija je bila vse do letos ena redkih držav v EU, ki niso zagotavljale minimalne plače. Evropska krizna konjunktura in odsotnost minimalne plače pojasnita podatek, da se je brezposelnost v Nemčiji z osmih odstotkov leta 2010 zmanjšala na pet odstotkov leta 2014. Minimalno plačo so šele zaradi dolgoletnega pritiska levih sil in vladnih socialdemokratov – ki so leta 2014 vstopili v vladajočo koalicijo CDU-CSU Merklove – leta 2015 začeli uvajati v poklicih, kjer imajo delavci pogodbe o redni zaposlitvi. Vladni načrt je leto 2017 določil za leto, ko naj bi v večini panog z rednimi zaposlitvami zagotavljali tarifo 8,5 evra na uro, kar v nemških razmerah – zlasti v bogatejših delih države – komaj zadošča za uvrstitev nad prag revščine. Prav tako režim minimalne plače ne velja za samozaposlene, prekarne ali vse tiste delavce, ki imajo pogodbe za določen čas. Še več, kratkoročna pripravništva in še nekatere zakonske luknje napovedujejo možnosti ovinka, s katerim se bo mogoče izogniti zajamčeni minimalni plači.

Nemška vladajoča politika tako še naprej znižuje »stroške dela«, kar se kapitalistični strani zdi najlažji način za povečevanje dobička, za delavsko stran pa je to žuganje s prstom (če ne boste pridno in tiho delali, vas čaka še hujše zategovanje pasu) in vse ostrejše tekmovanje med delavci, pri čemer so po zgledu krepitve desnega populizma posebno mesto v »razrednem sovraštvu« dobili prebežniki, migranti in islam. Kulturalizacija in premestitev razrednih antagonizmov je strategija, ki ni posebej nova – je pa šele na podlagi tega dogajanja mogoče razumeti vzpon skrajno desnih pobud. Nemčija je doživela vzpon AfD (Alternative für Deutschland), ki zagovarja močno in neoliberalno gospodarstvo za Nemčijo za Nemce, ki mora izstopiti iz evroobmočja, hkrati pa se krepijo skrajno desna populistična gibanja, na primer Pegida. Ta vse bolj mobilizira huliganske in neonacistične skupine, ki protestirajo v obrambo vrednot Zahoda.

Težava z nemškim modelom varčevanja je, da ne le ne more delovati v Evropi – druga gospodarstva nimajo zadostnih industrijskih zmogljivosti, niti niso izvozno naravnana –, pač pa ne deluje niti v Nemčiji. Socialne posledice takšne politike so jasne: na eni strani revščina, na drugi ekstremizacija skrajne sredine.

Preboj nemškega gospodarstva koristi finančni viziji Evrope, prostemu pretoku kapitala in bogatenju maloštevilnih. Ko bo torej naslednjič kdo omenil uspešnost nemškega modela, se velja spomniti izžemanja nemškega delavskega razreda, ki se je začelo že leta 2002.