Gnoj je zlato ...

Obstajajo krvne banke. Obstajajo banke matičnih celic. Obstajajo banke sperme. In po novem obstajajo tudi banke človeškega blata. Posamezniki v ZDA, ki opravijo zahtevne medicinske teste, lahko z rednim oddajanjem vzorcev zasebnim bankam zaslužijo tudi po nekaj tisoč evrov na leto.

V črevesju polnoletnega človeka je več kot 100 bilijonov bakterij. Celic črevesne flore je desetkrat več kot celic v človeškem telesu. In človeško blato je vzorec naše črevesne flore. Šestdeset odstotkov mase iztrebkov pomenijo bakterije. Te v črevesju skrbijo za ravnovesje. Uravnavajo presnovo hranil, vplivajo na imunski sistem, preprečujejo dostop vsiljivcem.

Če se ravnovesje poruši, se lahko pojavijo težave, od lažjih prebavnih težav do smrtno nevarnih zapletov. Vse bolj postaja jasno, da je sestava črevesne flore ključnega pomena za človekovo zdravje. To, da si pri manjših težavah pomagamo s probiotičnimi bakterijskimi kulturami, je postalo že nekaj vsakdanjega. A ko gredo stvari zelo narobe, so ti bolj kot ne pljunek v morje. Takrat človek potrebuje bolj »sistemski« pristop. In presaditev črevesne flore zdravega človeka, največkrat bližnjega sorodnika, v črevesje obolelega postaja vse bolj uveljavljen način zdravljenja.

Prvi mejnik

Ljudje imajo po dolgotrajnem zdravljenju z antibiotiki oslabljen imunski sistem in med drugim postanejo dovzetni za okužbo črevesja z bakterijo Clostridium difficile. Gre za zelo trdovratno bakterijo, ki se pred antibiotiki lahko skrije tako, da tvori spore. Ko zdravilo pobije vse njene konkurente, ki so ji preprečevali prekomerno razmnoževanje, pa se hitro razraste. Okužbo standardno zdravijo z dodatnimi antibiotiki. In vse pogosteje se dogaja, da zdravljenje ni učinkovito. Danes imajo zdravniki na voljo še eno orožje – fekalno transplantacijo. Izkazala se je za izjemno učinkovito. Uspešna je v več kot 90 odstotkih primerov zdravljenja ponavljajoče se okužbe s Clostridium difficile. To je za zdaj tudi edina indikacija, pri kateri o učinkovitosti fekalne transplantacije ni več dvoma.

Kljub temu da se metoda zaradi neizpodbitne uspešnosti v zadnjih letih hitro širi po vsem svetu, je v Sloveniji, vsaj uradno, za zdaj še nismo uvedli. »Prepričana sem, da so v kakšni slovenski bolnišnici že izvedli kakšen neuraden poskus,« pravi dr. Maja Rupnik, vodja oddelka za mikrobiološke raziskave v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, sicer pa ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za bakterijo Clostridium difficile. Pričakuje, da bo metoda kmalu postala aktualna tudi pri nas. »Glede na to, da se število okužb s Clostridium difficile v zadnjih letih pri nas povečuje in da se povečuje tudi število hujših okužb, bomo vsekakor morali kmalu uvesti tudi to obliko zdravljenja.«

Kljub temu da se metoda zaradi neizpodbitne uspešnosti v zadnjih letih hitro širi po vsem svetu, je v Sloveniji, vsaj uradno, za zdaj še nismo uvedli.

Največ okužb s Clostridium difficile zdravijo na ljubljanski Infekcijski kliniki. A kot pravi namestnica predstojnika klinike dr. Tatjana Lejko Zupanc, za zdaj enostavno še ni bilo potrebe po uvajanju. »Postopek poznamo, razmišljali smo že v tej smeri, a se še nismo odločili poizkusiti, saj je ponovitev okužb zelo malo.«

Problem pa je, pravi, da Infekcijska klinika nima zmogljivosti – niti prostorov niti opreme – za izvedbo te metode.

»Tehnično smo na našem oddelku transplantacijo sposobni izpeljati,« se »ponudi« dr. Rok Orel, predstojnik kliničnega oddelka za gastroenterologijo, hepatologijo in nutricionistiko na Pediatrični kliniki. »Sam poseg niti ni tako zahteven. Najzahtevnejši del je izbor ustreznega darovalca. Opraviti mora številna testiranja, da se prepreči prenos morebitnih bolezni.«

Po mnenju Maje Rupnik v Sloveniji metoda še ni bila vpeljana predvsem zato, ker povpraševanje bolnikov še ni dovolj veliko. »Tako je bilo tudi v večini drugih držav – zdravniki in zdravstveno osebje, ki naj bi postopek izvajali, so zelo zadržani, postopek je bil večinoma uveden zaradi pritiska bolnikov.«

To, da zdravniki glede na lastnosti metode nad njo večinoma niso najbolj navdušeni, je razumljivo. Ko so študirali medicino, si verjetno nihče ni predstavljal, da bo moral kdaj s kuhinjskim mešalnikom mešati drek. A kot pravi dr. Tatjana Lejko Zupanc, so rezultati prepričljivi. »Nikakor te metode ne odklanjamo in se je ne otepamo, a za zdaj ni bilo kakšne resne potrebe, da bi zadevo spravili v pogon.«

Naredi sam

Potencialne koristi fekalne transplantacije se ne končajo pri zdravljenju črevesnih bakterijskih okužb. Zdravniki so namreč večkrat opazili, da so se po izvedbi postopka pri bolnikih poleg okužbe umirile tudi številne druge bolezni, od kroničnih vnetnih črevesnih bolezni do diabetesa ter celo multiple skleroze in depresije. Trenutno potekajo številne klinične raziskave, ki preučujejo učinkovitost fekalne transplantacije za zdravljenje cele vrste različnih bolezni. »Tudi mi smo že razmišljali, da bi s presaditvijo poskusili pri katerem od naših bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo, pri katerih so druge oblike zdravljenja manj uspešne,« je povedal Rok Orel. »Je pa v takih primerih glede na objavljene raziskave pričakovani uspeh transplantacije precej manjši .« Rezultati namreč nikakor niso tako prepričljivi in vsesplošno pozitivni kot pri zdravljenju okužb s Clostridium difficile. »Poročajo tudi o precej hudih reakcijah pri nekaterih bolnikih. Zato bi o taki obliki zdravljenja razmišljali le pri bolnikih, pri katerih niso bile uspešne druge, običajnejše oblike zdravljenja.«

Informacije o potencialni učinkovitosti fekalne transplantacije pri širokem spektru bolezni so v kombinaciji z relativno preprostostjo postopka številne ljudi napeljale k temu, da poizkusijo kar sami.

A duh je v nekaterih državah že ušel iz steklenice. Informacije o potencialni učinkovitosti fekalne transplantacije pri širokem spektru bolezni so v kombinaciji z relativno preprostostjo sicer precej ogabnega postopka številne ljudi napeljale k temu, da poizkusijo kar sami. Na internetu je mogoče najti natančen nakupovalni seznam in navodila za »naredi sam« fekalno transplantacijo. Podatkov, da bi se to dogajalo tudi v Sloveniji, nimamo, tudi hitro spletno iskanje ne daje slutiti, da bi se slovenski bolniki odločali za to.

Jasno pa je – ljudje s hudo boleznijo bodo v upanju na ozdravitev poskusili vse, še tako neverjetne načine zdravljenja. Sploh če je optimizem zaslediti tudi v znanstveni skupnosti. Verjetno pa to kljub temu ni pametna odločitev. Neznank in morebitnih tveganj je še vedno preveč. Še takrat, ko darovalec prestane najrazličnejša testiranja, se lahko pojavijo neželeni učinki. Če ima na primer darovalec prekomerno telesno težo, se lahko po transplantaciji zredi tudi prejemnik, ki prej s postavo ni imel težav.

Megaprobiotiki

Iskanje idealnega darovalca je ena najtežjih nalog, s katero se srečujejo zdravniki. »Črevesna mikrobiota je zelo kompleksna, sestavljena iz tisočev različnih mikroorganizmov. Problem je, ker še vedno nimamo definicije zdrave mikrobiote, definicije najboljše možne sestave črevesne flore. Sestava je lahko pri popolnoma zdravih ljudeh zelo različna,« pravi Rok Orel.

Fekalna transplantacija, kot jo poznamo danes, verjetno ne bo imela dolgega življenja. »Razvoj gre v smeri varnejših in laže sprejemljivih alternativ, v smeri koktajla, ki vsebuje nekaj deset izbranih sevov bakterij. To, kar počnejo danes, je verjetno nekakšna primitivna predstopnja.«