Vlado Miheljak: Pretočnica

Lucidne kolumne Vlada Miheljaka sem vedno rada brala. Pravzaprav jih še vedno, čeprav se mu zapišejo pritlehni zdrsi praviloma vselej, kadar gre za Združeno levico ali katerikoli njen del. TRS in DSD ga mučita, odkar se nista želela solidarnostno pretočiti v neko Miheljaku bližnjo stranko, ki se je za državnozborske volitve povezala s SD, saj je po besedah njenega ugledno pretočnega prvaka iskala vlak za državni zbor, in ji je SD kot lokomotiva vzbujala več upanja kot Združena levica. Na koncu je njegova protežiranka zgrešila ciljno postajo in mimogrede presenetljivo učinkovito sesula svojo solidarno gostiteljico - vlačilko, navzlic domnevnemu obvladovanju narcisizma malih razlik. Pa bodimo pošteni. Pretok med strankami Združene levice je za okolje mnogo manj nevaren, kot je bil pretok kadra LDS v njegovo stranko.

Da ne bo goebelsijansko nabijanje neresnice Miheljakova alkimija le-to spremenila v nekaj, kar ni, navajam svojo resnično izjavo o sporu z Rudanovo. Glasila se je: »Očitno v njenem svetu poslujejo drugače«. Nanašala se je na njeno spletno kolumno z naslovom »Kakav DDV, molim vas?«, kjer piše, da nikoli v življenju ni plačala DDV-ja, ne za honorarje od prodaje svojih knjig, ne za gradbena dela, ne za drage obleke priznanih oblikovalcev, katerih je menda polna njena omara. Dejstvo, da se na te izjave ni oglasil pri njej noben organ, na primer USKOK, dokazuje, da v njenih krajih res delajo drugače. Ali je to bolje ali slabše, ne vem, toda definitivno je drugače. In to je bila srž najinega spora. Nikoli ni bilo vprašanje: honorar plačati-nakazati ali ne, temveč: KAKO ga plačati-nakazati. Sploh pa jaz z gospo nisem imela sklenjene nobene pogodbe in je vse potrebno hranil njen slovenski zastopnik g. Hribar.

Miheljak reciklira izmišljeno izjavo (domnevno nacionalistično), ki je ni preveril, in ki je nikoli nisem izrekla, saj takih v mojem besednjaku ni. Zato tudi DSD in TRS nista reagirali na pisanje v časopisu Finance. Zaradi povzemanja in ponavljanja izmišljotin v stilu neke skrajno desne stranke in zaslepljenosti z osebnimi zamerami bi Miheljakovo pisanje bolj sodilo v trobila taiste skrajno desne stranke kot na strani Mladine. Ampak to je že izziv uredniških politik in ne moj osebni.

Sem veliko premalo časa v politiki, da bi ponotranjila kruto dejstvo, da mediji niso (samo) prijazni, temveč bolj ko ne krvoločni, da moram presneto paziti komu, kdaj in na kakšen način dajem izjave, in da moram dosledno zahtevati avtorizacijo, da ne bi prišlo do takšnega potvarjanja. Predvsem pa, da bi razumela, kako mi lahko v isti sapi očitajo mehki »ć« v priimku, jugonostalgijo in domnevni slovenski nacionalizem.

Sapienti sat!