Čas za sojenje

Dopisovanje z gospodom Krivicem postaja naporno. Gospod očitno misli: kdor ima zadnjo besedo, ima tudi prav. In piše naprej. In še naprej zanika, da mi je podtaknil, da jaz ne bi upošteval odločitev ustavnega sodišča (US). Pa mi je podtaknil. Tokrat še bolj poudarjeno govori tudi o potrebnem spoštovanju sodišč.

No, poglejmo, kako je s spoštovanjem sodstva, ki ga tako brezkompromisno zahteva, pri Krivicu samem.

V zadevi Patria je takoj po sodbi prvostopenjskega sodišča na vprašanje Dela, kaj misli o njej, odgovoril, da »sodbe v celoti zdaj ne utegnem brati, ker imam preveč drugega nujnega dela«. Potem pravi, da po njegovem mnenju to, zaradi česar so Janšo obsodili, ni dokazano. Nekateri dvomi ostajajo nerazjasnjeni, v dvomu pa je treba obtoženca oprostiti. Nato je še dodal: Če je v sodbi (ki je v celoti ni prebral, opomba J.L.) vsak razumen dvom o Janševi krivdi odstranjen, če se torej motim, pa bodo o tem še razsojala najvišja sodišča.

Človek lahko samo osupne: natančni, visoko profesionalni, nadstrankarski, pravični pravnik Matevž Krivic v najodmevnejšem poosamosvojitvenem sojenju obsodilni sodbi Janše oporeka – ne da bi ustrezno sodno odločitev prebral. Tudi če dodaja, da bodo o stvari, če se sam moti, odločala druga najvišja sodišča, si je hujšo neprofesionalnost težko misliti. Bi pač molčal, dokler ne prebere vsega. Je res tako nujno, da pri priči javno nastopi, je ta gon res nepremagljiv? Govori torej na pamet, po občutku, saj ne napravi osnovnega – ne prebere, kar bi moral.

Podobno držo kaže Krivic tudi v kasnejših fazah postopka, npr. takrat, ko s pozicije vsevednega nadpravnika piše, da v sodbi obstaja „huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja“. S tem sebe razglasi za lastnika najbolj veščih pravniških oči, sodnike, ki se s kazenskimi zadevami ukvarjajo vse življenje in se v svojih sodbah obrazloženo sklicujejo na dosedanjo sodno prakso v podobnih zadevah, pa posredno razglaša za nevedneže.

To je daleč od spoštovanja sodstva, h kateremu Krivic poziva vse druge. Drugi citat kaže - ob iskrenem spoštovanju njegovih siceršnjih zaslug - na oholost. Prvi (»sodbe v celoti zdaj ne utegnem brati, ker imam preveč drugega nujnega dela«) pa, bogpomagaj, na luftarstvo.

P.S. Ni čudno, da gospod ni bral ali pa je bral po svoje tudi moje odgovore.