Le soline so ostale

Sečoveljski Muzej solinarstva – muzej s 25-letno tradicijo, več kot deset tisoč obiskovalci na leto in željo, da bi se prerinil na Unescov seznam svetovne dediščine, je po tednu mirovanja v torek, 7. aprila 2015, vrata za štiri ure odprl s prostovoljskimi silami in sporoča, da bo tako ravnal tudi v prihodnje. Kaj se dogaja?

Na ministrstvu za okolje in prostor, ki bi moralo delovanje muzeja podpreti z zneskom pičlih 19 tisoč evrov, pravijo, da denarja ni in da se pomena muzeja sicer zavedajo, vendar pa krčenje proračunskih sredstev za pokrivanje programskih stroškov vseh zavarovanih območij po Sloveniji, z delovanjem Krajinskega parka Sečoveljske soline vred, kliče k maksimalni racionalizaciji.

Tragikomedija o odnosih med Muzejem solinarstva in ministrstvom za okolje in prostor korenini v tem, da je muzej za vzdrževanje in delovanje več kot zadostno skrbel sam – s pobiranjem vstopnine ter pridelavo in trženjem soli na muzejskem polju je na leto prislužil od 35 tisoč do 70 tisoč evrov –, dokler ni okoljsko ministrstvo pobiranja vstopnine in solinarske dejavnosti prepustilo Solinam, d. o. o., v zameno pa muzeju obljubilo 25 tisoč evrov na leto za stroške upravljanja in vodenja. Nato je denar nenadoma izginil, namesto njega pa je vzniknila inovativna, a vprašljiva rešitev za nastalo težavo: »In sicer, da odprtje Muzeja solinarstva štiri ure na dan neposredno zagotovi upravljavec parka.« Skratka, Soline, d. o. o.

Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran, ki upravlja Muzej solinarstva, je v pismu okoljski ministrici Ireni Majcen poudaril, da se mu zdi ta predlog docela neuresničljiv. »Zelo se čudimo,« je zapisal, »da ministrstvo predlaga in zagovarja prevzem muzejskih zbirk s strani nepooblaščenih delavcev neke gospodarske družbe.« Pri tem ni pozabil omeniti, da Krajinski park Sečoveljske soline ne samo da ni javni zavod ali muzej, temveč je upravljanje tega parka prepuščeno gospodarski družbi Soline, d. o. o., ki je v stoodstotni lasti Telekoma. »Kaj to pomeni s pravnega vidika, prepuščamo pravnikom, kaj to pomeni z družbenega in političnega vidika, prepuščamo politikom,« je še pristavil.

Delavci javnega zavoda so si edini, da predlagana rešitev grobo posega v strokovno avtonomijo muzeja in da je še posebej nedopustno, da se take kršitve dogajajo ob podpori državnih organov, ki bi morali biti po definiciji zavezani varovanju javnega interesa.

Na naše poizvedovanje je Juri opozoril še na nekaj skrb zbujajočih podrobnosti, kot je na primer ta, da je stanje v solnem fondu, odkar je iz rok muzeja prešel v upravljanje Solin, d. o. o., skrb zbujajoče, saj naj se rednemu vzdrževanju nihče ne bi posvečal, še bolj skrb zbujajoče pa je to, da pogled na Supervizor pove, da pravni subjekt Krajinski park Sečoveljske soline ne obstaja, obstaja samo gospodarska družba Soline, d. o. o., ki jo okoljsko ministrstvo izdatno financirana, muzejska dejavnost pa hira.

To, je pripomnil Jurij, če drugega ne, zgovorno priča o odnosu države do kulturne dediščine. Namignil je še, da je morebiti napočil čas, da se v vse skupaj poglobi komisija za preprečevanje korupcije.

Pri tem velja poudariti, da je rezanje sredstev za upravljanje Muzeja solinarstva samo ena od številnih nerazumnih odločitev ministrstva za okolje v zvezi s Sečoveljskimi solinami, ki jo je trasiral januarski odlok inšpektorata za okolje in prostor o zaprtju mostu čez Jernejev kanal, zaradi česar se je pritok obiskovalcev solin zmanjšal za polovico, hkrati pa jim je pridelal 40 tisoč evrov stroškov za pomožno brv. Ta znesek se bo pred koncem leta zvišal na 300 tisoč evrov, kolikor stane popravilo mostu, s katerim naj ne bi bilo nič narobe.

Vsa zgodba še ni dobila epiloga, a zbuja nelagoden občutek, da bodisi nekdo ne ve, kaj dela, ali pa ravno nasprotno – zelo dobri ve, kaj dela, le da je na tem nekaj sumljivega …