Partijska etika

»Predsednik vlade ocenjuje, da je kandidatka za novo ministrico pri svojem dosedanjem delu pridobila bogate izkušnje tako na področju izobraževanja kot na področju povezovanja izobraževalnega procesa s potrebami v gospodarstvu.« To je bilo uradno sporočilo kabineta predsednika vlade Mira Cerarja, ko je za ministrico predlagal Klavdijo Markež, do izvolitve za poslanko direktorico Ljudske univerze Ptuj. Njena edina referenca je bil magistrski študij na plačljivi fakulteti za državne in evropske študije, katere kakovost seveda Miro Cerar pozna.

Če ste danes študent pravne fakultete v Ljubljani, ste v težavah – če se nameravate zaposliti v javni upravi. Študenti ljubljanske pravne fakultete se namreč vse težje zaposlujejo v javni upravi, saj imajo v primerjavi s študenti z mariborske, še posebej pa novogoriške zasebne pravne fakultete nižje povprečne ocene, te pa v javnem sektorju vplivajo na oceno kandidata. Ali to pomeni, da so študenti, ki končajo ljubljansko pravno fakulteto, slabši kadri? Seveda ne. Ljubljanska pravna fakulteta, s katere prihaja tudi profesor Miro Cerar, je pač razred zase. Nemalo neuspešnih študentov ljubljanske pravne fakultete se danes prešola v novogoriško zasebno institucijo in njihove ocene nenadoma poskočijo. Ta fakulteta dosega »izjemne rezultate«, saj njeni študenti hitreje končujejo študij in imajo višje povprečje ocen.

A to o kakovosti diplomantov ne pove nič. Poklicali smo tri večje in ugledne odvetniške pisarne. V nobeni nimajo zaposlenega niti enega diplomanta novogoriške zasebne pravne fakultete. In tudi v prihodnje ga ne nameravajo zaposliti v nobeni, saj menijo, da njihovo znanje ni zadovoljivo. Prav tako v nobeni ne bi zaposlili magistra s fakultete za državne in evropske študije.

In po odstopu predhodnice ministrice Markeževe, Stanke Setnikar Cankar, res ni več nobenega dvoma, kaj je bil namen vseh tovrstnih študijev: z nižjimi standardi k sebi pritegniti študente in tako pobrati denar iz izobraževalne dejavnosti. Dejansko so prakso vzporednih lažjih študijev začeli v javni upravi, še posebej na upravni fakulteti, ko jo je vodila Setnikar Cankarjeva. Prva naloga novega ministra ali ministrice bi morala biti demontaža tega nepopisnega blefa, ki je po vsebini isto kot zavarovalnica Vzajemna na področju zdravstvenega zavarovanja. Gre pač le za obešanke na finančne tokove države, v kateri vsi sodelujoči molčijo. Bi to lahko naredila Markeževa? Seveda ne, saj je bila tudi sama del tega.

Poklicali pa smo še nekaj kolegov profesorja Mira Cerarja s pravne fakultete v Ljubljani. Nihče izmed njih ne želi govoriti javno, ker kljub vsemu te fakultete vodijo njihovi kolegi. A vsi dajo jasno vedeti, da gre za fakultete, ki so najprej profitni centri, potem pa izobraževalne institucije, vse imajo tudi svoj politični repek v čas ustanovitve. Fakulteta za državne in evropske študije je nastala v času vlade Andreja Bajuka leta 2000, novogoriška zasebna pravna fakulteta pa v času Janševe prve vlade. Obe sta ob ustanovitvi naleteli na ogorčen odziv strokovne javnosti. Nato so jima njima naklonjeni vladi podelili koncesijo, na podlagi katere še danes tako od države kot na trgu kujeta denar. Formalno ni med resnimi fakultetami in tovrstnimi profitnimi centri na področju izobraževanja nobene razlike, diplome so enako priznane. In današnji politični razred je s temi fakultetami močno povezan, mnogo jih je do naziva prišlo na njih. In tudi ta vlada je raje zarezala v subvencioniranje socialnih stanovanj, kot bi se lotila teh fakultet, ki denar pridobivajo zaradi državne koncesije za opravljanje dejavnosti. Če ne to, kaj pa potem je sistemska korupcija?

A vrnimo se k imenovanju Klavdije Markež za ministrico za izobraževanje, znanost in šport. Kot že ime pove, gre za resor, kjer se minister srečuje z najbolj izobraženimi v državi, s strokovnjaki, predvsem pa s področjema – izobraževanjem in znanostjo –, ki sta bistvo razvoja vsake države. V vseh vladah so to mesto zavzemali vodilni kadri in malodane vsi so se pred tem ukvarjali z izobraževanjem (in bili tudi sicer izrazito prepoznavni). Res ni v celotni Sloveniji enega resnega strokovnjaka za izobraževanje, zaradi česar je moral Cerar poseči po takšnem kadru, vnaprej vprašljivem, kot je Markeževa – tudi če ne bi prišlo do razkritja, da je bila njena magistrska naloga plagiat?

Poglejmo samo najbolj javno izpostavljene strokovnjake, ki bi jih lahko Cerar povabil v vlado, pa je raje izbral Markeževo. Lahko bi povabil dr. Ljubico Marjanovič Umek z ljubljanske filozofske fakultete, mednarodno uveljavljeno strokovnjakinjo za izobraževanje z izjemno strokovno biografijo. Ali pa državno sekretarko na ministrstvu Andrejo Barle Lakota, doktorico socioloških znanosti, ki je bila v svoji karieri zaposlena na zavodu in uradu za šolstvo, bila direktorica urada na ministrstvu za šolstvo, je habilitirana predavateljica in šolsko področje res obvlada. Lahko bi k ministrovanju povabil tudi dr. Janeza Kreka, dekana pedagoške fakultete, profesorja filozofije edukacije, ki se na najvišji ravni ukvarja s pedagoškim študijem. Ali pa dr. Mojco Šebart Kovač s filozofske fakultete, prav tako izjemno strokovnjakinjo za izobraževanje in pedagogiko. Ali pa na primer direktorja zavoda za šolstvo dr. Vinka Logaja. Našteli smo res najbolj znane strokovnjake s področja izobraževanja, ki jih prvi minister ni videl na tem mestu. A kadrovski bazen je na tem področju neprimerno širši. Kaj ima torej Markeževa, česar strokovnjaki nimajo?

In če spregledaš, da si se odstranjevanja elite lotil tako, da ustvarjaš novo elito? Ni dobrega in slabega klientelizma – obstaja zgolj klientelizem.

Oglejmo si še nekatere druge kadrovske poteze. Kandidat SMC za gospodarski resor je bil sprva ekonomist Ervin Pfeifer, a je zaradi vprašljivosti odstopil, nato je bil za ministra imenovan podjetnik iz Krškega, prej zaposlen v DZS, Jožef Petrovič. A Petrovčič je odstopil kmalu za tem, ko so mediji razkrili, da je sodeloval pri kartelnem dogovarjanju pri prodaji pisarniškega materiala državi. Potem je gospodarski minister postal Zdravko Počivalšek, direktor Term Olimia, ki se prav tako kot njegova predhodnika v tem kadrovskem nizu ni nikoli ukvarjal z ekonomsko politiko. In kaj je skupno vsem naštetim?

So člani Stranke modernega centra. Vsem tem vprašljivim kadrovskim potezam je skupno, da je šlo za izrazito strankarsko izbiro. Pa ne trdimo, da morajo biti ministri avtomatično doktorji znanosti: morajo pa obstajati kot akterji na svojem področju. Enostavno morajo imeti izkušnje, znanje, vednost.

Seveda je jasno, da poskuša vsaka vladajoča stranka, sploh če je nova, na ministrske položaje postaviti vidne člane stranke. S tem se oblikuje njena podoba, se gradi – ne nazadnje ne more nobena stranka na dolgi rok obstati, če ima le enega vidnega člana, pa četudi je najbolj priljubljen človek v državi. V tem smislu je ravnanje Cerarja in SMC seveda logično. A da je še bolj pomembno, da ministrske položaje zasedajo strokovno močni ljudje, se je zavedal tudi Cerar, ko je svojo ekipo šele sestavljal. Za ministra za finance je postavil dr. Dušana Mramorja, nespornega strokovnjaka za finance. Za ministra za pravosodje je izbral dr. Gorana Klemenčiča, spet nespornega pravnika. Enako velja za zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc. Nekako se je torej zdelo celo, da Cerar ravna nasprotno: da tudi zanj ni dovolj, da je kdo član stranke, ampak da je najprej strokovnjak. A takoj po prevzemu vlade in z vsakim mesecem vladanja so se stvari začele obračati. Nenadoma so vsi, ki na svojih področjih kaj pomenijo, avtomatično začeli veljati za ljudi »prejšnjih časov«. Noben novo-

imenovan človek nima več prepričljive biografije, vsi so najprej novi, nepopisani listi, to je najvišje merilo – in člani SMC. Kako se je torej zgodilo, da je Miro Cerar, ki je na oblast prišel prav s poudarjanjem, da so se stranke zažrle v vse pore države, da je treba ustaviti strankokracijo, nenadoma popolnoma spremenil svoja prepričanja? Zakaj mu nenadoma toliko pomeni, da prihajajo na funkcije ljudje iz njegove stranke? Mar ni bilo to merilo pokojne partije? Mar ni bilo to največje razočaranje že po prvih večstrankarskih volitvah – to logiko je takrat najbolj prostodušno ubesedil prvi predsednik ljudske stranke Ivo Oman z besedami: »Ni važno, da je pismen, važno, da je naš.« In ne nazadnje: mar ni bil to eden največjih problemov v času obeh vlad Janeza Janše, da so bili na funkcije lahko imenovani le ljudje s partijskimi knjižicami, predvsem knjižico največje SDS? Mar ni Cerar tudi sam hodil na proteste proti strankokraciji?

Cerar vedno znova, ko predstavlja ministrske kandidate, poudarja, da gre za novo osebo v politiki. Če zadevo pogledamo z druge strani, pa ne gre le za nove ljudi, ampak bi temu lahko rekli kar tiha lustracija: kot je namreč očitno, je zdaj postal kakršenkoli stik s politiko pred dnem imenovanja Cerarjeve vlade nekakšen sramotni madež. Cerar kot premier namreč izrazito pazi, da nobeden od kandidatov ni imel s politiko pred imenovanjem njegove vlade nič. Po vsebini je to lustracija. Zadeve se tako lahko pripeljejo do absurda, saj na koncu ni več pomembno, katera vlada je bila na oblasti, ni pomembno, kaj je ta človek dejansko počel, v trenutku, ko je merilo neomadeževanosti s politiko prvo merilo, so vsi močnejši kadri v državi izločeni. Mar ni to celo bolj radikalno, kot je bilo na primer pri Janezu Janši, kjer je bilo, zelo površno rečeno, izločenih le pol strokovnjakov?

SMC oziroma predsednik vlade vsa imenovanja, najbolj običajne kadrovske zadeve, ki so seveda stvar njegove individualne izbire, zavija v nekakšne proceduralne opise – ti ustvarjajo vtis, kot da sam Cerar ne bi imel z njimi nič. Dr. Tadej Troha, kolumnist Dnevnika in filozof, je našel za to ravnanje izraz »slepi govor o procedurah«. Ali drugače rečeno: predsednik vlade si ne zagotovi vseh podatkov o kandidatki, očitno se s kandidatko tudi zelo površno pogovori, nato pa o posledicah svojih dejanj govori kot o nečem, kar se je zgodilo zaradi določenih postopkovnih pravil, na katere pa on nima nobenega vpliva. Vedno znova nas poskuša prepričati, da ne gre za vsebino, ampak za proceduralno vprašanje. Imenovanje Markeževe – ki je problematično že brez plagiata – pa je odločitev Mira Cerarja. To kandidatko je izbral Miro Cerar. Izbral jo je zato, ker je bila poslanka stranke in je iz nje hotel narediti prepoznavno ministrico. Izbral jo je zato, ker je hotel strankarskega človeka. Enako velja za Ervina Pfeiferja. Pa za Jožefa Petroviča itd.

Seveda je »slepi govor o procedurah« dejansko izrazito politično ravnanje: je osnova politike Mira Cerarja. Tako Cerarja na primer k prodaji ključnih državnih podjetij zavezuje »mednarodnim institucijam dana obveza k privatizaciji«, kot ponavlja. Kar seveda ni res – slovenska vlada ima namreč pravico svoje odločitve spreminjati. Vse vlade jih in tudi slovenska jih: ta vlada je na primer istim mednarodnim institucijam sporočila, da v letu 2015 ne bo izvedla pokojninske reforme, celo več, napovedala je povišanje pokojnin z letom 2016, v dogovoru s sindikati se je obvezala dvigniti plače ob prelomu v leto 2016 – kar je vse v nasprotju z »mednarodnim institucijam dano obvezo«.

Kaj se je torej zgodilo s Cerarjem, da je začel strankarsko pripadnost tako očitno postavljati na prvo mesto? Res verjame, da bo le tako premagal »elite, ki da so zavladale Sloveniji«? Cerar se je z očitkom, da deluje izključujoče, srečal že nekaj mesecev po prevzemu vlade. Takrat je to zavrnil: »To je res nesmisel. Seveda v politiki ta kategorija naši : vaši obstaja. Še več: obstaja v vseh medčloveških odnosih. Ne nazadnje se tako delimo še glede na to, katero glasbeno skupino kdo posluša. A stranka SMC v slovenski politiki presega te kategorije. Ne popolnoma, tudi mi imamo svojo stranko in svoje simpatizerje, svoj pogled na svet, a pri nas to poudarjamo manj kot vsi ostali. Delitvi naši : vaši se nihče ne more povsem izogniti, moramo biti iskreni. Ampak bistvo moje in naše politike je v tem, da to ostrino delitve omilimo, da presežemo ta razkol, ki so ga ustvarile stranke v preteklih letih.« A če bi to držalo, bi Miro Cerar res tako kadroval? Oziroma: gre morda le za vtis?

Imenovanje Klavdije Markež za ministrico izkazuje Cerarjev dejanski odnos do izobraževanja, še bolj pa odnos do politike. Aroganca politikov ni, da hodijo okoli z dvignjenim nosom, vzvišeni nad ljudstvom: aroganca politika se izkazuje drugače. Tako, da jim je vseeno, kakšen vtis bodo pustili z izbiro ministra, na primer. Da svoje odločitve argumentirajo z rezultatom, ki so ga dosegli na volitvah. Cerar je res eden najbolj vljudnih politikov, kar jih je imela sodobna Slovenija. A biti vljuden ne pomeni biti spoštljiv. Na spoštovanje kot vrednoto Cerar prisega, to pogosto poudari. Na primer junija 2014, pred volitvami: »V Sloveniji smo zdaj na točki, ko moramo politiko bistveno izboljšati, torej za nekaj stopenj dvigniti našo politično zavest in kulturo. Ena od vrednot je zagotovo spoštovanje. V politiki bi moralo biti več spoštovanja do človeka, do družbenih skupin, do političnih konkurentov.« A kakšen signal je dal Cerar celotnemu področju izobraževanja in znanosti, ko je imenoval ministrico, katere edina res močna referenca je bila strankarska pripadnost? Področju, ki mu ne nazadnje pripada tudi sam kot profesor na pravni fakulteti v Ljubljani?

Miro Cerar že ves čas poudarja, da se bojuje zoper tiste, ki naj bi (nam) ugrabili državo. Zato stranka Mira Cerarja ne potrebuje ne ideologije ne usmeritve – ker ima višji cilj, vrniti državo državljanom in prebivalcev, jo iztrgati elitam. In če spregledaš, da si se odstranjevanja elite lotil tako, da ustvarjaš novo elito? Če spregledaš, da počneš ravno tisto, kar se ti je zdelo prej nesprejemljivo? Ni dobrega in slabega klientelizma – obstaja zgolj klientelizem.

Premier je ob prvi omembi Klavdije Markež dejal, da jo bo imenovan za ministrico, če ne bo našel druge, boljše.