Množična kršitev

Novinarsko častno razsodišče je samoregulativni organ, kar pomeni, da so ga ustanovili novinarji, člani Društva slovenskih novinarjev. Ti so del svoje avtonomnosti, svobode prenesli na skupino kolegov, ki presojajo, ali so poročali v skladu z novinarskim etičnim kodeksom ali pač ne. Razsodbe, mnenja razsodišča nimajo neposrednih pravnih učinkov, veljalo pa naj bi, da poskušajo krmariti vest novinarjev in urednikov, ko jih poleg novinarstva zanimajo gledanost, prodaja, klikabilnost, manj pa vprašanje javnega interesa ali družabnega pomena razkritega.

Tako je bilo tudi jeseni, ko se je na spletu pojavil posnetek intimnega odnosa med pedagogoma. Mediji so tekmovali, kdo bo objavil več podrobnosti, objavljali so imena vpletenih, pisali so o tem, kaj delajo javni uslužbenci med delovnim časom, spraševali so učence, predstavnike poklicnih združenj, češ, kaj si mislijo o grehu. Večini medijev je bilo vseeno, kaj pomeni objava na nelegalen način posnetega gradiva, kako bo to vplivalo na vpletene, svojce, šolo, okolico. Posnetek je postal hit na socialnih omrežjih, tarča posmeha radijskih programov. O njem in njegovih posledicah so brez zakrite identitete razpravljali v nacionalni medijskih hiši, tabloidi so vse skupaj pripeljali do absurda, brali smo umazane podrobnosti življenja ljudi, ki jih nismo poznali.Vse skupaj se je končalo s samomorom. Medijski pogrom k razreševanju stiske vpletenih ni vplival na pozitiven način, je pa občinstvo, ki se je naslajalo nad domnevnima ljubimcema, začelo obsojati ravno tiste medije, ki jih je prej z veliko naslado spremljalo.

Mediji so žrtvovali ljudi za »lastne svete cilje«.

Častno razsodišče je razsodilo, da je kodeks kršilo 48 novinarjev in novinark, urednikov, urednic, voditeljev in voditeljic. Gre za Žurnal24, TV Slovenija, POP TV, Planet TV, Kanal A, Svet24, Slovenske novice, PlanetSiol.net, Radio1, Radio Aktual, portala moski.si in moskisvet.si …

Zgodila se je torej množična kršitev etičnih pravil poročanja. Razsodba je bila pričakovana, bolj zlovešči so zagovori tistih, ki so kršili kodeks. Novinarji, uredniki so trdili, da niso razkrivali identitete, »saj so o njej poročali že na Facebooku«, da so hoteli zaščiti žrtve, da so se samo spraševali o verodostojnosti posnetka, ukvarjali naj bi se s kazenskim vidikom zgodbe, zanimale naj bi jih samo moralne norme pedagoških delavcev, niso pretiravali, niso pisali senzacionalistično, niso žalili … Še več, medija, ki sta šla najdlje, Svet24 in Planet TV, na pritožbo nista niti odgovorila.

Gre za prazne izgovore, nič tako javno usodnega se ni dogajalo v učiteljskem kabinetu, kaj šele tako pomembnega, da bi bilo treba nazorno pokazati in objaviti posneto. Šlo je za medijsko gonjo zoper dva anonimna posameznika, katere namen je bil dvigovanje dosega medija, ne pa razkrivanje družbeno relevantnih informacij. Mediji so žrtvovali ljudi za »lastne svete cilje«.

Pretirano? Le dve podrobnosti: ko se je pojavila zgodba, so s TV Slovenija klicali na štajerski konec in od dopisnice zahtevali, naj gre na teren. Kljub temu da so v Mariboru trdili, da ta tema »ne sodi na nacionalni mediji«, so »iz Ljubljane pritiskali in vztrajali«, na koncu pa se dopisnica pod prispevek ni želela podpisati.

Tudi drug primer je povezan z nacionalnim medijem. V tistem času je Bojan Traven, eden izmed slovenskih rekorderjev po ugotovljenih kršitvah kodeksa, še delal na Planetu TV. Ta medij je objavil največ podrobnosti, zavrteli so video, objavili imena, fotografije, nazive pedagogov, lokacijo šole, fotografije s šolskega izleta, vse in še več. Ko so Travna pred meseci v oddaji Studio ob 17h povprašali, zakaj so poročali, kot so, je vehementno odgovoril, da je spolni akt res zasebna stvar, a ker naj bi se dogajal v šoli, ta pa je javna ustanova, se postavlja vprašanje, kdo vzgaja naše otroke. »Mediji ne ustvarjamo dogodkov, pač pa smo ogledalo družbe,« je lahkotno dodal.

Vse, kar govori Traven, je narobe, o družbeni konstrukciji realnosti so sociologi pisali že pred petdesetimi leti. A Traven ni kdorkoli. Pred kratkim je kot posebna okrepitev nove direktorice Ljerke Bizilj prišel na TV Slovenija in pomaga pri prenovi informativnega programa. Kljub mnogim kršitvam novinarskega etičnega kodeksa je dobil dobro, vplivno službo na nacionalni medijski hiši.

Razsodbe novinarskega častnega razsodišča pač niso tako vplivne, kot bi morale biti.