Voluharje je treba nagnati od stečajev

Diplomirani inženir in ekonomist Damjan Burger, direktor mokronoškega podjetja M TOM, ki je leta 2010 nastalo z delavskim odkupom na pogorišču tovarne TOM, v službo ne hodi v obleki in s kravato. Ko smo prejšnji četrtek obiskali podjetje, smo ga našli v proizvodni dvorani, kjer je v kavbojkah in puloverju pomagal pakirati oblazinjeno pohištvo, glavni proizvod podjetja. Razlika v primerjavi s prejšnjo upravo je po besedah Gregorja Povšeta, ki je pet let delal tudi v »starem« TOM-u, očitna. »Prejšnji direktor ni nikoli prišel v proizvodnjo. Burger pa je delaven, pošten, pomaga tudi v proizvodnji, če je treba. Se tudi skregava, vendar si vse takoj poveva v obraz,« pravi Povše, eden izmed desetih delavcev, ki so sodelovali, tudi s finančnim vložkom, pri delavskem odkupu tovarne.

Delavci lastniki v podjetju M TOM so nedavno od »slabe banke«, torej od Družbe za upravljanje terjatev (DUTB), odkupili 4000 kvadratnih metrov velik proizvodni objekt v Mokronogu in si, kot pravijo sami, naprtili posojila do konca življenja. Toda zaupajo vase, podjetje ima jasno razvojno vizijo in seveda inovativne izdelke, s katerimi je prepričalo tudi banke, da so mu posodile denar za odkup proizvodnih prostorov. Direktor Burger, ki navaja pokojnega Steva Jobsa, ustanovitelja podjetja Apple, pravi, da »lahko le tisti, ki se bori, tudi izgubi. Kdor pa se vda, je že vnaprej izgubil. Treba se je boriti. To še ne pomeni, da ti bo uspelo, vendar si vsaj ne boš očital, da nisi niti poskusil. Je pa seveda odvisno, kakšno ceno boš plačal, če ti ne uspe. Zato moraš vedeti, kaj zmoreš, da ne boš še na slabšem, kot si bil prej.«

M TOM je zrasel na pogorišču nekdaj znanega TOM-a, v katerem je bilo pred spremembami politične ureditve zaposlenih več kot 400 ljudi, ukvarjal se je z izdelavo oblazinjenega pohištva, njegova blagovna znamka pa je bila znana po vsej nekdanji državi. Poleg tega so se v podjetju ukvarjali še z opremo za avtomobilsko industrijo, izdelovali so različne izdelke iz kovine in plastike. Po razpadu jugoslovanskega trga se je nekdaj razmeroma veliko podjetje začelo drobiti na manjše družbe in sčasoma je v Mokronogu ostala le proizvodnja oblazinjenega pohištva, v kateri je do stečaja leta 2010 delalo 140 delavcev, ki so proizvajali oblazinjeno pohištvo za nemški trg in bili glavni dobavitelji Adrie Mobila, izdelovalca avtodomov in počitniških prikolic. TOM je po Burgerjevih besedah nato doživel tipično slovensko tajkunsko zgodbo, kajti tedanji lastniki, večinoma direktorji v družbi, so podjetje zadolžili, posojil pa niso zmogli odplačevati. Sledil je stečaj. V M TOM-u pravijo, da je glavni razlog za stečaj nakup pivškega Javorja, saj so imeli nekdanji lastniki prevelike oči in so vse gradili na posojilih, zanemarili pa so obveznosti do dobaviteljev. Ti so »ustavili dobavo surovin in repromateriala, to pa je povzročilo ustavitev proizvodnje«, pripoveduje Burger.

Stečajni upravitelj bi moral imeti možnost v soglasju s sodiščem dati stroje in prostore delavcem v brezplačen najem, če se organizirajo za proizvodnjo in poslovanje.

No, deset delavcev nekdanjega podjetja TOM, med njimi je bil tudi Burger, je začelo že pred stečajem razmišljati, kaj storiti za ponoven zagon proizvodnje in ohranitev blagovne znamke. Ko je delo začela stečajna upraviteljica, so se dogovorili za ohranitev proizvodnje za že naročene in plačane izdelke. Skupina desetih je vabila druge nekdanje sodelavce, naj priskočijo na pomoč pri izvedbi te naloge. Odziv je bil različen, vendar je bil hkrati svojevrsten preskus tega, »komu je mar za podjetje in komu ni. Čeprav so delavci s stečajem veliko izgubili, je najbolj zagnana deseterica zagnala stroje. To je bil ključ do našega uspeha tudi pri odkupu podjetja. Zaupali smo vase, imeli smo tržno zanimiv program in poznali smo kupce, ki so bili zadovoljni s TOM-ovimi izdelki,« pravi direktor Burger. Razočarano pa je pripovedoval o dolenjski Adrii Mobilu, kjer za zagnance iz Mokronoga niso imeli posluha, saj so kar sami kupili stroje za izdelavo izdelkov, ki so jim jih prej dobavljali iz TOM-a.

In kako so se lotili finančne konstrukcije za delavski odkup? Zunanjega investitorja niso iskali, ampak so se dogovorili, da bo vsak od deseterice v povprečju vložil v novo podjetje 1500 evrov, denar pa je izviral iz ravno takrat končanega varčevanja v pokojninskem stebru, iz jamstvenega sklada, iz katerega določen znesek pripada zaposlenim, če gre podjetje v stečaj, in seveda iz prihrankov družin in sorodnikov. Začetnih 8700 evrov, kolikor so zbrali tako, je bilo dovolj za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo. Šivilja Jožica Pust, ki je sedem let delala že v »starem« TOM-u, je denimo, da bi postala solastnica v novem podjetju, vzela bančno posojilo. »Človek mora tudi kaj tvegati v življenju. In ni mi žal, kajti zdaj je čisto druga pesem priti zjutraj v službo. Spijemo kavo, se pogovorimo, sicer pa vsak ve, kaj mora narediti. Če ima kateri pred sabo preveč dela, mu pomagamo. O predlogu za kakšno izboljšavo skupaj premislimo,« z zadovoljstvom razlaga.

Na samem začetku so novi podjetniki stroje in drugo opremo za proizvodnjo najeli od stečajne upraviteljice. Ker pa je v postopku stečaja te stroje na licitaciji kupil zunanji podjetnik, so v M TOM-u morali spet začeti z ničle. Najprej so za 15 tisoč evrov kupili »plotter«, nepogrešljiv stroj za izris slike. Nato še nove profesionalne šivalne stroje, različne pripomočke, vozičke, mize in predale pa so izdelali sami.

Vsi sogovorniki pravijo, da so bila prva leta res težka, danes pa že lažje dihajo. Podjetje, v katerem je 16 zaposlenih, od tega 12 za nedoločen čas, je imelo lani 530 tisoč evrov realizacije, ta pa iz leta v leto raste. In če bo šlo naprej tako, kot jim gre zdaj, se nadejajo, da bodo kaj kmalu lahko zaposlili več ljudi.

V družbi se o vsem odločajo na skupnih sestankih zaposlenih, kjer se najde tudi čas za pobude za boljšo organizacijo dela ali celo za nove izdelke. Sicer pa M TOM ni nastal na zadružnih načelih, ampak je bila od vsega začetka to le skupina delavcev – podjetnikov. »Včasih smo bili zgolj delavci, danes pa razmišljamo in ravnamo vsi skupaj in posamično podjetniško. In vsi imamo enake plače,« pravi direktor Burger, ki tudi priznava, da je delati v novem delovnem okolju v primerjavi s prejšnjim »kot noč in dan. Veš, zakaj delaš. Poleg tega smo zelo fleksibilni. Če si mora kdo vzeti dan ali dva, da obdela vinograd, mu ne delamo težav. Ne more pa dobiti celega tedna.«

Nasprotniki delavskega lastništva strašijo, da delavci lastniki nimajo interesa za naložbe v razvoj, ampak le za plače. Burger opozarja, da so začeli z zajamčenimi dohodki, zdaj pa so s plačami že na povprečni slovenski ravni. Seveda so te vsak mesec odvisne od realizacije. Tistim, ki ne zaupajo v delavsko lastništvo, češ da je ljudem kaj malo mar za dolgoročni razvoj in zato niso naklonjeni naložbam, pa Burger odgovarja, da ljudje pogosto ravnajo tako, »ker imajo premalo informacij in ne živijo s podjetjem, ne čutijo pripadnosti. Danes ’podjetniki’, ki to niso, če ne razumejo delavcev, ampak so tajkuni, iščejo rešitev iz prevelike zadolženosti podjetja le v krčenju delavskih pravic in zniževanju plač. To pa ustvarja slabo razpoloženje med delavci in v takih okoljih jim zares ni mar za prihodnost podjetja.«

Deseterica delavcev kapitalistov v M TOM-u se je torej odločila za le na videz tvegano naložbo v novo tovarno na štiri tisoč kvadratnih metrih. V njej bodo proizvajali in skladiščili tudi poseben ergonomsko oblikovan naslanjač z integriranimi aplikacijami, ki jih bo mogoče povezati z vsemi sodobnimi »gadgeti«, primeren pa je tudi za igranje videoigric na playstationu. O njem Burger ni hotel preveč govoriti, kajti rešitve skrivajo pred konkurenco, saj ga bodo v drugi polovici leta poslali na trg. Pričakovanja so velika.

Pa tudi pričakovanja, povezana z modelom upravljanja, kakršnega imajo v M TOM-u, so velika, to je očitno spoznala Cerarjeva vlada, ki je nedavno pripravila posvet o ekonomski demokraciji. Burger meni, da je za boljše poslovanje v sedanjih slovenskih podjetjih treba več pozornosti nameniti modelom demokratičnejšega upravljanja in se osvoboditi »strahu pred socializmom«. Po njegovem strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to tematiko, preveč zapletajo stvari in si izmišljajo modele, kajti njihovo ravnanje »je takšno kot androidni telefon: več aplikacij imaš, počasneje bo delal, več energije boš pokuril in nazadnje bo vse skupaj crknilo«. Ne vidi rešitve za rast delavskega lastništva v skladih, namenjenih za financiranje delavskega odkupa, kajti »le sanjamo lahko o teh sredstvih«. Za spobujanje delavskega odkupa bi veliko naredili že s spremembo stečajne zakonodaje. »Stečajni upravitelj bi moral imeti možnost v soglasju s sodiščem dati stroje in prostore delavcem v brezplačen najem, če se organizirajo za proizvodnjo in poslovanje, kasneje pa jim omogočiti prednostni odkup teh zmogljivosti. To je bistvo. Le tako bi lahko voluharje, ki bi radi le poceni kupovali podjetja v stečajnem postopku in nato preprodajali, nagnali,« pravi Burger.

Pot, ki so jo v Mokronogu ubrali za oživitev proizvodnje oblazinjenega pohištva, je zanimiva in vredna posnemanja. Na videz je sicer vse preprosto, vendar so potrebni trezen premislek, močna volja in pogum vseh, ki se odločijo hoditi po njej.