In memoriam Janko Zlodre (1949–2015)

Odšel je teoretik, arhitekt, ki ni nikoli projektiral, a je zato veliko vedel o arhitekturi.

“Prav jasnina, sinjina in zvezde so tisto, o čemer (Angel) ne more govoriti, in so tisto, o čemer molči. Toda to ne pomeni, da je za njim ostal zgolj nič. Za njim je ostalo hrepenenje, je ostala iskra upanja. /.../njegovo hrepenenje (upanje) ni hrepenenje po moči, ni volja do moči, ampak hrepenenje po prihodnosti.”

Tako iztrgan citat iz Zlodretovega besedila, ima v nekrologu seveda povsem drug pomen kot v njegovem uvodu v zbornik besedil O Loosu in Wittgensteinu – Oikos in drugo – kjer je Zlodre, poznavalec arhitekture in filmografije, primerjal dva angela – Loosovega in Scottovega (iz filma Blade Runner). Marksist Janko bi se zagotovo jezil ob taki “zlorabi“, da si sposojamo njegovo prispodobo Angela v namen slovesa, in da vse skupaj izpade kot nekakšna pobožna slikanica, ki njegovo metaforo iztrgano iz celote, spremeni v sladkobno sporočilo, vse do te mere, da Zlodre postane hkrati Človek in Angel iz svojega teksta.

Poslovil se je tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma.

Janko Zlodre je študiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo (FA) v sedemdesetih letih in bil član znamenite sobe 25 in skupine RIM. Njegova pot je bila pot arhitekturne teorije in to navkljub temu, da ga sam študij na FA k teoriji sploh ni napotoval, saj je bila teorija skupaj z zgodovino arhitekture bolj ob strani, kot drobiž v študijskem curiculumu. Kljub temu je Zlodre postal teoretik, arhitekt, ki ni nikoli projektiral, a zato veliko vedel o arhitekturi. In ker v Ljubljani ni našel pravega vzora in vira za svoj intelektualni potencial, je pogledal čez meje in našel v Benetkah Manfreda Tafurija, profesorja zgodovine arhitekture in teorije s svetovnim slovesom. Tafurija štejejo kot utemeljitelja marksistične arhitekturne storiografije, pa tudi raziskav beneške, florentinske in rimske renesanse, hkrati ga cenijo kot analitika moderne italijanske in svetovne arhitekture. Zlodre je prevedel Tafurija, knjiga je izšla pri založbi Krt leta 1985, pod naslovom Projekt in utopija. Vzporedno je pisal eseje o družbeni in razredni določenosti arhitekture in veliko prevajal. Razvil je svoj način pisanja s teoretsko ostrino in jezikovno odličnostjo. Študiran človek, zelo razgledan gospod, z obširnim znanjem, pravi svetovljan in kot tak je bil eksplozivna mešanica, kot nekakšen preveč začinjen koktelj za takratno arhitekturno srenjo. Prezahteven in pronicljiv pisec, ki je arhitektom govoril o ideologiji na mestih, tam kjer oni tega nikoli ne bi pričakovali.

Njegov zadnji uradni obisk v Sloveniji je bil v novembru 2012, ko je prišel na predstavitev svoje knjige – Notice o arhitekturi in drugem – ki je izšla pri Založbi /*cf. “Zelo lepo je biti spet v Ljubljani. V prihodnosti si bom privoščil še kakšen izlet, ker takšnega, ki sem ga imel v teh štirih dneh, nisem imel že dolgo časa. Z arhitekturo se več ne ukvarjam, tudi ne pišem več, ... no saj pišem, ampak samo za hec, za mojo lastno zadovoljstvo. No, en del mojega življenja je zagotovo vezan na Ljubljano. Že od otroških let, četudi sem gimnazijo končal v Splitu, se nato vrnil v Ljubljano in vpisal arhitekturo. A jaz nikoli nisem bil arhitekt, vedno sem bil bolj navezan na knjige, manj na risanje. V enem trenutku sem se odločil za to pot, da se posvetim samo pisanju in prevajanju.” V knjigi se je zahvali svojemu dedu Josipu Zlodretu Keferju, zidarju in gradbenemu poslovodji, da ga je neposredno usmeril v študij arhitekture, očetu Božidarju Zlodretu Macanu, da ga je seznanil s filmom in ga vzgojil v filmofila, bratu Jadranu, da mu je pomagal v najtežjih časih in mami Emi Gerdol Zlodre (Tržačanki) za štirijezičnost in pot v svet, zahvalil se je svoji ženi in prijateljicam za vse pogovore in druženja.

V spremni besedi k Zlodretovi knjigi je Miha Dešman zapisal, da po osamosvojitvi, ko je upanje uplahnilo, je Zlodre odšel. “Janko je v Sloveniji odprl teorijo arhitekture in zaloputnil vrata za seboj. V slovenski arhitekturni kulturi je zazevala praznina. Luknja. Kaj se je zgodilo po njegovem nenadnem odhodu? Ali bi bila slovenska arhitektura takšna kot je, če bi on ostal? Ali bi jo s svojimi kritičnm peresom obrnil v drugo smer?” Nikoli ne bomo vedeli. Janko Zlodre je sedaj odšel za vedno.