Maja Novak: Rešimo kite, mamuta in MK!

Pri vprašanju, če gre za utemeljeno dilemo ali pot v pekel, kot ga zastavlja draga kolegica Maja Novak, se bom zadržal samo ob razglabljanju o MK, saj o kitih in mamutih precej premalo vem.

Sodim med tiste naivne člane DSP, ki smo se zdrznili že pred časom, ko je novica o prodaji MK prvič prišla v javnost. V društvu smo sklicali delovni pogovor o tem, ki je med drugim pokazal (če rahlo škodoželjnost, naj MK zdaj plača za svoje neprijazno vedenje do drugih založnikov na Slovenskem, oni se bodo pa že kako znašli, izpustim), da je knjižno založništvo pri nas precej na tleh in da nima kapitalske moči za kakšne smiselne posege v zvezi z MK. Društvo je potem opravilo še precej (neuspešnih) korakov, tako do takratnega ministra za kulturo kot do bančnikov. Na tem mestu ni prostora za podrobnejše opise vseh potez. Dotaknil bi se rad le vprašanj, ki jih v svoji Ihti omenja kolegica Maja.

MK se delno res krmi pri državnih jaslih (pod enakimi pogoji kot številni drugi založniki). V njen okvir sodi tudi Cankarjeva založba. Skupaj, piše Maja kot očitek, dobita več kot 20 subvencij letno vsaka. Osebno se mi zdi tehtnejše vprašanje, kakšne knjige za te subvencije izdajata. Da ob teh knjigah »v javnem interesu« po svoji volji izdajata tudi komercialne, ne vidim posebnega problema. Prav enake možnosti izbire imajo vsi drugi založniki. Dalo bi se celo dokazati, da v obeh založbah komercialne izdaje podpirajo nekomercialne, in ne obratno. Da je MK »pogoltnila« Cankarjevo založbo (bolj pošteno bi bilo reči »kupila«, saj je bila CZ na prodaj), se mi zdi dobro, precej bolje, kot da bi jo kupil Drogerie Markt. Cankarjeva založba je samostojna pravna oseba; če jo računovodsko, logistično, itd. »servisira« MK, se mi spet zdi dobro, saj tako obe zmanjšujeta svoje stroške.

Od slovenske osamosvojitve naprej založništvo pri nas ni več dejavnost posebnega družbenega pomena. Vsi založniki so subjekti na trgu. Dveh stolov ni: vsi morajo zagotavljati pozitivni finančni rezultat v bilanci kot vedo in znajo.

Obračanje na državo – kar počnemo dobronamerni naivni pisatelji (že spet mimogrede: velika škoda je, da mnogih pisateljev, ki so polni dobrih zamisli, ni na občne zbore, ko se o tem govori) - se mi zdi smiselno, saj bi se morda od časa, ko kot solastnica Državne založbe Slovenije ni mignila niti s prstom ob njenih finančnih in programskih pustolovščinah, le nekoliko spametovala in bi pač vsaj zdaj ukrepala ob usodi družbe, ki pomeni tako rekoč pol slovenskega založništva.

Če bi država vstopila v lastništvo MK, naj to seveda ne bi pomenilo gradnje trdnega monopola, s katerim bi se znova igrali politiki. Pač pa bi to moralo pomeniti zagotavljanje javnega interesa v tistem delu, kjer bi bilo to smotrno. Založniški del MK z izjemno (70 letno) tradicijo izdajanja knjig po visokih strokovnih standardih kakšnih posebnih intervencij ne potrebuje. Pač pa bi knjigotržki del moral postati neke vrste (kajpak na ekonomski osnovi) javni servis za prodajo knjig vseh založnikov v obstoječih (in morda novih) knjigarnah; to pa lahko zagotovi država z modrim nadzorom. Tu bi se lahko vključila (zaenkrat finančno in kadrovsko sesuta) Javna agencija za knjigo, na kateri po dobrih začetkih »država« izvaja neodgovorne ekshibicije. Modri nadzor bi moral zagotavljati enake pravice do prodajnega prostora vsem založnikom po kriterijih, ki bi jih dogovorili.

Poziv državi, naj se ob vprašanjih MK zamisli o položaju knjige pri nas na sploh, je zato utemeljen. Maja v zaključku svojega besedila vabi kupce v knjigarne. To je tudi dobro in smiselno. Ob tem pa je treba še posebej povedati, da je prav pri kupovanju knjig največji korak nazaj v zadnjem obdobju naredila država (bistveno večjega kot posamični kupci), saj kljub veljavnim standardom v zadnjih petih letih za knjižnice kupuje pol manj knjig. (Na tem mestu prav tako ne bom razglabljal o podatku, da je ponudba v slovenskih knjigarnah precej boljša od tiste, ki jo kaže sto najbolj izposojanih knjig v splošnih knjižnicah.) V Sloveniji, kjer so se politiki ob vstopanju v EU požvižgali na slovenski jezik in zaigrali možnost uveljaviti ničelno stopnjo davka na knjige, ni analiz, kaj davek pomeni za prodajo knjig. Raziskava na Švedskem je pokazala neposredno zvezo med davkom in prodajo; vsak odstotek nižjega davka je pomenil enak odstotek večje prodaje knjig. Zdaj je pogovor o ukinitvi davka težji. V Sloveniji bi prvi spodobni korak napravili že, če bi (dobri) knjigi vrnili od (vseh) knjig pobrani davek.