Zakaj Jemen?

Jemen je pravzaprav star toliko kot Slovenija, saj je nastal leta 1990 z »združitvijo« nekdanjega Severnega in Južnega Jemna v enotno državo, v kateri so se vprašanja medsebojnega razumevanja in sožitja sproti postavljala in reševala. Nasprotja med močnimi starodavnimi tradicijami in »novo« državo so občasno prehajala v oborožene spopade, a so se nekako sproti nevtralizirala z meddružinskimi oziroma medplemenskimi sporazumi. Vendar je Jemen leta 2012 zaradi zunanjega podpihovanja sporov vseeno zdrsnil v kaos, ko so množični protesti prisilili dolgoletnega predsednika Alija Abdulaha Saleha k odstopu. Nestabilnosti ni povzročil Iran ali uporniški Hutiji, ampak vmešavanje Savdske Arabije in ZDA – od invazije prve leta 2009 do napadov druge z brezpilotnimi letali – in desetletja podpore gospodarjev vojne avtoritarnemu, koruptivnemu in nepriljubljenemu režimu.

Zatem se je začelo nasilje med šiitskimi Hutiji in pripadniki sunitskih plemen, privrženci sedanjega predsednika Abd Rabuha Mansurja Hadija, ki ga podpira mednarodna skupnost, ker naj bi bil velik zaveznik ZDA v boju s skrajneži. Vendar se na strani sunitskih plemen, ki podpirajo sedanjega predsednika Hadija, borijo prav borci teroristične mreže Al Kaida. Z napadom zavezništva arabskih držav pod vodstvom bogate Savdske Arabije so se medsebojni odnosi dodatno radikalizirali, razmisleki in vprašanja o ozadju in kontekstu pa dobivajo nove razsežnosti. Največji izvoznik in dobavitelj orožja za ta napad so ZDA, ki so pod Obamovim predsedovanjem Savdijcem prodale za 46 milijard dolarjev orožja. Posebej se morajo Jemenci bati reaktivnih letal F-15SA, jurišnih helikopterjev tipa Apache in protioklepnega raketnega orožja TOW z vodljivimi izstrelki. Vojaških spopadov v tem delu sveta ne moremo nekoliko poenostavljeno imeti le za iztrebljanje domnevnih legel terorizma, ampak so posledica orožarskega pohlepa, spletkarjenja in utrjevanja hegemonije bogatih, močnih in vplivnih držav in kapitala. Pri tem gre vse manj za izbiro med vojno in mirom in vse bolj za odločitev med vojno in popolnim uničenjem.

Državo na južnem koncu Arabskega polotoka iz legend poznamo pod imenom srečna Arabija. Tu sta se nekoč širili krščanstvo in judovstvo, v 7. stoletju pa je v deželi prevladal islam. Danes ima Jemen približno 25 milijonov prebivalcev, od tega kar 46 odstotkov v starostni skupini od 0 do 14 let. Danes rojena deklica lahko v Jemnu pričakuje, da bo živela manj kot 65 let, deček pa 61 let. Dežela je v vsakem pogledu tudi izziv za zdravnike in druge humanitarne delavce, ki bi ji želeli pomagati pri razvoju zdravstvenega varstva in zmanjševanju velike neenakosti v zdravju. Sodi med najrevnejše svetovne države in se zelo počasi izvija iz skoraj srednjeveškega fevdalizma in se spreminja v kapitalistično družbo. Gmotno slabe življenjske razmere so predvsem posledica pomanjkljive socialne politike, nepravične gospodarske ureditve in slabega vladanja, kar je prispevalo k medplemenskim sporom. O Jemnu in njegovih prebivalcih ve povprečen Slovenec zelo malo. Preučevanje kulturno drugačne dežele lahko rodi prepotrebne nove razmisleke o pomenu medkulturnih razlik, pa tudi zavedanje o negativnih vplivih globalizacije. Hkrati begajo vprašanja o terorizmu kot posledici nepravične porazdelitve moči, denarja in sredstev v ozadju bližnjevzhodnih sporov. Država je zaradi nemirnih provinc ter domnevnih skrivališč pripadnikov Al Kaide že nekaj časa na slabem glasu glede varnosti za obiskovalce. Konec letošnjega marca je bila deležna medijske pozornosti zaradi barbarskega napada arabskih sosedov nanjo. Tisti, ki smo Jemen obiskali pred napadom, smo doživeli gostoljubje, srčnost in dostojanstvo prebivalcev. Dnevni zaslužek povprečnega prebivalca je bil manj kot dva evra. Pri tem pa so uradni zahodni statistični podatki o gospodarskem razvoju zanemarjali ključne determinante kakovosti življenja, kot so: visoka raven socialnih vezi, solidarnosti, medsebojnega komuniciranja in pomoči, integritete, medsebojnega spoštovanja in sreče. Nasilja in kriminala je bilo v tej družbi zelo malo. Jemenska Slovenka dr. Tina Zorman, ki si je v tej deželi z možem domačinom ustvarila družino, nam svojo drugo domovino opiše kot pristno, veličastno, večno, skoraj neresnično potovanje v preteklost. »Čeprav vse to drži, nobena beseda ali slika ne more človeka popolnoma pripraviti na izkušnjo, ki ga čaka.« Največje bogastvo Jemna so poleg spomenikov svetovne kulturne dediščine in narave prav dobri, srčni, nepokvarjeni in srečni ljudje. Vse to in še veliko več je danes ogroženo.

Cilj gospodarjev vojne je demonizirati uporniško gibanje Hutijev in spodbuditi sunitsko-šiitske napetosti, da bi Savdska Arabija na jugu pridobila nemoten dostop do Indijskega oceana.

»Džambija« je za jemenskega moškega statusni simbol. Gre za tradicionalen, velik zakrivljen nož, ki pa ni namenjen ubijanju in je večinoma shranjen v nožnici za pasom. Ročaji nožev in nožnice, narejene iz dragih kovin ali slonovine, okrašene s poldragimi kamni, lahko stanejo tudi več sto evrov. V podeželskih predelih veliko moških poleg tradicionalnih nožev čez rame nosi tudi puško. Od svoje »kalašnikovke« se le redko ločijo. Jemen sodi med državami sveta v sam vrh po kosih orožja na prebivalca. Obiskovalec se zaradi tega sprva morda počuti nekoliko nelagodno, vendar ta občutek v nekaj urah izgine zaradi jemenskega pristnega gostoljubja in poštenosti. Obiskovalec se zato kmalu počuti varnejšega kot v zahodnjaškem svetu. Seveda pa se včasih velika dostopnost orožja v sporih tudi zlorablja. Ocenjuje se, da zaradi vbodov z džambijo v Jemnu vsako leto umre kar nekaj ljudi, vendar se to zgodi razmeroma redko, kajti napadalec s tem osramoti družino in celotno pleme. Empatije in integritete je v Jemnu (še vedno) v obilju. Ljudi besede zavezujejo. Sposobnost zavedanja morebitne nemoralnosti nekega početja je velika. Ljudje praviloma ne minimizirajo svojim morebitnih nemoralnih ali nasilnih dejanj. Vendar lahko nekateri spori med posameznikoma prerastejo tudi v prave male vojne med družinama oziroma plemenoma vpletenih. Celo večina sporov s smrtnim izidom se, po pripovedovanju dr. Zormanove, zgladi z dialogom in mediacijami, ko posreduje kak spoštovan in vpliven posameznik iz okraja. Družina umrlega glede na šeriatsko pravo lahko zahteva, da se krivec kaznuje po načelu »zob za zob«, lahko pa se dogovori, da krivec ostane pri življenju, vendar mora njegova družina prizadeti družini plačati visoko odškodnino, tako imenovani »blood money«. Z jemensko arabsko pomladjo in množičnimi protesti pa se je deloma končalo dolgo obdobje reševanja sporov z dialogom in mediacijo. Za reševanje nesoglasij se je vse pogosteje uporabljalo orožje. Vplivne države so z denarjem in orožjem podpirale različne strani in podpihovale spore. Država je začela drseti v kaos. Nedavni napad na Jemen je ustvaril umetni razkol med suniti in šiiti. Zormanova poudarja, da »še pred nekaj leti večina Jemencev sploh ni vedela, ali so suniti ali šiiti, oziroma se o tem ni razpravljalo, ker v zgodovini Jemna to nikoli ni bilo najpomembneje. Prevladovala je pripadnost plemenu, politično so se posamezniki opredeljevali za politične stranke, ampak do sedaj ni bilo razlikovanja med suniti in šiiti.«

Tokratni cilj gospodarjev vojne je demonizirati uporniško gibanje Hutijev in spodbuditi sunitsko-šiitske napetosti, da bi Savdska Arabija na jugu pridobila nemoten dostop do Indijskega oceana in da bi ZDA ohranile nadzor nad Adenskim zalivom, prek katerega poteka 70 odstotkov svetovnega ladijskega tovornega prometa. Ogromne količine ameriškega orožja, ki ga je kupila Savdska Arabija, »izginjajo« in je vse laže dostopno različnim med seboj vojskujočim se stranem. Sproti nastajajo in razpadajo številne nenačelne koalicije, v katere se za vojake rekrutira tudi vse več mladih, celo otrok. Neodvisna televizija Democracy Now opozarja, da se rekordna prodaja ameriškega orožja utegne vrniti kot bumerang.

Od kopičenja orožja do širitve jemenskega spopada v globalno vojno je lahko le majhen korak. Nedavni napad na Jemen je samo v prvih štirinajstih dneh terjal že okoli 700 nedolžnih človeških življenj in grozi s humanitarno katastrofo. Spletke in medsebojno hujskanje netijo sovražnosti med prebivalci, razkrajajo splošne človeške vrednote, kjer jih je bilo do nedavnega v obilju, in uničujejo svetovno kulturno dediščino. Glavno mesto Sana, ki je zaradi izjemne lepote in edinstvene starodavne arhitekture na Unescovem seznamu svetovne dediščine, je že štirinajst dni tarča silovitega bombardiranja. Zdaj je najhuje v Adnu, »naravnem pristanišču«, ki velja za enega najstarejših naseljenih krajev na svetu. To in druga starodavna jemenska mesta so bila grajena v neverjetnem ravnotežju z naravnim okoljem in z namenom obrambe pred napadom beduinskih plemen, ne pa tudi savdskoarabskih ameriških bomb. Prihod arabske pomladi je sicer pokazal, da si številni ljudje v Jemnu želijo sprememb in si prizadevajo za oblikovanje sodobnejše družbe po zahodnem zgledu.

Celoten Zahod še vedno ni pripravljen razumsko analizirati dogajanja v Jemnu in priznati, da je vsako nasilno vmešavanje kontraproduktivno.

Jemenci so večkrat v zgodovini dokazali, da znajo sami iz tradicionalnega sveta ohraniti tisto pristno človeško dobro ter na ruševinah starega zgraditi nekaj boljšega. Uravnotežen razvoj bo temelj, ki ga je treba postaviti, da bodo Jemenci lahko uspešno zmanjševali neupravičene razlike med ljudmi. Dr. Tina Zorman, katere mož je ostal v Sani, meni, da se tudi v tej vojni za Jemence ni bati: »Jemenci so neverjetno trpežni in navajeni vojn in se ne bodo dali kar tako. Zavedajo se, da bo prelito ogromno krvi, vendar se ne bodo uklonili. Zunanji napad pogosto združi razdvojene strani, tako da če je kdo pričakoval padec Jemna v kratkem času, se najverjetneje moti. Lahko pa se spremeni struktura države, kar bi bilo prav tako nadaljevanje tistega, kar se na jemenskem območju dogaja že stoletja. Območje, kjer živijo Jemenci, je bilo vedno dinamično.«

Vendar ena najrevnejših držav na svetu nikoli ni pomenila nevarnosti za Zahod ali za sosede, ne glede na »slab sloves«. Celoten Zahod še vedno ni pripravljen razumsko analizirati dogajanja v Jemnu in priznati, da sta vsako nasilno vmešavanje in vsaka akcija v islamskem svetu in drugod kontraproduktivna. Izvoz ameriškega in drugega orožja na Bližnji vzhod ne bo prinesel nič dobrega, zagotovo pa bo vse skupaj le še poslabšal.