Čas za sojenje

Očitno si tudi Janko Lorenci, vsaj v tejle polemiki, ne more kaj, da takrat, ko mu zmanjka argumentov o resničnem predmetu polemike, ne bi še on uporabil že tisočkrat uporabljenega polemičnega trika: speljati pozornost bralcev kam drugam. Zadnjič sem natančno analiziral njegovo „drobno goljufijo“ (izmikanje priznanju lastnih, zapisanih besed), zdaj pa na mojo argumentirano zavrnitev njegovih trditev, da sem mu nekaj podtaknil, zapiše samo še: „Pa mi je podtaknil.“ Kot v prepiru med otroki: „Pa si, pa si, pa si!“

In ker tu drugega kot „pa si!“ ne zna več povedati, je skušal razpravo speljati drugam. A tudi tam spet z „drobno goljufijo“, kakršne neutemeljeno očita meni: napiše, kot da sem (poleg tistega, čemur se je v odgovoru izognil) pisal tudi (tudi!) „o potrebnem spoštovanju sodišč“ - kot da ni bilo prav to (namreč nespoštovanje ustavnega sodišča z zelo žaljivim izražanjem o „kužno delujočih odločitvah teh politikantov“) tisto, kar sem mu v tej polemiki očital. Ker je na ta očitek seveda zelo težko odgovoriti, ne da bi zašel še globlje v ta skrajno nespoštljivi odnos do ustavnega sodišča, je Lorenci raje ubral drugo pot. Namesto da bi odgovoril, je po logiki „primite tatu“ poskusil diskreditirati avtorja očitka (mene), češ da tudi jaz sodišč ne spoštujem. Torej: če ne gre ’ad rem’, pa poskusimo ’ad hominem’!?

Ampak kako! Najprej se Lorenci zgraža nad tem, da sem „takoj po objavi prvostopne sodbe“ (v resnici: šele po tri mesece kasnejši objavi njene pisne obrazložitve) na vprašanje Dela (torej ne zaradi „nepremagljivega gona pri priči javno nastopiti“!) odgovoril, da krivda Janši po mojem mnenju tudi zdaj še vedno ni dokazana, čeprav sem hkrati res rekel, da „sodbe v celoti zdaj ne utegnem brati, ker imam preveč drugega nujnega dela“. Toda Lorenci je tu zamolčal nadaljevanje te moje izjave - da pa mi že dotlej objavljeni časopisni izvlečki iz sodbe „potrjujejo moje dosedanje mnenje o zadevi“ (s citiranjem in komentarjem teh delov sodbe). In s temle zaključkom: „Po doslej znanem in v medijih predstavljenem domnevam še naprej (dokler ne bom mogel sodbe tudi sam natančno preučiti), da nekateri dvomi ostajajo nerazjasnjeni – v dvomu pa je treba obtoženca oprostiti. Če se morda motim in je v sodbi vsak razumen dvom v Janševo krivdo vendarle že odstranjen (in moji dvomi torej niso razumni), pa bo o vsem tem tako in tako odločalo najprej pritožbeno sodišče in potem, če bo sodba tam potrjena, bodo o tem skoraj gotovo presojala še najvišja sodišča (vrhovno, ustavno in na koncu morda še ESČP v Strasbourgu).“ In to naj bi bilo moje nespoštovanje sodišč?

Še globlje pod mejo polemične korektnosti pa se je Lorenci spustil v nadaljevanju, ko je zapisal, da Krivic tudi kasneje „s pozicije vsevednega nadpravnika piše, da v sodbi obstaja ’huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja’ „ - in da je s tem oholi Krivic „sam sebe razglasil za lastnika najbolj veščih pravniških oči“ itd. V resnici pa je takrat ta oholi Krivic o tem napisal takole: „... se je šele v postopku pred ustavnim sodiščem odkrila tako huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna ’luknja’ v Janševi obsodbi“ . Te najbolj vešče pravniške oči sem tam torej pripisoval ustavnim sodnikom (še prej pa Francu Testenu, bivšemu predsedniku vrhovnega in še prej ustavnega sodišča, ki je na to v internih pravniških razpravah opozoril kot prvi) - ne sebi, kot mi je z očitnim namenom „character assassination“ podtaknil Lorenci.

Toda: nekaj „drobnih goljufij“ (če uporabim Lorencijev izraz) - kaj pa je to takega, kadar se iz zadrege ne znaš rešiti drugače, kot da karakterno očrniš oholega Krivica, svojega polemičnega nasprotnika, namesto da bi pošteno odgovoril na njegove očitke?