Narod modrih

O slovenski tragediji in duhu (sodobnega) časa spregovori tudi Cankarjev Jerman v Hlapcih: „Ali veš, da se ukvarjam z zgodovino slovenskega naroda? ... Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhál. In mi smo vnuki svojih dedov.“

Dobrega pol stoletja prej v Krstu pri Savici Prešeren pove, kako je krščanska vojska z ognjem in mečem porazila (pobila) uporne Slovence, jih pokorila tujemu gospodarju ter duhovno pohabila. Tej vojski je poveljeval karantanski (slovenski) knez Valjhun. Pesnik ga pomenljivo predstavi kot »sin(a) Kajtimara«, karantanskega (slovenskega) kneza oz. vojvode. Kajtimar ali Hotimir je tisti slovenski »janičar«, ki so ga skupaj z bratrancem Gorazdom (na prošnjo njegovega očeta, slovenskega kneza Boruta) cerkveni in posvetni gospodarji na Bavarskem »obrnili« v krščansko vero.

Skoraj 1300 let potem, ko je Karantanija izgubila samostojnost in smo v vmesnem času doživeli (če smemo strniti in poenostaviti) začetke slovenske pismenosti, kmečke upore in sežiganje »čarovnic«, obdobja prebujanja narodne zavesti, Maistra in TIGR, NOB in zmago nad fašizmom, povojne poboje, prelom s Stalinom in Goli otok, obnovo domovine in samoupravno demokracijo, razpad Jugoslavije ter nastanek samostojne slovenske države … se (zmedeni) znova sprašujemo, kako naprej. V »upanju in strahu«, najraje pa iz varne razdalje in zaviti v zastavo konformizma opazujemo, kako s signali »kredibilnosti« tonemo v kalne vode podložniške servilnosti do oblastnikov in »trgovcev z novci« … postajamo deželica hvaležnih poklonov okupatorski »ekonomiki«, naši sodobni knezi in njihovi oprode pa izvajalci transakcij na »svobodnem trgu«.

Ob že nekoliko obrabljenem poimenovanju povzpetnikov za vsako ceno – »tajkunov«, bi bilo nemara ustrezno uvesti še termin »valjhun« za sodobne slovenske veljake, vzgojene v slepi veri in prepojene z verskimi dogmami finančnih katedral. S sovražnimi prevzemi in koristolovskimi povezavami pehajo tudi naše ljudstvo v odvisnost od svetovnega izkoriščevalskega kapitala in njegovih »prožnih« podsistemov. Lastne pogoltne ideje prekrivajo s kozmetiko modernega marketinga, njihove politične stranke pa glasove volivcev lovijo na limanice navidezno nove, v resnici pa že preizkušene, do »demokratičnega dna« izbrušene etike prevar, kulture nasilja, podkupovanja, strahu in ponižanja. Sodobni »valjhuni« so resnični in visoko motivirani ideološki dediči tistega dela razpoznavne slovenske zgodbe, ki skuša dokončno in na široko odpreti vrata v komaj načeto tisočletje izgubljenega dostojanstva. So kontinuiteta najnizkotnejših nagibov, ki v kapilarnem sistemu družbenega telesa »ideje vladajočih utrjujejo kot vladajoče ideje«. Kajpak podprte, če ne celo utemeljene, z naukom slovitih mitov in legend o prodanih dušah.