Dvoličnost globalnega izterjevalca

Grke še naprej neusmiljeno stiskajo. Mednarodni denarni sklad od grške vlade zahteva, da mu odobreno finančno pomoč vrne v roku in v celoti. To pomeni, da mu mora samo maja in junija nakazati 2,5 milijarde evrov. Čeprav je jasno, da Grčijo to lahko spravi v bankrot in jo prisili k izstopu iz evroobmočja, MDS pri izterjavi dolga ni pripravljen popustiti. »Upravni odbor MDS v zadnjih 30 letih ni odobril niti enega odloga plačila,« je na spomladanskem srečanju MDS in Svetovne banke v Washingtonu dejala direktorica sklada Christine Lagarde in dodala, da nekaj odlogov, ki so jih pred tem odobrili državam v razvoju, »ni prineslo ustreznih rezultatov«.

Trmasto vztrajanje sklada ni samo zelo kruto do grškega prebivalstva, saj to nosi največje breme krize, je tudi izjemno tvegano, ker lahko pomeni začetek konca evropske denarne unije. Predvsem pa je dvolično.

MDS je desetletja veljal za rablja številnih revnih držav. Kadar so te zapadle v dolžniško krizo ali so postale plačilno nesposobne, so bile deležne ’prijaznega’ svežnja finančne pomoči v obliki tako imenovanega stand-by aranžmaja. Ta je od držav zahteval korenito zmanjšanje javne porabe, privatizacijo, strukturne reforme ter odprtje trgovinskih in kapitalskih tokov. Leta 2010 je MDS precej podobno metodo zdravljenja priporočil tudi razvitim državam evroobmočja, ki so se v finančnih težavah znašle zaradi nasedlih bank. Toda dokaj hitro, že leta 2012, je retoriko spremenil: priznal je, da pretirano zategovanje pasu duši gospodarsko rast in da države lahko požene v recesijo. Nato je tako rekoč iz meseca v mesec presenečal z objavo izsledkov novih raziskav, ki so dokazovale, da ima prenagla razdolžitev držav uničujoče posledice za gospodarstvo, da visok javni dolg sploh ne učinkuje nujno negativno na gospodarsko rast, da ima politika pretiranega zategovanja pasu negativne učinke na socialno najšibkejše sloje prebivalstva in da dohodkovna neenakost znižuje dolgoročno gospodarsko rast.

Ekonomisti MDS so državam v težavah priporočili, naj obdobje uravnoteženja javnih financ podaljšajo, naj umirijo konje pri rezanju javne porabe in na prvo mesto postavijo ukrepe za zagon gospodarske rasti. Še več, priporočili so jim, naj zaženejo javne investicije ter tako spodbudijo gospodarsko aktivnost.

Največ zaslug za ogromen miselni obrat ima glavni ekonomist sklada Olivier Blanchard, ki ne skriva naklonjenosti keynesijanski ekonomski politiki. A kaj, ko se je vse končalo zgolj pri retoriki. V trenutku, ko je imel MDS možnost, da svojo miselno preobrazbo udejanji v praksi, na primeru Grčije, je odpovedal in se vrnil k dobro preizkušeni vlogi globalnega izterjevalca dolgov. Posojeni denar zahteva nazaj, v roku in v celoti. Noben odpustek pri vračilu dolgov ne pride v poštev. Naj Grki še malo stisnejo zobe, naj še malo zategnejo pas, naj še kaj odprodajo ...

Jasno, MDS ni človekoljubna organizacija, ni Karitas ali Rdeči križ, njegova pomoč ni zastonjski dar, pač pa je vedno pogojevana. Toda zaradi ohranitve tistega kančka verodostojnosti, ki jo sklad danes sploh še ima, ne bi bilo slabo, če bi se držal vsaj svojih priporočil.