Monetizacija represije

Tudi če bi na nacionalni televiziji v prihodnje posneli še tisoč prispevkov o revščini v Sloveniji, dvomim, da bi kateri bolje povzel njeno pojavnost in razloge zanjo kot en sam stavek v nedavnem kratkem prispevku, prikazanem ob rob temu, kako banke jemljejo po 30 evrov z računov dolžnikov, za katere so ugotovile, da jim ni dovoljeno rubiti denarja z izvršbo. Gre pa približno takole: »... je medicinska sestra in redno ji zmanjka denarja za plačilo položnic ...« Včasih so v prispevkih o revščini in pomanjkanju nastopali brezposelni, dolgotrajno bolni, neizobraženi, skratka ljudje, ki jim je v življenju na kakršenkoli način spodletelo in mu sami preprosto niso bili več kos. Danes so v teh prispevkih začele nastopati medicinske sestre, malo pred njimi bolničarke, za strežnice pa je že dolgo jasno, da se s tistim, kar zaslužijo, ne morejo prebiti skozi mesec. Novica dneva torej ni, da imamo v Sloveniji revščino in z njo revne ljudi, novca dneva je, da imamo v Sloveniji revne zaposlene, in to ne katerekoli zaposlene, pač pa celo javne uslužbence. Da, prav tiste, ki jim plačo določa in izplačuje država.

Nič nenavadnega namreč ni, če plačila osnovnih stroškov ne zmore nekdo, ki iz kakršnegakoli razloga ne dela, nima zaposlitve in ne prejema plače. S takšnim položajem se znamo kot družba spoprijeti tako, da takšnim ljudem pokroviteljsko očitamo, da bi se lahko pri iskanju dela in pred tem pri pridobivanju izobrazbe (ki je bojda pogoj za uspešnost takšnega iskanja) nekoliko bolj potrudili, hkrati pa jim naklonimo socialno pomoč za lajšanje trenutnega položaja in nekoliko tudi svoje vesti. Toda kaj očitati človeku, ki je končal šolo, ki si je pridobil poklic, ki se je zaposlil, ki dela, nemalokrat celo gara, pa še vedno ne zmore osnovnih življenjskih stroškov? In kaj mu dati v pomoč? Plačo vendarle prejema, in to bedno, pardon redno. Zelo se motite, če za rešitev te uganke pogledujete proti Gregorčičevi ulici, če jo torej pričakujete od države. Ne, kot rešitelj ob zvoku fanfar na sceno stopi Prosti trg z – nizkocenovniki: z nizkocenovnimi verigami živilskih trgovin, z nizkocenovnimi prodajalnami oblačil, z nizkocenovnimi verigami pohištvenih in frizerskih salonov, z nizkocenovnimi prevozniki in še bi lahko našteval. Nizkocenovniki nas torej nahranijo, ostrižejo (če bi bil zloben, bi rekel, da to delajo tako lepo počasi, da tega še opazimo ne), oblečejo in nas za povrhu še kam popeljejo, v lepši jutri, na primer. Super, hvala Prostemu trgu zanje, saj bi bili sicer lačni, bosi, zaraščeni, zaplankani in za povrhu še nesvobodni. Svoboda je danes ime pravici, da izbereš najcenejše med poceni kumaricami, najcenejšo med poceni oblekami in tako naprej. In se ne sprašuješ, na čigav oziroma na račun česa so te stvari postale tako prekleto poceni. Vse dokler te pot ne zanese v nizkocenovno špecerijo, saj ti je zadišal tisti kruh z njene reklame, ki ga nevemkoliko pekov in pekaric, več kot pet zagotovo, ujčka in boža kot novorojenčka. Hodiš med policami, iščeš oddelek s kruhom, kjer te bo pričakala vsaj nasmejana prodajalka, če že ne celotna ekipa pekov iz reklame, iščeš, narediš cel krog po trgovini, pa še enega ... pomisliš že, da kaj ni v redu s tabo, da nisi pri stvari (podoben občutek kot takrat, takoj po uve dbi prepovedi nočne prodaje alkohola, ko si ob 21.05 iskal hladilnik s pivom na Petrolovi črpalki), ko tam v kotu zagledaš regal s kruhom in pekovskim pecivom. Ni prodajalk, le vrečka in prijemalka, s katerima si kruh pač postrežeš sam. Aha, tu je ta prihranek. Prihranek smo torej ljudje, če parafraziram legendarni turistični slogan. Očitno ni druge: če želiš imeti nizkocenovne izdelke in storitve na eni strani, moraš imeti nizkocenovno delovno silo na drugi, da jih bo najprej izdelala oziroma zagotavljala, nato pa po njih še povpraševala.

V družbi, v kateri je 30 evrov plačilo za celodnevno intelektualno delo, so 40-evrske globe vse prej kot nizke.

Kašče državnih proračunov so ob tej nizkocenovni veselici jasno vedno bolj prazne, polnijo se pač predvsem iz dohodnine in davka na dodano vrednost, saj se dobički, ki so na globalni ravni višji kot kadarkoli, vendarle ne smejo preveč obdavčiti. Tisto državo, ki bi si to drznila storiti, lahko namreč doleti srd Prostega trga, ki bo kapital in investicije nemudoma prestavil drugam, za državljane heretične države pa bodo zaradi tega še nizkocenovniki postali predragi. Kaj torej preostane državam, takšnim, kot so danes, da bi v proračune nabrale vsaj za obresti posojil, ki so jih na Prostem trgu najemale zadnja leta, ko so proračunski prihodki počasi usihali? Potem ko so ali bodo v kratkem prodale svoje dobičkonosno premoženje, privatizirale javni sektor in Prostemu trgu prepustile tudi izvajanje izobraževalnih, zdravstvenih, kulturnih in socialnih storitev ter se bodo zreducirale zgolj na organiziran represivni aparat, jim ne preostane drugega, kot da monetizirajo še to zadnje, kar jim je preostalo – svojo represijo.

Tako pridemo nazaj do zgodbe o 30 evrih, ki jih banke zaračunavajo kot strošek ugotovitve, da nekemu dolžniku ni mogoče rubiti sredstev z računa, saj so njegovi prihodki pod mejo, ki naj bi še zagotavljala zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Minister za pravosodje je bil na televiziji zgrožen in je takšno prak-

so označil za nedopustno ter napovedal, da bodo na ministrstvu pripravili zakonske spremembe, ki ji bodo naredile konec. Ne dvomim, da sta ministrovo ogorčenje in na njem temelječa odločenost, da spremeni zakon, pristna, a to sploh ni bistveno za obravnavano problematiko. Bistveno primernejše je, po mojem, vprašanje, ali je minister do takšnega ogorčenja in moraliziranja na račun bank sploh upravičen. Na drugi strani te zgodbe davčna uprava izvaja do pikice identično prakso iztiskanja zadnjih evrov od davčnih zavezancev, samostojnih podjetnikov denimo. Vsak mesec, celo brez opomina, brez milosti vlaga izvršbe zoper tiste s. p.-je, ki zamujajo s plačilom prispevkov za zdrav-

stveno in socialno zavarovanje (pri čemer ne gre za večmesečne zamude, pač pa za zamude tekočega meseca) in jim poleg nekaj deset evrov prispevkov dodatno zaračuna še celih 25 evrov za stroške izvršbe. Objavljen je bil podatek, da je tako država ustvarila dodatnih 12 milijonov evrov prihodkov. Plačila najrazličnejših kazni in glob postajajo očitno vse pomembnejši proračunski prihodek.

Še bolj kot na državni ravni je morda vse skupaj očitno na občinski, kjer mestna redarstva celo vnaprej načrtujejo rast proračunskih prihodkov iz naslova prekrškov in glob. Da bi šlo za čim stabilnejši proračunski vir, je treba seveda pravila narediti takšna, da jih čim več ljudi ne bo moglo upoštevati oziroma jih bodo čim bolj množično kršili. Zato mestne redarje vedno pogosteje srečujemo v res poznih večernih in celo nočnih urah, kako delijo parkirne listke – ne več v središču mest kot nekoč, pač pa po velikih spalnih naseljih, kjer je stiska s parkirnimi prostori tako huda, da je gotovo, da bodo vsak večer našli kar nekaj napačno parkiranih avtomobilov osmoljencev, ki so tistega dne najdlje ostali v službi in z avtom pač ne morejo pristati na balkonu stanovanja v sedmem nadstropju. Na davčni upravi in na mestnem redarstvu bodo rekli, da imajo s kaznovanjem in z izvršbami pač stroške in da plačilo 40 evrov polovičke za napačno parkiranje ali 25 evrov za davčno izvršbo ni kak nesorazmerno velik strošek. Pa res ni?

Novica dneva ni, da imamo v Sloveniji revne ljudi, novica dneva je, da imamo v Sloveniji revne zaposlene, in to ne katerekoli zaposlene, pač pa celo javne uslužbence.

Recimo, da je ena od osmoljenk, ki je dobila kazen za napačno parkiranje, samozaposlena novinarka, ki ji eden od osrednjih slovenskih časnikov plačuje 30 evrov za gledališko kritiko, ki bo objavljena na kulturnih straneh časopisa. Peljala se je v Maribor na predstavo, si jo ogledala, in ko je prišla pozno zvečer domov, je lahko avto porinila le še na pločnik pred blokom, saj so bila vsa parkirna mesta že zdavnaj zasedena. Medtem ko je do pozno v noč hitela s pisanjem prispevka za 30 evrov, se je po ulici, v avtu mestnega redarstva, mimo pripeljal redar in ji v 20-sekundnem prekrškovnem postopku pobral celoten honorar, še preden je članek sploh oddala. V družbi, v kateri je 30 evrov plačilo za celodnevno intelektualno delo, so 40-evrske globe vse prej kot nizke.

Nedavno je o tem, da ni bistvenih razlik med opisanimi poslovnimi praksami bank in držav, v administrativni stavbi (Maagdenhuis) Univerze v Amsterdamu, ki so jo zasedli študentje in profesorji iz Gibanja za novo univerzo, predaval David Graeber, antropolog in anarhistični aktivist, pisec dela Dolg: prvih 5000 let, ki pravi, da živimo v obdobju totalne birokratizacije, za katero je značilna fuzija moči države in korporacij, katere temeljni cilj je iztisniti še naslednji evro iz žepov ljudi. In naslednjega in naslednjega. Opozarja, da takšne prakse nujno spremlja povečana stopnja represije, kljub kateri pa lahko, ko ožemanje postane nevzdržno, pride do izbruhov državljanske nepokorščine in celo nemirov, kakor smo videli na primeru ameriškega mesteca Ferguson. Pa niti ni treba gledati čez Atlantik, zgodba bi se lahko začela tudi takole: nekoč je v Mariboru mestna oblast postavila radarje ...