»Se tu da živeti?«

Priznam, obožujem ameriško TV-serijo Mad Men. Zaljubljena sem v cigaretni dim ovite pisarniške prostore, srkanje najdražjega viskija sredi delovnega dne, retro oblačila in retro pohištvo, verižno skakanje čez plot, nonšalanco, s katero glavni junak, mačošarmer Don Draper, drsi skozi čas. Stilistično je ta kultna nadaljevanka izpiljena do perfekcije. Prostori izmišljene newyorške oglaševalske agencije Sterling Cooper so kot prospekt za legendarne oblikovalske izdelke iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Takšni so tudi poslovni prostori v nekoč najvišjem zagrebškem nebotičniku v središču mesta, le korak od osrednjega Trga bana Jelačića. Ko vstopiš v te prostore, se ti zazdi, da si vstopil v časovni stroj in odpotoval v preteklost, v petdeseta in šestdeseta leta. Ko se namestiš v deset tisoč evrov vreden stol, pod katerega se je pred več kot pol stoletja podpisal slavni danski oblikovalec Finn Juhl, srkneš požirek pijače in se zazreš skozi panoramsko okno, pod katerim se razprostira mesto, si želiš, da bi to bilo tvoje stanovanje. Nič čudnega, da vsake toliko kak klient vpraša: »Se tu da živeti?« Investitor je ljubitelj vsega, kar so h glasbi in dizajnu dobrega prispevala petdeseta in šestdeseta. V elegantno krojeni temnomodri obleki s črtami, zloščenih čevljih in z rockabilly frizuro se zdi svetlobna leta daleč od suhoparnega poslovneža. »V najstniških letih sem igral bobne v rockabilly bendu,« mi pojasni, ko se mi pogled ustavi na bobnih in dveh električnih kitarah v osrednjem prostoru. Medtem se iz starinskega gramofona na kredenci oglaša italijanski šlager.

Ko se je prvič sestal z arhitektom, mu je rekel: »Želim si takšno pisarno, kot jo ima Don Draper.« Že od začetka je imel jasno vizijo in ni kaj dosti popuščal. Bil je zelo zahteven, vtaknil se je v vsak detajl. Za arhitekte in oblikovalce je tak tip naročnika prava mora, saj jim ne dopusti, da bi v polnosti izrazili ustvarjalnost. Lahko bi se končalo slabo, lahko bi nastal absurden ponaredek dobrega dizajna, karikatura časa. To se ni zgodilo iz dveh razlogov: ker je investitor premožen in ima obenem izbran okus – kar je danes izjemno redka kombinacija, in pa, ker je prenovo zaupal odlični ekipi mladih kreativcev iz zagrebškega studia Brigada, ki jih vodi arhitekt Damjan Geber. Ta je izbrala pravo mešanico med starim in novim – prostori izžarevajo nostalgičen pridih, obenem pa ne delujejo staromodno.

Pisarniške prostore, ki se razprostirajo čez tri nadstropja nebotičnika in obsegajo 550 kvadratov, so prenovili rekordno hitro, potrebovali so samo mesec in pol. V enajstem nadstropju nebotičnika so pisarne pripravnikov v podjetju, te so opremljene bolj špartansko, na vrhu nebotičnika, v štirinajstem in petnajstem nadstropju, pa so razkošne pisarne lastnika družbe in partnerjev ter 150 kvadratov velik sprejemni prostor, ki sega čez obe nadstropji in je urejen tako, da pri klientih takoj vzbudi občutek, da bodo tu deležni vrhunskih storitev. Vsi delovni prostori so orientirani na obod steklene fasade nebotičnika, z druge strani pa gledajo na skupni prostor v središču. Tik nad pisarnami je še eno nadstropje, tu je bila nekoč odprta terasa, a so jo ob prenovi fasade zaprli zaradi nevarnosti samomorov. Ostala pa je restavracija.

Investitorjev pogoj je bil, da je pisarna dosledno urejena v slogu iz sredine prejšnjega stoletja ter da so vsi retro kosi pohištva in dekorativni predmeti – od gramofona, radia, televizije, stenskih ur, stojal za cigarete do obešalnikov za plašče – originali, ne pa ceneni ponaredki. Skoraj vse starinske električne naprave še vedno delujejo. Manjši predmeti so iz naročnikove osebne zbirke, kupoval jih je leta pri znancu Igorju Rečeku - Gangsterju, ki ima na zagrebškem bolšjem sejmu stojnico z retro memorabilijami. Stole in fotelje legendarnih oblikovalcev iz obdobja modernizma, kot so Finn Juhl, Charles Pollock ter zakonca Charles in Ray Eames, pa so naročili iz tujine. Tako so nekateri kosi vredni le deset evrov, drugi pa tudi pet tisoč evrov in več. Vmes je tudi nekaj sodobnejših kosov, na primer prešita zofa turškega oblikovalskega studia Autoban in pisarniški stoli ameriškega proizvajalca pohištva Herman Miller. Investitor mi ponosno pokaže stol iz leta 1959, na katerem je nekdanji ameriški predsednik John F. Kennedy sedel med svojo prvo predsedniško TV-debato. Na galeriji je manjša knjižnica, ob njej pa leseni sedeži iz kinodvorane v Trstu. Pri opremi ni nobene zlaganosti. »Nikoli ne delamo dekoracij. Tako pri zasnovi kot tudi pri izvedbi smo vedno kar se da iskreni,« pravi arhitekt Damjan Geber.

Tam, kjer je danes sprejemni prostor pisarne, je bila nekoč mondena kavarna Nebotičnik, opremljena s pohištvom Bernarda Bernardija, slavnega hrvaškega arhitekta in oblikovalca. Pozneje se je tu zamenjalo še več najemnikov, nekaj časa je bila radijska postaja, pa nočni klub in nato uredništvo televizijske postaje Al Jazeera. »Zadnji koncert v teh prostorih je bil leta 1995, nastopala sta reggae skupina Naturalna mistika in Dino Dvornik,« se spominja investitor. Konec devetdesetih let je vse zamrlo, prazni prostori so propadali, od treh dvigal je delovalo samo še eno, veliko originalnih arhitekturnih detajlov iz šestdesetih je bilo uničenih, tudi unikatna stropna freska, ostalo pa je originalno leseno stopnišče s kovinsko ograjo, ki povezuje štirinajsto in petnajsto nadstropje in je danes lično prenovljeno. Leta 2000 je celoten nebotičnik kupilo podjetje v lasti družine Frankopan, ki je nato financiralo prenovo fasade, ta je dobila sodoben steklen ovoj, prenovili so tudi inštalacije in notranjost, nato pa so prostore oddali različnim hrvaškim in tujim podjetjem. Med drugimi ima tu pisarne zagrebško uredništvo tiskovne agencije Bloomberg. 70-metrov visok nebotičnik ima simboličen pomen za zgodovino Zagreba. V času njegove gradnje, od leta 1957 do 1959, je bila to najvišja in najsodobnejša poslovna stavba v tedanji državi, prva z aluminijastim pročeljem. Prav zgodovina in čas nastanka nebotičnika sta bila projektantom navdih pri prenovi.

Večina sodobnih poslovnih prostorov je dolgočasnih, brez duše, pri materialih prevladujeta steklo in kovina, opremljeni pa so z generičnim pohištvom. Takšna japonska minimalistična hladnost investitorju ni blizu, želel si je prostore, ki bi izžarevali sproščenost, domačnost in toplino, zato so se projektanti odločili za veliko lesa in tkanin. Med barvami prevladujeta črna in rjava, vsake toliko pa preseneti petrolejsko modra, ki je značilna za petdeseta in šestdeseta. V tej barvi je tudi ogromen zastor, ki sega čez obe nadstropji in s katerim je mogoče zapreti največjo konferenčno dvorano, kadar tam potekajo pomembnejši pogovori s klienti. Čeprav je investitor ljubitelj serije Mad Men, poudarja, da ni želel kopirati danes zelo priljubljenega retro sloga in dobiti suhoparne scenografije iz te nadaljevanke. »Gre za iskren poklon času skozi celovito premišljen dizajn.«

Nad mizo, kjer potekajo sestanki osebja in sestanki z večjimi klienti, so obešene retro luči slovenskega proizvajalca Meblo. Nanje so naleteli po naključju, jih očistili, zloščili in jim zamenjali žice. »Načrtno smo izbrali klasične oblikovalske kose pohištva, ki izžarevajo neko večno eleganco in niso nikoli zares iz mode,« pravi Geber. Prednost takšnih kosov je, da skozi čas ohranjajo vrednost, podobno, kot to velja za legendarne ameriške motorje znamke Harley-Davidson. Po vsej dolžini oken je po meri narejen večnamenski parapet iz furnirja ameriškega oreha, za katerim so skrite cevi za ogrevanje in hlajenje. Parapet ni zgolj dekoracija, je tudi polica za rože, prostor za shranjevanje in razstavljanje manjših predmetov, na nekaterih delih pa tudi sedišče z neoviranim razgledom na mesto. »Parapeti so običajno precej dolgočasni, so le krinka za cevi in podobno šaro, vzamejo pa praviloma kar 70 odstotkov prostora, zato smo ga namenoma oblikovali tako, da je čim uporabnejši in da prostor obogati,« pojasni Geber. Prav tako so po meri in v duhu časa izdelana korita za rože. »Naročili smo jih pri obrtniku iz Opatije, ki sicer popravlja čolne. Takšnih korit ni skoraj nikjer več, če se ne motim, sta samo še dve v avli stavbe podjetja Lloyd osiguranje.« Zaradi večje verodostojnosti je tudi rastlinje tipično za sredino prejšnjega stoletja. Izbrala ga je krajinska arhitektka Željka Kolak, ki skrbi za hrvaško znamko Moj balkon. Ker je investitor ljubitelj umetnosti, prostore poživljajo slike in skulpture sodobnih hrvaških umetnikov iz njegove osebne zbirke in dajejo piko na i tej zares izvrstni prenovi.