Dobro varovana skrivnost?

Smo sredi Ljubljane, pred stavbo Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu. Če se odpravimo od tam, moramo najprej zaviti v s kulturnimi spomeniki in veličastnimi bukvami zaznamovano Vegovo ulico. Samo malo naprej od elektrotehniško-računalniške srednje šole je vhod v atrij stare meščanske hiše, kjer se na koncu dvorišča, na nekaj več kot sto kvadratnih metrih, razprostira ljubljanski Ziferblat. Prostor, kjer je čas edino, kar je na prodaj. Čas? Ja, čas. Minuta stane pet centov, ura tri evre, štiri ure dvanajst evrov. To pa je tudi največ, kolikor lahko v enem dnevu pri njih zapraviš.

Ob prihodu dobiš uro, ki je s tabo do konca obiska. Na policah, polnih budilk, si ogledujem takšno z Vučkom, a izberem modrega Puškina, okroglo budilko z brki, ki je poleg lila Rozamunde menda ena bolj priljubljenih spremljevalk gostov ljubljanske »številčnice«. Ime Ziferblat namreč pomeni številčnica.

No, zdaj, ko sem opremljena z uro in sem postala mikronajemnica tega svobodnega prostora, ki deluje po načelu odgovorne skupnosti, si tu lahko skuham neomejene količine res izjemne mešanice kave ali izbranega čaja in si postrežem z brezplačnimi prigrizki, kot so piškoti, sadje in zelenjava, v kuhinji pa si lahko pripravim celo svojo hrano, mi pojasni Pia, ena od osmih ljudi iz ekipe, ki me ob prihodu sprejme in mi prostor tudi podrobno predstavi.

»Tako kot doma si tu lahko pripraviš prigrizek, skuhaš kavo, čaj, bereš, igraš šah, se vključiš v kakšno od družabnih iger ali pač primeš za inštrument. Obenem pa imaš seveda možnost, da spoznavaš nove ljudi in spletaš morebitna prijateljstva, le alkohola tu ne boste našli,« pristavi vodja in osrednja gostiteljica Ziferblata Maša Pavoković. Ta je, kot pravi, v zadnjem času postal podaljšek njene dnevne sobe. Tu v komunikaciji z obiskovalci namreč preživi skoraj četrtino dneva.

Odprti so vsak dan od devete zjutraj do desete zvečer. Vse dni v letu. Pred lokalom je miren vrt, na katerem lahko kot obiskovalec posedaš. Sicer pa v njihovi tako imenovani tihi sobi, tudi edini, ki ima vrata in v kateri je prostora za pet ljudi, lahko denimo najdeš prostor za učenje ali tam opraviš morebiten interen sestanek. V dnevnem prostoru, kjer sta tudi samopostrežna kuhinja in ogromna jedilna miza, lahko brezskrbno surfaš po netu ali pa »hengaš« v eni izmed visečih mrež. Lahko tudi posedaš na po meri narejenih lesenih stopnicah, ki sicer ne vodijo nikamor, in morda na njih prebiraš kakšno izmed knjig, ki jo najdeš na policah. Če stopnice le niso zasedene z razstavo, kot je to zdaj.

Tudi v tamkajšnji prehodni, živi sobi se menjavajo razstave, pa tudi morebitni igralci šaha. V zadnjem prireditvenem prostoru pa redno potekajo najrazličnejši dogodki. Tu imajo tudi projektor in projekcijsko platno, tu pripravljajo Ziferblatovo univerzo, v okviru katere v goste vabijo zanimive predavatelje. Dvakrat na mesec organizirajo koncerte, ob petkih pa igranje družabnih iger, ki ga pospremi še peka palačink. Tam sta tudi klavir in kitara in nemalokrat pride do spontanega džemanja.

»Ziferblat je prostor, v katerem ljudi spodbujamo, da se kreativno izražajo, da sodelujejo, da so aktivni, vse dokler ne posegajo v svobodo drugega seveda, saj si želimo, da je tu vsem prijetno,« koncept pojasni Pavokovićeva. In doda: »Če stvari tu počneš na način, da osrečuješ, si lahko priboriš celo minute sreče, žetone, ki ti lahko prinesejo dobropis za deset ali dvajset minut, morda celo eno uro.« Brezplačne minute sreče si lahko posameznik zagotovi tudi s prostovoljnim delom, tako da naredi nekaj za prostor, da denimo organizira dogodek ali pa preprosto pomaga pri razdeljevanju letakov ali raztovarjanju robe. Ljudi, ki so pripravljeni sodelovati, je vedno več.

Prvi Ziferblat je pred štirimi leti nastal v Moskvi, od koder je tudi pobudnik ideje urbanega skupnostnega prostora, ki temelji na komunikaciji in katerega ustvarjajo ljudje, Ivan Mitin. V Rusiji so menda ti prostori priljubljeni med svobodomiselnimi mladimi intelektualci, svetovljani, če hočete. In vztrajno rastejo kot gobe po dežju.

Ljubljanski je trinajsti po vrsti, ki je nastal po vzoru ruskega. In obenem edini, ki je v pritličju. Prvotnega dvoma o tem, kako se bo takšen domala utopičen prostor pri nas obnesel, zdaj ni več, pravi Pavokovićeva, ki se je s Ziferblatom in načeli delovanja takšnega prostora spoznala ravno v Rusiji. Interesa in idej za prostor je vsak dan več. Povezovanje ljudi pa je nekaj, kar jo navdihuje. In kljub temu da si marsikateri izmed njihovih obiskovalcev želi, da bi Ziferblat ostal dobro varovana javna skrivnost, se novica o tem skupnostnem prostoru počasi, od ust do ust, vztrajno širi.

Šele pred časom so jih tako denimo odkrili dijaki z bližnje srednje oblikovne šole, ki je v njihovi neposredni bližini. Če bo šlo tako naprej, bodo v naslednjega pol leta že samovzdržni, je zadovoljna menedžerka, ki sicer ne stavi na količino ljudi, ampak na »vajb«, ki ga tam ustvarjajo. In ta je sodeč po odzivih tistih, ki se redno vračajo, dober. Ko obiščeš Ziferblat, ga namreč skoraj zagotovo tudi vzljubiš.