Kaj nas čaka?

Arhitektura je že dvajset let na močnem prepihu tehnologije. Prvi računalniki v devetdesetih letih so neizmerno pospešili izdelavo načrtov in projektantska podjetja so se prelevila iz velikih skupin risarjev v peščico ljudi z računalniki. Vedno hitrejši razvoj gradbenih produktov, ki ga je skoraj nemogoče spremljati, omogoča vedno nove oblike in detajle v gradnji. Podnebne spremembe, razvoj informacijske tehnologije in že sedem let trajajoča kriza pa ustvarjajo vse prej kot stabilno okolje.

A vsaka težava je tudi priložnost. Če skušamo pogledati trenutne trende in pokukati v prihodnost, kaj nas čaka?

Permanentna kriza

V zadnjem času sicer poslušamo o rahli gospodarski rasti, in prav potiho se pogovarjamo o mogočem koncu krize. A dejstvo je, da je v arhitekturi, vsaj v Sloveniji, kriza nekakšna nova normalnost. Velikih javnih naročil ni in jih še nekaj časa ne bo, zasebnih investicij v večstanovanjsko gradnjo ni, enodružinske hiše pa si ljudje čedalje težje privoščijo. Če pa si že jih, so velikokrat kupljene kot tipske hiše pri proizvajalcu montažnih hiš, saj je tako … najlažje.

Vsaj za običajnega Slovenca, ki si želi postaviti hišo, je danes arhitektura prej vezana na produkt – kupljeno montažno hišo – kot pa načrt po meri. Arhitekti so se temu tudi prilagodili; vedno več je projektivnih podjetij, ki so začela ponujati tudi storitev gradnje in izvedbo.

Prav tako je treba vedeti, da je Slovenija majhna dežela. Zgrajenih objektov je vedno več, prebivalstva pa ne; gradili bomo vedno manj novih objektov.

Velike priložnosti

A to nikakor ne pomeni, da je prihodnost temna. V Sloveniji smo namreč večino stanovanjskih površin zgradili v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kar pomeni, da bodo prav v naslednjih desetih letih ti stanovanjski bloki stari štirideset let in jih bo treba korenito obnavljati.

Studio Krištof je za stanovanjske bloke na ljubljanskih Prulah predstavil zelo zanimiv projekt, ki predvideva prenovo obstoječih, dotrajanih socialističnih blokov. A ne gre samo za dodatno izolacijo, stanovalci naj bi dobili tudi večje balkone, zastekljene zimske vrtove … Da bi se investicija izplačala, bi na vrhu bloka dodali še dve etaži novih stanovanj.

Tako bi s konstrukcijo okoli objekta, ki sedanjim stanovalcem daje kakovostne zunanje površine, potresno sanirali objekt ter omogočili gradnjo novih stanovanj na vrhu bloka – s prodajo teh pa poplačali investicijo, tako da bi stanovalci nove površine in izolacijo lahko dobili tako rekoč zastonj. Obenem bi dodatno zgostili mesto in ne bi obremenjevali okolja z novimi cestami in komunalnimi vodi. Taka prenova, ki upošteva ne samo energetske, temveč tudi arhitekturne, statične in ekonomske vidike stavbe, je ključna za nadaljnji razvoj tako arhitekture kot gradbeništva.

Da je koncept smiseln, dokazuje primer zelene stolpnice na Topniški ulici v Ljubljani. Stanovalci so na terasi stolpnice izdelali stanovanje in s prodajo tega poplačali izdelavo dodatne izolacije fasade. Prihrankov, ki so nastali z novo izolacijo in okni, niso namenili izključno za zmanjšanje stroškov, ampak za varčevanje – in zdaj bodo zamenjali še toplotno postajo, s čimer si bodo dodatno pocenili stroške ogrevanja. Za poseg je bilo treba zbrati več kot sto soglasij lastnikov, kar jim je tudi uspelo – dokaz, da se tudi pregovorno sprti slovenski sosedje lahko dogovorijo, če je treba.

A ključ do te verige – poceni energetska in prostorska sanacija, prihranki, ki omogočajo nadaljnje investicije – je gradnja novih stanovanjskih površin na obstoječih objektih, česar pa zakonodaja trenutno sistemsko ne omogoča. Bi pa bilo to izredno enostavno spremeniti in s tem na državni ravni zagnati nov investicijski cikel v zasebnem sektorju.

Visokotehnološko načrtovanje

Napredek na področju informacijske tehnologije nam omogoča, da vedno bolje simuliramo realnost, ki jo nameravamo zgraditi. V računalniku modeliramo vse podrobnosti hiše – od sten in plošč do električnih žic in klimatizacijskih jaškov. Tak pristop, imenovan BIM (building information modeling), zahteva izjemno natančnost pri projektiranju, prinese pa mnogo boljši nadzor nad stroški in gradbiščem. Simuliramo lahko tudi parametre, ki jih nekoč ni bilo mogoče izračunati. Koliko se hiša segreje zaradi sončne svetlobe, koliko jo lahko z odpiranjem oken ponoči ohladimo, koliko nas bo segrel kamin … to so vse parametri, ki jih je danes mogoče natančno simulirati in predvideti. S tem lahko zagotovimo udobje uporabnikov tudi v drznih in nevsakdanjih oblikah hiš.

Nizkotehnološke hiše

Tehnološki napredek pa ne vodi vedno k odločitvi za visokotehnološko hišo. Eksperimenti na področju pametnih hiš so pokazali, da obremenjevanje hiš s tehnologijo včasih lahko doseže nasproten učinek od želenega.

Kompleksne simulacije in natančno načrtovanje bodo v prihodnosti verjetno večkrat oblikovali hiše, ki bodo presenetljivo nizkotehnološke. Kot dokazuje poslovna stavba 2226 arhitektov Baumschlager Eberle, je s pravilnim načrtovanjem mogoče oblikovati sodobno, nizkoenergijsko, a nizkotehnološko hišo. S pravilno orientacijo in pravilnim oblikovanjem ovoja jim je namreč uspelo ustvariti poslovno stavbo, ki v ostrem avstrijskem podnebju ne potrebuje ne ogrevanja, ne prezračevanja, ne druge posebne mehanizacije, da bi zagotavljala udobje uporabnikov – je torej pasivna hiša v resničnem pomenu besede, saj v njej ne najdemo ne radiatorjev, ne klimatskih naprav, ne prezračevanja.

Načrti odprte kode

Načrtovanje hiš pa ne bo samo domena kompleksnih programov in simulacij. Na zadnjem londonskem festivalu oblikovanja je podjetje 00 (zerozero) predstavilo hišo, katere načrte je mogoče oblikovati na internetu, jo izrezati na lokalnem CNC-stroju in, brez posebne dodatne izobrazbe, tudi lastnoročno sestaviti. Kot bi v programu pri Ikei sestavili kuhinjo, kose izdelali pri lokalnem mizarju in jih nato doma sami sestavili – le da gre za pravo pravcato hišo.

Mogoče je prihodnost, vsaj za manjše naročnike in objekte, v tem, da se bosta celotna načrtovanje in izdelava detajlov dogajala »v oblaku«. Znotraj programske opreme si bo uporabnik lahko poljubno oblikoval hišo iz vnaprej določenih elementov, obenem pa bo program upošteval osnovne zahteve in preprečeval uporabniku, da bi naredil kakšno bistveno napako. Vedno zmogljivejši računalniški programi so namreč sposobni prevzeti vedno več odločanja, tudi pri arhitekturnem načrtovanju. Odmiki in velikosti objektov, orientacija glede na smeri neba, funkcionalne povezave med prostori – vse to so parametri, ki jih je mogoče strojno preverjati. Vse te stvari bo mogoče kot varovala vključiti v program, uporabniku pa prepustiti, da sam oblikuje hišo.

Kode za ustvarjanje mesta

Zamisel, da bi računalniku prepustili načrtovanje oz. preverjanje arhitekturnih konceptov, lahko komu zveni iz trte zvita. A na drugi strani je dejstvo, da je slovenskemu podjetju URBS uspelo razviti program, ki počne ravno to, le na področju urbanizma. Program Modelur je razvit v Sloveniji in se integrira v Googlov SketchUp, uporabniku pa omogoča, da ob urbanističnem načrtovanju natančno preverja višine stavb in predvidene površine za gradnjo, prav tako pa uporabnika opozori na napake – na primer, če sta dve hiši preblizu ali pa če je prekršil katero od zakonskih omejitev.

Za običajne državljane ta program sicer ni pretirano uporaben. Za občine, kjer se velikokrat spopadajo s pomanjkanjem strokovnosti na področju urbanističnega načrtovanja, pa je Modelur lahko dobro orodje za delovanje na področju prostorskega načrtovanja.

Družbena omrežja kot varuh in kritik

Arhitekti so velikokrat obtoženi, da delujejo v tako imenovani sobi odmevov – da se o arhitekturi in delih pogovarjajo samo z drugimi arhitekti, očitke ali pomisleke uporabnikov pa prezrejo. Arhitekti pa velikokrat poskušajo svoje stranke izobraziti in usmeriti v rešitev, ki je ne samo uporabna, ampak tudi oblikovno ambiciozna in drzna. Z vzponom družabnih omrežij je ta prepad čedalje lažje premagati. Arhitekti lahko hitro vidijo, ali je mimoidočim nov mestni trg všeč – že pregled objavljenih fotografij in komentarjev na denimo Instagramu lahko pove, ali je mlajša generacija prostor dobro sprejela. Obenem pa s propagiranjem svojega dela na Twitterju lahko zelo široko skupino ljudi seznanijo s svojim načinom razmišljanja.

Nadaljnji razvoj spremljanja tem na različnih družabnih omrežjih bo lahko omogočil nekaj, kar ni bilo možno še nikoli – hitro sledenje in zbiranje mnenj širše javnosti. Mogoče bomo v prihodnosti vsak večji objekt pred izvedbo postavili na ogled na splet ter upoštevali tudi komentarje mrežnega uma.

Ves svet kot igrišče

Z globalizacijo informacij se tudi informacije o arhitekturi hitro širijo. Oblikovanje in načrtovanje stavb sta v svoji osnovni strokovni disciplini neodvisni od lokalne zakonodaje in ju lahko izvajamo kjerkoli. Tudi slovenski biroji so že uspešno izvajali projekte v Franciji, Belorusiji, Kazahstanu … A pravi svetovni izzivi nas šele čakajo. V deželah v razvoju, predvsem Afriki, se pojavljajo izjemni pritiski priseljevanja v mesta in s tem povezane urbanizacije. Arhitektura prihodnosti je tako na neki način globalna arhitektura, ki bo tudi prenašala izkušnje iz enega dela sveta drugam. Na primer: Turčija se danes srečuje z enakimi težavami pri gradnji blokovskih spalnih naselij kot nekdaj Jugoslavija.