Stanovanja ljudem, ne pa bankam

»Imel bom hišo, ki ji bom lahko rekel dom. In na to sem pripravljen,« pravi oglas ene od slovenskih bank. Mladi oče dveh otrok, ki mu misel pripada, mora na to res biti pripravljen – banka mu ponuja stanovanjski kredit, ki ga lahko odplača v 31 letih. Da bi sprožili zgražanje ali smeh, včasih sploh ni treba duhovičiti … Banka nekaj ve: mladi oče in njegova partnerka iz oglasa morda nista zaposlena za nedoločen čas in verjetno nimata dovolj visokih prihodkov, da bi posojilo odplačala prej kot v tretjini stoletja. Ve pa tudi, da sta se pripravljena žrtvovati, da bi le več ne živela pri starših. A kako to? Predvsem zaradi odsotnosti državne stanovanjske politike in zaradi delovanja bank samih. To je treba spremeniti, so prepričani organizatorji današnje javne tribune Pravica do prebivanja: stanovanja ljudem, ne pa bankam.

Na javno tribuno ste vabljeni danes, 6. maja, ob 18. uri v Staro elektrarno na Slomškovi ulici v Ljubljani.

Banke so po propadu nekaterih gradbenih podjetij, ki so pred začetkom krize gradila soseske, postale lastnice več tisoč stanovanj. Preden so podjetjem dale posojila za začetek gradnje, so se namreč zavarovale – to zavarovanje pa po propadu gradbenikov unovčile z »zaplembo« novogradenj. A teh stanovanj banke nato niso ponudile trgu (tudi zaradi dolgotrajnih stečajnih postopkov, ki onemogočajo razpolaganje z lastnino, preden se končajo), opozarjajo organizatorji javne tribune o stanovanjski politiki. Dojemale so jih kot premoženje, od katerega je treba iztržiti kar se da veliko. Če bi jih naenkrat ponudile v odkup, bi to njihovo ceno znižalo.

Ceno precenjenih stanovanj so vzdrževala tudi s posojili, tudi 30-letnimi. In kako vračanje posojila tudi ne bi trajalo tako dolgo: po podatkih iz leta 2009 bi za nakup stanovanja v Ljubljani v povprečju morali nameniti 135 povprečnih plač, medtem ko je bilo v drugih državah to razmerje boljše: Švicarji in Nemci so za nakup stanovanja morali odšteti okrog 80 povprečnih plač, Italijani okrog 115, Francozi pa okrog 125 povprečnih plač, kažejo podatki The Economista.

Te neznosne cene nepremičnin bi lahko s primernimi ukrepi znižala država, pravi Klemen Ploštajner, eden od organizatorjev javne tribune o stanovanjski politiki v Sloveniji. Recimo tako, da bi več sredstev namenila stanovanjskemu skladu, ki bi gradil nova.

A sklad, kot opozarja Ploštajner, že več let ni dobil sredstev. Slovenska politika se je že v letu 1991 odločila, da bo urejanje stanovanja prepustila posameznikom. Neprofitna stanovanja, s katerimi stanovanjski sklad upravlja, so večinoma dotrajana in na odročnih lokacijah – ostala so mu tista, ki jih v času t.i. Jazbinškovega zakona, ko so lahko najemniki družbenih stanovanj ta odkupili po izjemno nizkih cenah, ni kupil nihče.

In čeprav je sklad tudi gradil, so njegove novogradnje v popolnem neskladju z vlogo, ki naj bi jo igral: »Ko sklad gradi, dejansko gradi za ljudi, ki bi si stanovanje lahko kupili tudi po tržnih cenah. Kot je za Dnevnik dejal nekdanji direktor sklada Žiga Andoljšek, je bil eden največjih projektov stanovanjskega sklada izgradnja soseske Zeleni gaj v Ljubljani, kjer se stanovanja prodajajo po 2000 evrov za kvadratni meter. Sklad bi moral zgraditi tako sosesko neprofitnih stanovanj,« pravi Ploštajner.

Da jih ni, je predvsem odgovornost države. Ta vrsto let ni imela sprejetega nacionalnega stanovanjskega programa, zato si je stanovanjski sklad naloge dejansko določal sam. In nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj bolje, če se ne bo aktivirala civilna družba.

Pristojno ministrstvo težave pozna

Novi nacionalni stanovanjski program je v nastajanju že vrsto let. V njem so pripravljavci z ministrstva za okolje in prostor navedli tudi težave mladih, ki jim zdaj banke ponujajo dolgoletna posojila – če so seveda kreditno sposobni …

Pišejo, da je najemniških stanovanj premalo, zato naj bi jih v prihodnje zgradili toliko, da bi jih bilo več kot lastniških. To naj bi koristilo predvsem mladim, ki so danes med evropskimi vrstniki med zadnjimi, ki zapustijo »prvi dom«. Ugotavljajo še, da je kar 20 odstotkov vseh stanovanj praznih, in to tudi v mestih, kjer so potrebe po novih nepremičninah največje. Gospodinjstev, ki so upravičena do najema neprofitnih stanovanj, je sicer okrog 6600, od tega 2500 samo v Ljubljani. »Le desetina prosilcev pride do stanovanja, ostalih 90 odstotkov prejema subvencije za plačevanje tržnih najemnin. Oziroma so jih prejemali – občine so subvencije aprila ukinile,« opozarja Ploštajner. »Ocena torej je, da bi v Sloveniji potrebovali okrog 7000 neprofitnih stanovanj.«

Novi program predvideva, da bi se neprofitne najemnine, ki ponekod ne dosegajo niti stroškov, ki jih ima stanovanjski sklad s stanovanji, dvignile: tako bi zagotovili sredstva za gradnjo okrog 100 novih stanovanj na leto. A kot opozarja glavni organizator javne tribune o stanovanjski politiki, »najemnine le ne bi smele biti vir financiranja novogradenj. Že zdaj stanovanjski sklad umetno vzdržuje višino najemnin na trgu – čeprav v nekaterih stanovanjih, ki jih je leta 2012 zgradil v Borovnici, ne živi nihče, cene noče znižati, da bi pritegnil najemnike.«

Novogradnje že imamo

Rešitev, kako bi država in državljani hitreje prišli do prepotrebnih stanovanj, je sicer na dlani. »Stanovanja, ki so jih od prepadlih gradbenih podjetij prevzele banke, so končala v Družbi za upravljanje terjatev bank, v t.i. slabi banki. Denar za slabo banko je šel iz proračuna države, zato bi se lahko vlada odločila, naj slaba banka stanovanja preda stanovanjskemu skladu. A ko smo to predlagali finančnemu ministrstvu, so nam odpisali, da slaba banka ne opravlja socialne funkcije. S stanovanji poskuša iztržiti čim več, saj je njena naloga povrniti ali preseči državni vložek v reševanje bank. To je bila tudi naloga irske slabe banke – a je pod pritiski civilne družbe in politikov na koncu popustila ter po nižji ceni prodala stanovanja irski različici stanovanjskega sklada, ki jih je nato dal v najem socialno ogroženim.«

Prav izvajanje pritiska prek pojasnitev okoliščin, ki mnoge prikrajšajo za samostojno bivanje, je eden od namenov današnje javne tribune o stanovanjski politiki.

Na njej bodo najprej s kratkimi, petminutnimi govori nastopili tisti, ki se s stanovanjsko politiko ukvarjajo tudi profesionalno: recimo dr. Srna Mandič s Fakultete za družbene vede, ki bo predstavila težave, ki izvirajo iz nesorazmerja lastniških in najemniških stanovanj. Richard Sendi z Urbanističnega inštituta bo še podrobneje utemeljil, zakaj so kritike delovanja stanovanjskega sklada upravičene. Staša Dabič iz Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) bo predstavila zadružništvo kot možno rešitev stanovanjskih problemov. Poleg Ploštajnerja, ki bo na javni tribuni, katere pobudnica je Iniciativa za demokratični socializem (IDS), spregovoril o praznih stanovanjih in bankah, bo na splošno o stanovanjski politiki v Sloveniji spregovoril tudi Blaž Babnik iz IDS.

Po uvodni razpravi se boste udeleženci razdelili po skupinah in posamezne problematike podrobneje razdelali.

Kot upa Ploštajner, bodo na javno tribuno prišli tudi taki, ki si bodo želeli aktivno ustvarjati stanovanjsko politiko Slovenije tudi v prihodnje.

Kot smo že zapisali, vse kaže, da bomo brez aktivne civilne družbe še naprej spremljali oglase za neverjetno dolgoročna stanovanjska posojila.

Več o dogodku, ki bo danes, 6. maja, ob 18. uri v Stari elektrarni na Slomškovi ulici v Ljubljani, najdete na Facebooku.