»Ostali so s tistim, kar so imeli v žepih«

Slovenski fotograf o svoji izkušnji potresa v Nepalu

»'Glej gor!' je edina stvar, ki si jo zapovedujem med tresenjem. Vedno gledam, kje so odprti prostori, izhodi iz ulic in kje napokane stavbe, katerih ni malo. Po vsakem sunku, sploh ponoči, se telo ne pomiri,« je zapisal slovenski fotograf Oto Žan po eni izmed noči, preživeti na prostem v parku v Katmanduju. Načrte o trekingu v Nepalu mu je prekrižal potres z magnitudo 7,9.

Oto Žan je bil s prijateljico v hotelu, ko ga je iz sna prebudilo tresenje. »Beži, teci – to je bila moja prva in edina misel,« razlaga. Ko je dosegel kolikor toliko varno pribežališče zunaj stavbe, je šele prišlo zavedanje o razsežnosti pravkar doživete nočne more. »Takrat pride strah, nikamor ne moreš uiti, ujet si tam. Počutiš se nemočnega,« se spominja Oto.

Naslednjih nekaj noči sta bila s prijateljico prisiljena ostati v Katmanduju. Zaradi nevarnosti popotresnih sunkov so spali v parku. »Trato smo si delili z domačini, med njimi tudi hotelskim osebjem, ki je zapustilo svoje domove,« razlaga Oto. »Center Katmanduja je sestavljen iz ozkih ulic, visokih zgradb in vmesnih manjših trgov. Ob vsakem sunku se mesto spremeni v past za svoje prebivalce, saj relativno varnost omogočajo le trgi na stičiščih ulic, kamor je moč pobegniti pred padajočimi opekami,« opisuje mladi fotograf.

Edini hujši potres od sobotnega je Nepal prizadel leta 1934, ko je umrlo 8500 ljudi. Tokratni potres je terjal 7557 žrtev, a številka bi bila znatno večja, če se ne bi zgodil ravno v soboto. »To je v bistvu njihova nedelja, zato je bilo vse zaprto in ulice ter šole prazne. Zaradi tega je bilo žrtev dosti manj, kot bi jih bilo, če bi bil potres dva dni kasneje,« je prepričan mladi fotograf.

Let iz države je bilo v dneh po katastrofi nemogoče dobiti. A Oto in njegova prijateljica nista čakala križem rok na odhod v Slovenijo. Čas v prizadetem Nepalu sta izkoristila za dokumentiranje katastrofe in pomoč domačinom pri nakupu in razdeljevanju hrane.

V parku, njunem novem prenočišču, sta se spoprijateljila z družino, ki vodi hotel, v katerem sta spala pred potresom. »Za naju so skrbeli kot za člane svoje družine, nama kuhali ...« razlaga Oto. Tako sta spoznala sestro vodje hotela, nuno po imenu Nima Sangma. Ima majhno sirotišnico, v kateri s pomočnico skrbita za sedem otrok.

Ravno s pomočjo Nime sta Oto in njegova prijateljica razdelila nekaj pomoči prebivalcem. Solidarnost je bila ključna za preživetje v prvih nekaj dnevih. »Ljudje so si med seboj pomagali, tu ni boja za lastno preživetje, temveč boj za skupno. Hrana in odeje so se porazdelili med sosedi začasnih bivališč,« razlaga Oto.

Nima in njen brat sta nakupila hrano in zdravila, najela majhen tovornjak ter vse skupaj odpeljala v dve uri oddaljeno vas. Medtem ko jo je Katmandu še dobro odnesel, je bila pomoč toliko bolj potrebna na podeželju, kjer so bile stavbe zaradi slabše gradnje skorajda popolnoma porušene.

»Če se ti podre hiša, si brez vsega. Morda je komu uspelo kaj odkopati, sicer pa nimajo nič. Ostali so s tistim, kar so imeli v žepih. Midva sva si lahko kupila vodo, pa hrano, kaj pa tisti, ki so ostali brez vsega? Zastonj ti ne bo dal nihče ničesar, razen tega, kar delijo po ulicah,« pripoveduje Oto.

Oto se je srečno vrnil v Slovenijo pred nekaj dnevi, a opustošenje v Nepalu mu ne da miru. Nenehno je v stiku z Nimo, ki še vedno skuša pomagati čim več ljudem, a nima denarja. Najbolj potrebujejo šotore, a ti so postali zelo dragi. »Prodajalci so recimo v Katmanduju navili cene, tako da pride šotor čez 100 evrov in je zelo težko,« razlaga Oto. Fotograf samoiniciativno zbira finančna sredstva, ki jih bo posredoval Nimi, saj je le tako prepričan, da bodo prišla v prave roke. Če bi želeli prispevati, pišite na oto.zan@gmail.com.