Čas za sojenje

Povod za to polemiko je kolumna,v kateri sem zapisal, da ustavnega sodišča ne spoštujem, da pa je treba njegove odločitve upoštevati, sicer bi zavladala kaos in brezvladje. To piše črno na belem. Krivic se je nato ostro spravil na to moje mnenje o US, me oštel, da se tako grdo, brez spoštovanja o njem ne sme pisati, zraven pa mi podtaknil, da jaz ne bi upošteval (bil za izvrševanje) odločb US.

V svojem zadnjem odgovoru pravi predvsem dvoje. Prvič zanika, da bi bil ohol in luftar, drugič trdi, da ga hočem diskreditirati ad hominem. Ohol, luftar – nežna izraza to res nista. Z luftarstvom sem mislil na to, da je izrekal mnenje o sodbi, ne da bi jo prebral. Glede tega ponovim: naj bi bil tiho, dokler je ne prebere. Je to spoštovanje sodstva, ki ga zahteva od drugih? Sicer pa: ali jo je prebral vsaj zdaj, ali pa posnema ustavno sodišče, ki si celotnega spisa ni blagovolilo dostaviti in prebrati.

Glede oholosti: kot oholo sem označil njegovo pisanje, da v obsodilni sodbi obstaja „huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja“. V redu, Krivic ni odkril slovite luknje, skromen je, celo ponižen, saj zvesto verjame tistim redkim izbrancem, ki so jo odkrili. In enako nenavadno - slepo verjame tudi medijem, do katerih je sicer tako kritičen; na medijske objave se namreč Krivic sklicuje, ko se maže ven, zakaj je javnosti postregel s svojim mnenjem o sodbi, ne da bi sodbo prebral.

V zadevi Patria moj cenjeni sogovornik nasploh rad pozablja na študioznost, temeljitost, zadržanost: ne bere sodb, verjame medijem, če potrjujejo njegovo mnenje, v ničemer ne dvomi o ravnanju ustavnih sodnikov, brezkompromisno poziva Maslešo k odstopu, naganja tiste, ki so Janšo obsodili, iz pravosodja... Ta nenavadna drža, ki si jo človek težko razloži zgolj z gonom po nastopanju, odseva tudi v najini polemiki. Zdaj me je maestro obdolžil, da ga, ker mi je zmanjkalo argumentov, poskušam diskreditirati ad hominem. Nočem zagrešiti character assassination, ki mi ga očita, že zato ne, ker Krivica ni mogoče ugonobiti niti z najstrašnejšimi strupi, kaj šele z besedami. Jasno pa je, da je pri zadevah, ki si jih je mogoče različno razlagati in ki vplivajo na javno mnenje, pomembno tudi, kdo, kakšen in kako verodostojen človek zastopa to ali ono stališče. Na to pa sem hotel opozoriti. Krivic si pri Patrii nekako ni podoben. Nenehno se mu zelo mudi s kategoričnimi mnenji, pri tem pa, kot rečeno, opušča svoje siceršnje odlike. Kaže, da so padle v neko luknjo in nočejo več ven.

Kar zadeva moj kilerski namen glede njegove osebnosti: na samem začetku mi je, kot rečeno, podtaknil, da jaz ne bi spoštoval odločb ustavnega sodišča. Torej sem vsaj anarhist, če ne revolucionar, komunist, titoist ali kako tako bitje z nožem med zobmi. Ali ni to diskreditacija par excellence, vzorčen naskok ad hominem. Ampak Krivic ga pripiše meni. Bravo.