Dostojanstvena smrt

Ko bolnika sprejmejo v Hišo hospica, so pred njim zadnji dnevi življenja. Prostovoljci in strokovni sodelavci Slovenskega društva hospic poskrbijo, da so čim bolj prijetni. »Sobo čim bolj prilagodimo željam oskrbovanca, lahko ima ob sebi hišne ljubljenčke, vrt, ki ga lahko obdeluje, če mu zdravstveno stanje to dopušča, odpeljemo ga na sprehod, na izlet, v domači kraj, na morje ... Poskrbimo, da je odhod dostojanstven, in tudi za svojce,« pravi predsednica društva Renata Jakob Roban.

V hiši, ki ima 12 sob in deluje od leta 2010, vsako leto oskrbijo okrog sto ljudi. Za to potrebujejo pol milijona evrov na leto, 90 odstotkov tega zneska morajo vsakič znova zbrati sami. To je zahtevna naloga, zato so že večkrat napovedali, da bodo hišo zaprli, če financiranja države ne bo. Zdaj naj bi jo zares. Vsak mesec nadaljnjega obratovanja jih stane 45 tisoč evrov. »Strošek dela je velik, saj moramo imeti negovalno osebje in zdravnika, ki lajša simptome bolnikov v terminalni fazi,« pojasni Renata Jakob Roban. Doslej jim načina, kako bi večino sredstev za delovanje hiše dobili iz državnega proračuna, ni uspelo najti. In ne kaže, da bi lahko bilo v prihodnje drugače.

Kdo je za to odgovoren, je težko reči. Ministrica za delo Anja Kopač Mrak je v odzivu na novico o zapiranju Hiše hospica dejala, da je njeno ministrstvo vsako leto namenjalo 40 tisoč evrov za delovanje hiše. »Pripravili smo tudi poseben razpis za bolj sistemsko financiranje Hiše hospica, a je društvo od njega odstopilo.« Tudi z ministrstva za zdravje so krivdo, da financiranje Hiše hospica ni urejeno, pripisali društvu: »Podanih rešitev je bilo veliko, a nobena ni bila sprejemljiva za predstavnike Slovenskega društva hospic.«

»V nobeni od rešitev ne bi mogli povsem ohraniti modela oskrbe, značilnega za hospic,« na očitke odgovarja predsednica društva. »Poleg tega bi bilo sredstev, ki bi jih dobili od države, še vedno premalo, še vedno bi jih morali veliko pridobiti sami, to pa bi nas na dolgi rok pokopalo.«

Za sistemsko rešitev za Hišo hospica se je zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je častni pokrovitelj vseh aktivnosti ob letošnji 20-letnici društva. Govoril je z ministrico za zdravje, a to (za zdaj) ni pomagalo.

Renata Jakob Roban še upa na čudež: »Ministrstvo mora spremeniti samo en predpis, da bi lahko delovali po mednarodnih standardih hospica. Če bomo izvajali samo zdravstveno nego in ne bomo delali tudi z družino bolnika, to ni več hospic.« V društvu zagovarjajo celovito obravnavo umirajočih in njihovih svojcev, država pa jih s svojimi predpisi in razpisi birokratsko potiska v preozko razumevanje slovesa in odhajanja.