Sezona lova

V legendarnem nagovoru diplomantom, znanem pod naslovom »To je voda«, David Foster Wallace pove poučno zgodbico, v kateri se v baru, nekje na Aljaski, vernik in ateist pregovarjata o obstoju Boga. Ateist v nekem trenutku reče: »Poglej, saj ni, kakor da nikoli nisem poskušal empirično preveriti, ali Bog zares obstaja. Zadnjič me je v gozdu zajel snežni metež, zaradi katerega sem popolnoma izgubil orientacijo. Zeblo me je, strah me je bilo, bil sem prepričan, da je to moj konec, in sem padel na kolena ter prosil Boga za pomoč ...« Vernik navdušeno vzklikne: »No, in? Sedaj moraš verjeti, saj si vendarle tukaj z menoj, nisi umrl v metežu!« »Ah, kje pa! Mimo sta čisto po naključju prišla dva Eskima in mi pokazala pot ...« Z zgodbo je želel Wallace pokazati, kako ima pri dveh različnih ljudeh popolnoma identičen dogodek lahko diametralno nasproten pomen zaradi različnih nazorskih prepričanj na katerih vsak od njiju izoblikuje pomen konkretne izkušnje.

Podobni situaciji smo priča tudi po nedavni in najbolj vroči odločitvi ustavnih sodnikov v zadevi Patria, saj so ustavni sodniki iz istega ugotovljenega dejanskega stanja očitno naredili diametralno nasproten sklep kot pred njimi kazenski sodniki na vseh predhodnih sodnih instancah. Tako so kazenski sodniki okrajnega, višjega in vrhovnega sodišča iz dejstva, da je »Jožetu Zagožnu dal navodilo, da naj terja 30-odstotno predplačilo obljubljene provizije« (navedeno je namreč dejstvo, ugotovljeno v dokaznem postopku pred okrajnim sodiščem, ki sta ga potrdili višje in vrhovno, v katero ustavno sodišče ni pristojno posegati), sklepali, da je Janez Janša nekoč in nekje zagotovo moral sprejeti tudi obljubo te iste provizije, ki jo je nato terjal Zagožen. Ustavni sodniki pa pravijo, da to ni čisto nujno res, da terjanje obljubljene nagrade/provizije ne izkazuje nedvomno tudi tega, da je bila obljuba te iste nekoč tudi sprejeta in da temu ne verjamejo, dokler se ne najdejo neizpodbitni dokazi tudi za to konkretno dejanje. O tem, da kazenski sodniki v okviru načela proste presoje dokazov svobodno odločajo, ali so pravno relevantna dejstva podana, ne bi smelo biti velike razprave ali celo kakega spora. In tudi ne o tem, da je za vprašanje, ali Janez Janša zaradi ugotovljenih dejstev sodi v zapor ali ne, z vidika ustavnih kavtel v kazenskem postopku odločilno stališče ustavnih sodnic in sodnikov. Ti so z nedavno, soglasno sprejeto odločbo pritrdili tistim, ki menijo, da terjanje obljubljene provizije ne dokazuje onkraj vsakega dvoma tudi dejstva predhodnega sprejema obljube te iste nagrade, zato posameznika ni mogoče obsoditi za kaznivo dejanje sprejema obljube nagrade zgolj na podlagi dejstva, da je v nekem trenutku del te nagrade terjal. Odločitev ustavnih sodnikov je dokončna in postavlja nov, dodaten gradnik v konstrukciji načela zakonitosti v kazenskem pravu, ki zaostruje pogoje za izrek obsodilnih sodb v kazenskem postopku. Kot takšno jo je treba upoštevati, ne glede na pomisleke, ki se ob njej pojavljajo. Najprej pomislek o tem, ali niso morda ustavni sodniki v razpravo o načelu zakonitosti zgolj preoblekli polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem v dokaznem postopku pred kazenskim sodiščem, do katere pa v resnici niso upravičeni, saj so pri svojem odločanju vezani na ugotovljeno dejansko stanje. Ali pa pomisleke o tem, ali niso morda ustavni sodniki kdaj v preteklosti morda že zamudili kakšne priložnosti za tovrstno senzibilnost do tega ustavnega načela, in o tem, ali nam posledično vsem skupaj, sploh pa vrhovnim sodnikom – da o obdolžencih niti ne govorim – v konkretni zadevi, ne bi bilo marsikaj prihranjenega, če je ne bi in bi te standarde postavili že kdaj prej. Morda ob primeru kakšne obsodbe za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, ko je bil obdolženec obsojen zgolj na podlagi količine pri njem zasežene droge in dejstva posedovanja običajne gospodinjske tehtnice, pa čeprav je ves čas postopka trdil, da je imel drogo za lastno uporabo, in čeprav v postopku ni bilo ugotovljeno, da je drogo komurkoli prodajal ali poskušal prodati. Ne pa da so standarde izoblikovali ravno v tej konkretni zadevi, ki se tiče v ničemer običajnega obdolženca, za katerega je to isto ustavno sodišče v začasni odredbi glede odvzema njegovega poslanskega mandata ugotovilo, da predstavlja nič manj kot conditio sine qua non slovenske demokracije.

Na žalost pri pogromu na sodnice in sodnike kazenskih sodišč, ki jim je bila v reševanje dodeljena konkretna zadeva, bolj ali manj aktivno sodelujejo skoraj vsi mediji.

Sam seveda, posebej kot pravnik in odvetnik, z ustavno odločbo, ki krepi načelo zakonitosti v kazenskem pravu, seveda nimam nobenih težav. Sploh ker bi, skladno z drugim ustavnim načelom, enakosti pred zakonom, standard, ki ga je postavilo ustavno sodišče, odslej moral veljati za vse, ki se bodo v prihodnje znašli v kazenskih postopkih. Če ima namreč prav Irvine Welsh, ko pravi, da smo po skoraj »tridesetih letih monotonega neoliberalnega dolgčasa« končno v tistem trenutku v času, »ko bi se lahko začelo dogajati nekaj zanimivega«, in če vemo, da v zanimivih časih latentno grozi nevarnost, da se družba prekucne v neko svojo avtoritarno, nedemokratično variacijo, potem bi nam vsem skupaj lahko zaostreni pogoji za izrek obsodilnih sodb v kazenskih postopkih prišli še kako prav. V modernem kazenskem postopku naj se namreč ugotavlja zgolj in samo, ali je posameznik storil dejanje, ki ustreza zakonsko opredeljenim znakom kaznivega dejanja. Nič več in nič manj od tega. To mora biti ugotovljeno onkraj razumnega dvoma, saj morajo sicer sodišča, skladno z domnevo nedolžnosti, izreči oprostilno sodbo. Zato v zvezi s konkretno odločitvijo ustavnega sodišča niso umestni niti razočaranje in jeza tistih, ki menijo, da Janez Janša vsekakor sodi v zapor, niti ekstaza navdušenja njegovih podpornikov, ki ves čas trdijo, da je celotna zadeva Patria lažnivi konstrukt, zrasel iz domišljije in zlobnih namenov neke neformalne upokojensko-pravniške druščine, ki se sestaja na tajni lokaciji nekje v ljubljanskih Murglah. V ustavni odločbi je namreč (kljub njeni nekolikšni notranji shizofrenosti, ko na eni strani pravi, da je ustavno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v kazenskem postopku, na drugi strani pa bi s tem istim vseeno nekoliko polemiziralo) jasno navedeno, da je bila nezakonita provizija v poslu nakupa oklepnikov Patria zahtevana in plačana. Zahteval naj bi jo Jože Zagožen po naročilu Janeza Janše. Ustavno sodišče je odločilo, da Janše zgolj na podlagi te ugotovitve ni mogoče obsoditi za kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, ker naj ne bi bilo ugotovljeno, da za provizijo, ki jo je prek Jožeta Zagožna zahteval, predhodno v resnici tudi ni sprejel obljube. Pred tem so tri sodne instance izrekle in potrdile obsodilno sodbo, ker so menile, da drugače, kot da je obljubo provizije, ki jo je nekdo potem tudi zahteval, ta isti pred tem tudi sprejel, pač ne more biti. A zadnja je beseda ustavnega sodišča. In prav je tako. Če bi se pri dejstvu, da odslej državljan Janez Janša in preostali obdolženi v zadevi Patria ne veljajo več za krive očitanih jim kaznivih dejanj (ne pa tudi za v celoti oproščene, saj se postopek »zgolj« vrača na prvo stopnjo v novo sojenje), zadeva tudi končala – pa se seveda ne. Ker Janez Janša ni običajen državljan, pač pa eminentni politik, bivši premier in aktualni vodja največje opozicijske stranke, ki sedaj s svojimi privrženci zahteva odgovornost, da ne rečem glave, sodnikov kazenskih sodišč vseh stopenj, ki so jih v dokaznem postopku ugotovljena dejstva (da je bila nezakonita provizija zahtevana in njen del tudi plačan) prepričala o njegovi krivdi za očitano mu kaznivo dejanje ter so mu, tudi v okviru dosedanje ustavnosodne prakse, izrekli in potrjevali obsodilno sodbo.

Postavimo na stran dejstvo, da s tovrstnimi izpadi, po katerih naj bi sodnika, katerega sodbo razveljavi višja sodna instanca, doletele kakršnekoli posledice ali celo sankcije, v resnici sami sebi za v prihodnje omejujemo polno pravico do pravnega sredstva. Inštančnost sodišč je namreč namenjena prav mrežnosti presoje, ki naj varuje pravice posameznika. Ta tvori dovolj gosto sito, skozi katero naj bodo prepuščene zgolj tiste odločitve, ki bodo najbližje namenu obravnavane zakonske določbe in v okviru ustavno zagotovljenih kavtel v kazenskem postopku, sodstvo pa se bo pod tovrstnimi pritiski prej ali slej začelo vesti samozaščitno ter cehovsko solidarno in bo vsakomur težje doseči razveljavitev sodbe na višji instanci. Absurdnost te odprte sezone lova na predsednika vrhovnega sodišča in posledično ostale sodnike, ki so sodili v tej zadevi, se najbolje pokaže, če opisano dogajanje zgolj povzamemo oziroma parafraziramo z dikcijami iz same ustavne odločbe: »Politik, za katerega je bilo ugotovljeno, da je preko druge osebe terjal 30-odstotno predplačilo provizije, zahteva odgovornost sodnikov, ki so na podlagi tega dejstva presodili, da je pred tem obljubo te provizije v nekem trenutku na nek način tudi prejel, in ga obsodili v kazenskem postopku.« Na žalost pri tako utemeljenem pogromu na sodnice in sodnike kazenskih sodišč, ki jim je bila v reševanje dodeljena konkretna zadeva, bolj ali manj aktivno sodelujejo skoraj vsi mediji, tudi nacionalna televizija s svojimi redno nagrajenimi Odmevi. Pri tem pa se nihče ne spomni vprašati še vedno aktivnega in vplivnega politika: »V redu, kazenska sodba je padla, ampak čakajte, kljub vsemu: kako je bilo potem s temi provizijami?« Od politika se menda smejo terjati tovrstni odgovori. Ali pač ne?