V prid Janši, Sezona lova

Kako se Janko Lorenci izmika priznanju, da mi že ves čas podtika, prav po otročje, da naj bi mu jaz nekaj podtaknil, sem pojasnil že zadnjič - nima smisla ponavljati. Označi me za oholega, češ da sem se bahal, da so moje oči „najbolj vešče pravniške oči“ pri nas - ko dokažem, da si je to izmislil, tega niti ne obžaluje, kaj šele, da bi se za obrekovanje opravičil - namesto tega raje nadaljuje v starem stilu. O tem je res škoda nadaljnjih besed.

Poglejmo raje, kaj si je spet dovolil v kolumni „V prid Janši“. Ker ustavno sodišče pred odločanjem ni prebralo tistih znamenitih „22.000 strani sodnega spisa“, napiše, da je to „vsaj nespodobno in neprofesionalno ravnanje“ itd. Upajmo, da se vsaj ne zaveda, kakšno neumnost je s tem napisal. Podrobnosti spisa mora namreč dobro premleti le prvostopno sodčišče in iz njih izluščiti ter v sodbi prikazati vse odločilno in pomembno - pritožbeno sodišče potem v spisu preveri samo še tisto, kjer pritožba zatrjuje nekaj drugega kot sodba - vrhovno in ustavno sodišče pa, kadar so sporna samo še pravna, ne več dejanska vprašanja (in tako je bilo v primeru Patria), presojata samo še o tem, kako (zakonito ali ne) so bila ta pravna vprašanja razrešena v izpodbijani prvostopni in pritožbeni sodbi. In za to seveda branja celotnega spisa sploh ne potrebujeta. Saj ni treba, da bi Lorenci kot nepravnik zgoraj povedano moral vedeti - dovolj bi bilo malo zdravega razuma: če bi tudi višje instance, ne le prva, morale vedno „prebrati celoten sodni spis“ (da ne bi ravnale „nespodobno in neprofesionalno“, kot ocenjuje „profesionalec“ Lorenci), je menda vsakomur jasno, da bi se že na pritožbeni instanci, da o še višjih niti ne govorimo, zadeve takoj tako „zabasale“, da bi sodni sistem takoj zastal in razpadel. A Lorenciju je za logiko in zdravi razum malo mar, kadar je treba žaliti in zmerjati ustavno sodišče.

O tem, kako „profesionalno“ v nadaljevanju poučuje ustavne sodnike o celi vrsti pravno-strokovnih vprašanj, ki jih sploh ne razume, je spet škoda besed - in bi zavzelo preveč prostora. Ker pa teh istih vprašanj (da se ustavno sodišče v dokazno oceno rednih sodišč v resnici sploh ni spuščalo, da ni vzpostavilo nobenih novih dokaznih standardov, da ni „zožilo prostora za indične sodbe“ itd.) res tudi mnogi pravniki, kot pravi Lorenci, niso razumeli, sem to natančno pojasnil že v sobotni prilogi Dela in tu ne bom ponavljal. Eden od teh pravnikov je tudi odvetnik Dino Bauk, ki je enako nerazumevanje (nesposobnost ali nepripravljenost razumevanja?) odločbe ustavnega sodišča pokazal v članku „Sezona lova“. Tudi na njegove zmotne (ali morda celo namerno zavajajoče?) trditve - da so ustavni sodniki do svoje odločitve prišli s sklepanjem „iz istega ugotovljenega dejanskega stanja“, „ali niso morda v razpravo o načelu zakonitosti zgolj preoblekli polemiko o /že ugotovljenem/ dejanskem stanju“ itd. - lahko bralec, ki ga to zanima, najde odgovor v mojih člankih v Delu. Za vse druge, ki raje brez preverjanja verjamejo, kar kdorkoli napiše zoper ustavno sodišče, bi bilo pa zelo zdravilno in poučno, če bi jim g. Bauk lahko citiral iz sodbe tisti dokaz, s katerim naj bi bilo pred okrajnim sodiščem dokazano, da naj bi Zagožen zahteval izplačilo provizije „po naročilu Janše“ („naj bi zahteval“, ne „je zahteval“ - tako je, zanimivo, zapisal že g. Bauk sam). Citirati ga ne bo mogel, ker takega dokaza tam sploh ni, niti posrednega ne - če bo nekaj o tem vendarle citiral, se bo pa vsak bralec lahko sam prepričal, kaj si g. Bauk predstavlja pod pod pojmom „dokaz“.

A da ne bo nesporazuma: k temu izzivam g. Bauka jaz, ne ustavno sodišče. Ustavnemu sodišču se v vprašanje, kaj je bilo dokazano in kaj ne, sploh ni bilo treba spuščati, ker je ugotovilo tako hudo „elementarno“ napako pri sojenju (na katero sem tudi sam javno opozoril že lani junija), da je bilo vse tri sodbe treba razveljaviti že zaradi tega. In so bile razveljavljene celo soglasno - čeprav je znano, da se pri politično občutljivih zadevah ustavno sodišče drugače praviloma razdeli na dva približno enaka dela.